Šola in poslanstvo učiteljev

melita kuhar svetovalnica šola in poslanstvo učiteljev

Mnogi med nami imamo otroke, ki obiskujejo bodisi osnovno ali srednjo šolo. Vpeti s(m)o v slovenski izobraževalni sistem z vsemi svojimi zakonitostmi in principi, pa tudi stereotipi. Tokratno izhodišče sem našla v pripovedi učiteljice na eni od ljubljanskih osnovnih šol  ter na delavnici oziroma dogodku v zvezi z spoznavanjem sebe in osebnostjo rastjo.

Moja hči je srednješolka. Sama cenim učitelje, ki so ji v osnovni šoli dajali znanje s predanostjo, kompetencami in željo dejansko otroke naučiti vsega, kar se zahteva po predpisanem učnem načrtu, poleg tega so mnogi iskali znanje in ne neznanje, kot je to tako grozljivo simptomatično pri večini učiteljev. Vedno sem zagovarjala stališče, da je otroku treba dati vedeti, da ima učitelj avtoriteto, da je sicer zmotljiv in je človek, a da je v šoli zato, da podaja znanje in otroci so taisto tam, da ga prejemajo.

Kaj naj bi torej bilo poslanstvo učiteljev po mojem skromnem mnenju? Pa to ne mislim po zakonu ampak bolj človeško, v smislu skrbi za novi rod, iz katerih bodo zrasli otroci v odrasle ljudi, vemo pa, da skoraj več časa preživijo v šolskih prostorih kot pa doma. Zato menim, da so učitelji zelo pomembni, poslanstvo pa bi recimo lahko bilo naslednje:

  • Podajanje znanja
  • So vzgled
  • Znajo kompetentno vzgajati
  • So samozavestni in da spoštujejo sami sebe in zaupajo v svoje znanje
  • Spoštovanje do učencev
  • Da so pozitivno in optimistično naravnani

Vem, da se nekateri učitelji z mojim videnjem ne bodo strinjali, a kaj ko imamo vsi pravico do svojega mnenja, moja želja z današnjim razmišljanjem pa je, da pokažem na izobraževanje in udeležence v tem odnosu z nekoliko drugačne perspektive. Ne morem se strinjati, da ker je nekdo učitelj, je že zato nedotakljiv in zaščiten kot polarni medved, pa četudi ni objektiven, pravičen, zdravorazumski, občečloveški in kar je še kvalitetnih lastnosti. Moja naivnost bi rada videla, da bi se v svojem delu z učenci tudi učitelji imeli dobro, varno in bi bili deležni posluha in spoštovanja tako s strani oblasti, ki kar naprej nekaj eksperimentira z našimi otroki in učitelji ter s strani vedno bolj zahtevnih in tečnih staršev.

Čas je, da stopimo skupaj. Mi starši, učitelji, profesorji, učenci in dijaki, pa študentje ter skušamo poiskati win – win situacije.

Nekaj o tem bomo spregovorili na OKROGLI MIZI v sredo, 22.10.2014 s pričetkom ob 11h v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Bo zanimivo. Sem tudi sama sodelujoča, predvsem se zavzemam za bolj jasen in odziven odnos do naših najstnikov s strani profesorjev pa tudi nas, staršev!

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost 27.10.2014

melita kuhar svetovalnica predavanje vzgoja otrok

Kaj otrok potrebuje za zdravo in srečno odraščanje?

To je brezpogojna ljubezen in sprejetost otroka takega kot je, postavljanje meja in skrb za varnost. Prav varnost je okvir, postavljen iz naših mej oziroma omejitev, ki jih dajemo otroku, ko spoznava svet. To mu omogoča varno raziskovanje okolice in pravil.

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost bo 27.10.2014 v Matični knjižnici Kamnik od 17h naprej

Za igro vaših otrok bo poskrbljeno z zanimivimi in poučnimi delavnicami.

 

Dobimo se v knjižnici, ki se nahaja na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku.

Več branja o vzgoji: tukaj

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

UPORNIŠTVO NAJSTNIKOV

postavljanje mej

 

Tokrat se bom povrnila na tematiko naših mladih upov, naše najstniške mladine, za katero zna kakšen odrasel človek poreči, da kako je divja, nevzgojena in razvajena. Pa si pri tem mislim: hmm, kdo pa je odraščajoče otroke naredil razvajene in egocentrične, take, ki mislijo, da se ves svet vrti okoli njih? Odgovor: mi starši smo kreatorji teh naših mladostnikov, ki iščejo svojo (uporniško) pot.

Vedno bolj se zavedam, kako ranljiva in občutljiva kategorija so mladi med višjimi razredi osnovne šole ter tistimi, ki zaključujejo srednje šolanje. To so najbolj občutljiva in ranljiva leta, ko se iz otroka levi odrasla oseba in je v tem procesu preobrazbe izjemno izpostavljena preštevilnim dražljajem in okolja, informacijam, ki jih je zelo težko selekcionirati in izbrati ustrezne ter vplivom staršev, družine, vrstnikov in medijev.

Lahko si samo približno predstavljamo, kako se v sebi borijo in preko metode poskusov in napak nabirajo znanje in izkušnje, bolj ali manj boleče. Ali jim lahko mi starši pri tem pomagamo? Sicer bi se pravilni odgovor glasil: da, lahko jim pomagamo, a v resnici ima vsak odraščajoči otrok svojo pot v odraslost, bolj ali manj posuto s tegobami, bolečinami in razočaranji pa tudi uspehi in zadovoljstvom. Vedno bom trdila, da smo predvsem starši tisti, ki lahko olajšamo našemu mladostniku prehod v odraslost s tem, ko jih poslušamo, pa ne sodimo, ko smo iskreni in odprti do njihovih idej, pobud in potreb, ko si kljub našim mnogo številnim obveznostim vzamemo čas tudi za njih, mlade ljudi. Opažam, da številni starši spustijo »ketne« iz rok, ko otrok pride v srednjo šolo in se z njim kaj dosti ne ukvarjajo v smislu čustvene podpore, pozornosti in ljubezni ter opore, ki jo mladostnik še kako potrebuje. Opazijo otroka šele takrat, ko se začnejo dogajati prej nepoznani ekscesi in neprimerno vedenje, ki je dosti krat posledica iskanja pozornosti staršev za stiske, ki jih puberteta in adolescenca vedno prinesejo vsakomur. Morda pomaga, če se na tem mestu mi sami, sedaj baje pametni in odrasli starši poglobimo v našo lastno obdobje odraščanja, ko so nas starejši občani prav tako zmerjali z lenuhi, pobalini in tistimi, ki Bogu kradejo čas. Se mi zdi, da se v teh nekaj dekadah tale pogled ni kaj prida spremenil.

Torej, najstniki iščejo potrditve in kradejo čas staršem preko slabega uspeha v šoli, preko neprimernega vedenja do staršev samih, do širše družine, do učiteljev in drugih avtoritet. S tem potiskajo meje sprejemljivega in pričakovanega vedenja preko meje, ko večina odraslih oseb, s tem tudi staršev, reagira. Običajno seveda na negativni, prislini način, z zmerjanjem, vpitjem, drastičnimi kaznimi in komunikacija se seveda samo še poslabša. Kateri od vas staršev, četudi v stresu in skrbi za mladostnika zna pravočasno potegniti negativno spiralo čustev za zavoro in se usesti z mladinko ali mladincem ter ga z ljubeznijo poslušati, kaj nam ima naposled za povedati. Si mislite ob temle sedaj: s kakšno ljubeznijo, če zaradi mulca izgubljam živce, dobivam sive lase in me kličejo v šolo vsak drugi teden. Ampak, ne pozabite, mi starši smo jim še vedno največja opora in če ne bodo dobili podpore in razumevanja doma, ga bodo iskali žal na ulici in pri ljudeh, za katere verjetno ne bi radi videli, da so del otrokove socialne mreže.

Seveda so nekateri otroci težje vodljivi in vzgojljivi, spet drugi pridno in marljivo izpolnjujejo svoje naloge in izzive, da starši skoraj ne vedo, da imajo najstnika v hiši. Recept se morebiti skriva v tem, da nekateri starši poslušajo otroka že v zgodnji dobi, mu dajejo ustrezne meje, ljubezen in varnost, ko zagrozijo s kaznijo, jo tudi izvršijo ter iz cicibana oblikujejo kasneje v puberteti odgovorno in preudarno mlado osebo. Srečno!

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

22.6.2014