Psihopat – poznate katerega?

Verjamem, da je vsakdo od nas že bil v bližini osebe, ki nosi nekatere značilnosti, ki jih pripisujemo psihopatu. Pri tem bi rada poudarila, da imamo vsi mi nekatere lastnosti, ki veljajo tudi za psihopatsko osebnost, le da se nismo odločali za udejanjenje naših idej ali potreb na način, ki je značilen za psihopata. Zanj je značilno, da se pri realizaciji svojega cilja ne meni za lastne emocije. Stremi zgolj k temu, kako bo dosegel rezultat, ki si ga je zadal.

Dr. Dutton, angleški psiholog je razdelil ljudi s psihopatskimi nagnjenji na tiste, ki zabredejo v kriminal in tiste, ki funkcionirajo v družbi in v socialni okolici in so pri tem lahko zelo uspešni. Takšne tako imenovane funkcionalne psihopate lahko najdemo med nekaterimi direktorji družb, so lahko odvetniki, medijski voditelji pa tudi kakšen vrhunski kirurg bi se znašel med njimi. Na svojem profesionalnem področju so na zunaj uspešni, a kako so prišli do tega, bi verjetno znali marsikatero pikro in trpko povedati njihovi sodelavci in podrejeni.

Za psihopata je značilno, da imajo malce bolj izražene osebnostne lastnosti: pomanjkanje empatije, nima vesti, je brezobziren, neustrašen, ima močno osebno karizmo, ki jo uporablja v prepričevanje drugih ljudi v svoj prav, osredotočen je na svoj cilj in mu za drugo ni mar. Zna odlično delovati pod pritiskom in stresom.

Ali se bo naša osebnostna naravnanost izkazala za pogubno psihopatsko, je lahko odvisno od okolja, iz katerega prihajamo in od družinskih ter vzgojnih vzpodbud, ki smo jih bili deležni kot otroci. Da se ne bom ponavljala, zopet pridemo do tega, kako izjemno pomemben je odnos staršev do otroka. Predvsem smo starši tisti, ki zaznamujemo mlado bitje tudi v smeri, po kateri bo stopal kasneje v življenju. Če ravnamo z našim mladičem ljubeznivo, pozorno in skrbno, če sprejema naša navodila in meje, se počuti varnega, mu razvijamo občutek za soljudi in privzgojimo empatijo, potem je veliko manjša verjetnost, da bo razvil v odrasli dobi psihopatska nagnjenja.

Prepričana sem, da na dolgi rok ostane takšen težek, brezobziren in tudi nasilen posameznik sam, četudi ni stopil na poti kriminala. Ker, ko je oseba čustveno manipulativna in gre čez vsa “trupla” brez slabe vesti ali sočutja, da doseže svoj cilj, se to slej kot prej maščuje. Ker v nedogled takšna oseba ne more čustveno nadzirati ljudi okoli sebe, ki slej kot prej obupajo, ne zmorejo več čustvene ali socialne interakcije in se umaknejo, tudi pobegnejo od take osebe. Ker morajo zaščititi sebe.

Biti v družbi ali službi osebe, ki je nagnjena k psihopatskemu ravnanju, je zelo izčrpljujoče in človeku se zdi, da je v začaranem krogu. Veš, da moraš pretrgati to nit, a ko si že na tem, psihopat to začuti in se hipno spremeni v prijazno osebo, zgolj z namenom, da zopet omreži in prepriča sočloveka, da je vse v redu. Ker potrebuje občudovanje, priznanje in potrditev okolice, da je sposoben, čeprav na glas tega ne bo nikoli priznal. Če ostane sam, potem se njegova osebna drama šele začne. Vam zveni znano? Poznate koga, ki bi ga lahko označili za psihopata?

A tudi vi gledate na skrivaj v partnerjev telefon?

Hči mi pravi, da je brala, da okoli 40% partnerjev redno pregleduje telefon drugega partnerja. Seveda na skrivaj. Jaz pa ugotavljam, da 80% vseh parov, ki pride v Svetovalnico, odkrije prevaro partnerja  prav preko skrivnega brskanja po sporočilih dragega ali drage ali pa z vdorom v elektronska sporočila ali FB profil.

Zelo pomenljivo je tudi takrat, ko ugotovijo, da so vsa sporočila kar naenkrat zbrisana. Ali da se za nekim moškim imenom v telefonskem imeniku skriva ljubica. Vam je kaj znano? Ste se sami kdaj znašli v takšni situaciji, ko ste po slutnji ali intuiciji pobrskale po telefonu dragega (se vmes naučile potez po ekranu, ki vodijo k odklepanju zaslona) in odkrile vroča dopisovanja, gole fotke in zelo direktna seksi sporočila. Pa tudi ljubezenske izjave vašega dragega, ki jih vam že zeloooo dolgoooo ni izrekel. Ker jih je govoril neki drugi ženski. Ali pa naenkrat začne gospa doma skrivati telefon. Ni ga na polici, na katero ga je vedno odlagala, ko je prišla domov. Ko dobi klic, se žena diskretno umakne na balkon ali se zaklene v kopalnico, da kdo od drugih članov družine ne bi slišal kaj šepeta. Če se jo vpraša, s kom je govorila, bo rekla, da z eno novo prijateljico.

Skratka, prevara partnerja se po mojim strokovnih izkušnjah v največji meri odkrije prav preko skritega gledanja v partnerjev telefon ali maile. Kar se mi zdi najbolj žalostno in tragično pri vsem tem, je dejstvo, da vsi ti do tedaj baje ljubeči in zvesti partnerji nikakor nočejo priznati svojih skokov čez plot, tajijo in se lažejo, izmišljujejo si vse mogoče zgodbice, katerim partner dosti krat celo nasede, četudi črno na belem dokaže partnerju, da je varal.  Kar je bedno, je dejstvo, da takole odkrite ljubezni v tujih posteljah so le redko povedane partnerju še preden posumi ali brska po telefonu. Hočem povedati, da marsikomu zmanjka poguma, da prizna svojo avanturo ali pač novo zaljubljenost in se ne upa soočiti s posledicami priznane prevare.

Torej, da se povrnem do mojega vprašanja: ali ste vi tudi med tistimi, ki redno brskate po partnerjevem telefonu, seveda da tega partner ne ve? Če vas pri tem zasači, kaj mu poveste? Se tudi sami zlažete ali poveste po resnici, da preverjate, če je partner zvest?

 

Laži

Kot vsi vemo, se po nekajkrat na dan mimogrede zlažemo. No, a to tajite? Vem, laganje je res ena taka slaba navada in lahko postane velik in destruktiven problem. Mene so strašili kot dete, da ima laž kratke noge ali pa da se ti zaradi laži kar nos podaljša, pa nekako dolgo časa nisem štekala kaj naj bi to pomenilo. Sem začela razumevati takrat, ko sem začela vzgajati mojo mlado damo. In sem ji prodajala iste pregovore.

Poznamo več vrst laži. Ali jih razpoznate?

1. Bela laž: vsi jih kdaj povemo zato, da zmanjšamo škodo. Včasih jo izrečemo tudi zato, da pomagamo drugemu. Je neškodljiva.

2. Lažni prikaz stanja: pravzaprav je to zavajanje, ker se ne pove resnično stanje ali se ne popravi narobe razumljeno dejstvo. Se pravi, da rajši izberete, da ste tiho namesto, da poveste resnico, ki bi verjetno spremenila odločitev druge osebe.

3. Minimalizacija: je vrsta prevare. Zmanjša pomen nekega dogodka ali situacije.

4. Poštena laž: ne obstaja škodljivi namen, posameznik ne ve, da govori laži.

5. Resničen odgovor se skriva v kopici laži ali nepomembnih informacij. Težko se ugotovi, kaj se res.

6. Polovična resnica: vsebuje nekaj resnice in nekaj laži oziroma morebiti neresničnih predvidevanj, po domače bi temu rekli “natolcevanje”.

7. Otročje laganje: nepomembna oziroma nedolžna laž. Običajno jo hitro oprostimo (če jo sploh ugotovimo), ker ne vsebuje elementa zavajanja ali prevare.

8. Izmišljevanje: nekdo pove nekaj kot da je resnica, ne da bi zagotovo vedel ali je res ali ne.

9. Pretiravanje: nekaj bolj poudarjamo četudi v resnici sploh ni tako pomembno.

10. Ignoriranje: laži ne pripisujemo nobene pozornosti in se odločimo, da se na laž ne oziramo.

Katero uporabljate sami? Kolikokrat? Vse je to sicer del našega vsakdana, pa vseeno je fajn živeti bolj ali manj brez laži, ker le-te pokurijo ogromno energije. Sploh, ko si moraš laž zapomniti in biti previden, da te pri njej ne ujamejo. Malce bedno, se vam ne zdi?

Kdaj pomagati?

Večkrat me sprašujete, ali je dovoljeno pomagati človeku v stiski. Ko sami vidite, da ima težave, pa jih ne zna, noče ali ne more rešiti. Ker to osebo poznamo, je morebiti kdo iz naše socialne mreže, človeka imamo radi, mar nam je za njega, sam pa nikoli ne reče, da ne zna ali ne zmore rešiti svoje zagate in smo v dilemi ali mu pomagati ali ga pač pustiti, da se muči.

To je res dobro vprašanje. Nimam enoznačnega odgovora. Kar lahko predlagam, je dejstvo, da če nas ta oseba ne prosi za pomoč, se pravzaprav nimamo pravice vmešavati v njegovo življenje in odločitve, pa četudi nas še kako boli in pravzaprav ne razumemo, zakaj si noče pomagati. Tukaj naj pripomnim, da smo dejansko sami kreatorji lastnih odločitev, pa čeprav se vam bo to mogoče zdelo krneki. Ker lahko se odločimo tako ali drugače. Vse ostalo so izgovori, ki nam prav pridejo, ko se hočemo pred drugimi (in tudi pred sabo) opravičiti za neko slabo odločitev, ki je imela za posledico tegobe, bolečino, prizadetost in še druge negativne vplive. Ko se odločimo, da za vse to sr*nje prevzamemo odgovornost, smo že na malce boljši poti, da začnemo iskati rešitve, ki nam bodo pomagale splezati iz trenutne bedne situacije.

No, odgovor na začetno vprašanje, kdaj sočloveku pomagati bi bil, da takrat, ko sam zaprosi za to. Ker če se sami vsilimo in hočemo nekaj reševati namesto te osebe, mi prevzamemo njeno odgovornost. In spet ne bo nič sama ta oseba naredila. Je dobila “berglo” v nas, ki smo razumevajoči in se nam srce para, ko gledamo tega človeka, kako sprejema same bedne odločitve. A kaj, ko je to njegovo življenje in so to njegove odločitve. Nimamo pravice se vmešavati v nekoga, če nas za to sam ne poprosi. Ker le-tako bo pripravljen narediti kakšen korak naprej. In bo cenil našo pomoč. Tudi zato bo bolj motiviran, da se spravi k sebi. Ker mi vsi imamo nek lasten namen v življenju in s svojimi odločitvami res lahko vplivamo na dolgoročen potek le-tega. Našega in drugih. Ker nam je mar. Prav zato!