Spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!

PREDALI

Kakšni predali, se boste zagotovo spraševali. Mislim na naše notranje predale, na tiste delčke nas samih, v katerih se skriva naša esenca. Tisto, kar smo v življenju že doživeli, se naučili, pridobili skozi manj ali bolj boleče in težke preizkušnje in izkušnje, ki nas vodijo naprej. V predale tlačimo našo jezo, frustracije, aspiracije, želje, pogum, strah in druge občutke, ki se vrtinčijo v nas.

No, tole zgoraj ni zelo znanstveno napisano, a verjamem, da se najdete v opisanih prispodobah. Predali so del naše osebne zgodovine kot posameznika. Vsak od nas je nekaj v življenju doživel kajne? In preizkušnjo je tudi preživel ter povzetek le-te spravil v nek del svojega spomina in izkustva. No, temu jaz »po moje« pravim ‘predal’. Zakaj prav predal?

V moji ljubezni do umetnosti sem pred nekaj leti stala v galeriji sredi Londona, ko so imeli veliko razstavo genialnega umetnika Salvadora Dalija ter opazovala njegov bronast kip mogočne ženske, ki je imela na svojem torzu odprtih nekaj predalov. Mislim, da sem ta kip občudovala nekaj ur skupaj. Prešinilo me je, da smo to mi vsi. Vsak od nas v določen nezaveden ‘predal’ spravi svoje izkustvo, bolečino, pa tudi upe in želje za prihodnost.

Ko nas nekaj prizadene, smo jezni ali žalostni. Smo v stanju šoka ali zanikanja. Žalujemo ali pa se borimo. Vse to smo mi. Odločamo se tako ali drugače in naše odločitve temeljijo na različnih izvirih. Človek, ki je iz preživetih situacij izluščil modrost, verjetno ne bo ponavljal napak, ki so ga pripeljale v stanje bolečine ali jeze. To modrost in izkušnjo je recimo temu, spravil v enega od predalov. In ta svoj notranji predal je lahko vedno odprt in iz njega črpa naprej znanje in modrost za prihodnje situacije. V tiste predale, v katere smo shranili nekaj, kar želimo pozabiti ali ko smo nekoga preboleli, pa jih lahko zapremo in ni nujno, da jih spet odpiramo.

Namreč, ko so nas ljudje prizadeli, smo se recimo iz naše bolečine tudi nekaj naučili. Je del naše osebne zgodovine in tega pač ne moremo zanikati, pa če bi še tako radi negirali ali si dejali, da neka oseba ni bila pomembna v našem življenju, kar to bi bila laž in zopet zanikanje. Namesto laganja samim sebi rajši rečemo, da so vse boleče vsebine spravljene v nekem drugem predalu, ki smo ga zaprli, ko smo nek razpad zveze odžalovali in preboleli vse kar smo upali, da bo, pa se žal ni uresničilo. No, ta predal naj bo zaprt, je pa del nas. Ne zanikajmo si dejstev, ki smo jih na svoji poti življenja doživeli, poskusimo pa iz njih iztisniti sok, esenco, ki nam bo dajala energijo in napotke, kako ravnati najbolj smotrno naprej, v takšnih ali podobnih situacijah.

Vse zgoraj napisano velja ob predpogoju, da se ne smilimo sami sebi in ne igramo vloge žrtve, temveč se aktivno odločamo po tehtnem premisleku. Ob tem priporočam, da slišimo svojo notranjo intuicijo, poiščemo sebi lastno življenjsko strast in vztrajnost, ki nas lahko popelje do trenutkov, ki jih želimo in do katerih smo upravičeni. Osebno menim, da če smo v težki žalosti, obupu, brezupu in s prstom na kažemo na druge, da so krivci za naše bolečinske točke, verjetno še nismo na poti zapiranja predala, ki nas boli. Tak predal lahko zapremo le takrat, ko smo se zmogli dvigniti nad bolečino in nas ne bo več »žulil«, ko bo napol odprt.

Današnje malce abstraktno pisanje je vsem nam v premislek, kako lepo je lahko življenje!