Otroci tega ne smejo nikoli slišati

 svetovalnica melita kuhar cesa otrok nikoli ne sme slišati

Starši smo dosti krat v stiski, kako reagirati na situacije, ko nas otrok ali najstnik postavi na preizkušnjo. Poriva naše meje, krši sprejete dogovore, ignorira naša navodila, trmasto vztraja pri nečem, kar si je vbil v glavo, četudi dobro ve, da nas bo s tem razjezil. In ker smo starši tudi zgolj ljudje, nam seveda odnese pokrovko.

Če k temu prištejem še naporen delovni dan, tečno in zahtevno taščo, nizek pritisk, nerazčiščen nesporazum s partnerjem in evo, hoče se nam zmešat. Ne izbiramo besed, jeza in bes nas preplavljata zato je zelo težko izbirati prave oziroma primerne besede, preko katerih želimo podati določeno sporočilo ali zopet vzpostaviti omajano mejo otroku. To je zelo pomembno, saj ne želimo, da naši otroci trpijo, pa vseeno jim moramo dati vedeti, da se ne morejo samopašno ali ignorantsko vesti.

Tole je nekaj navodil, kaj nikoli ne smete reči svojemu otroku, četudi ste jezni in totalno razjarjeni.

1. “Spravljaš me ob živce!” je ena od najbolj pogostih jeznih pripomb. Ta in njej podobne uporabljajo krivdo, preko katere skuša starš spremeniti vedenje otroka.  Prav je, da mu damo vedeti, kaj občutimo in da smo razjarjeni, vendar je potrebno naša čustva ustrezno verbalno dati iz sebe. Če vzgajamo s krivdo (glej moj post Občutek krivde) , se bo to kasneje odrazilo v otrokovi nizki samopodobi in tudi v tesnobi. Bolj primerno je reči: “To, kar sedaj počneš in izzivaš, dobro veš, da ni primerno in da smo dogovorjeni kako se vedemo. Zahtevam, da se ravnaš v skladu s dogovori, ki veljajo v naši družini”. Torej, ne dajemo krivde na otroka kot njegovo osebnost, temveč poudarimo neprimernost njegovega dejanja oziroma vedenja.

2. “Pa kaj je narobe s tabo?!” Tale obtožba uporablja sram kot vzvod discipliniranja oziroma starši zmotno mislijo, da bodo s tem dosegli spremembo otrokovega vedenja. Ker nas otrokovo vedenje razjezi, v tistem hipu ne zmoremo ali ne moremo upoštevati vseh dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se je otrok vedel v neki situaciji. Morebiti želi otrok na neprimeren način pritegniti vašo pozornost ali vas želi vplesti v svojo igro, pa tega ne zna ustrezno sporočiti. In tako po krivici otroka s svojo hitro in jezno pripombo pahnemo v veliko osebnostno stisko in namesto, da bi skupaj poiskala rešitev, se otrok umakne in čustveno zapre, saj je občutek sramu močan in lahko pusti večen pečat na samopodobi.

3. “Izboljšaj se, sicer te bomo kaznovali!” ali podobne grozeče fraze. Strah, ki naj bi tudi motiviral in vzpodbudil spremembo otrokovega vedenja pravzaprav povzroči agresijo ali zastrašenost. S tem stavkom boste kmalu povzročili izgubo zaupanja otroka do vas, prav tako vas bo nehal spoštovati in ne bo več sledil zahtevam in navodilom, temveč se bo začel odločati po svoje. Kar je seveda za otroka nevarno.

4. “Poglej bratca / sestrico / sosedovega fantka, kako priden je!” Primerjava lastnega otroka z drugimi je prav tako nekaj, kar zelo boli otroka in ga zagotovo ne disciplinira na način, kot starši mislijo in da bo zato spremenil svoje vedenje. Pogosto je učinek prav nasproten: s primerjavo uničujemo lastno vrednost otroka in le-ta se odzove zanalašč točno kontra, kot mi hočemo, da bi se. Priporočam, da res nikoli ne uporabljate primerjav, saj je vsak otrok unikaten. Spoštujte, sprejmite in vzgajate svojega otroka z vsemi lastnostmi, ki jih ima. Navsezadnje je to vaš otrok!

Torej, ko izbirate vzgojne besede, se predvsem osredotočite na vedenje otroka in nikakor na osebnostne lastnosti. Pri tem lahko uporabite: “Ni mi všeč tvoje vedenje” ali “Ne maram, ko počneš tointo”. Ko se razgreta situacija umiri, se z otrokom pogovorite kaj točno se je zgodilo in kako lahko v bodoče prepreči podobno reakcijo, ker mu boste dali vedeti, da ste mu vedno na voljo ter da mu ni treba na neprimeren način iskati vaše pozornosti, ljubezni ali časa.

 

Kako letos biti (še) boljši starš

svetovalnica melita kuhar kako biti boljsi stars

Saj vemo, kajne, kako si damo cel koš zaobljub na novega leta dan. Ker pač nismo perfektni in dovolj vztrajni, kaj kmalu zaobljube prekršimo. Tokrat si postavimo nekaj obljub samih sebi, kako biti boljši starši, ne najboljši ali perfektni. Ker otroci ne potrebujejo idealnih staršev. Kaj pa to sploh je?

Otroci potrebujejo starše, ki jih sprejmemo z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi, ki jim nudimo varno zatočišče in topel objem, razumevanje in da se znamo otroku tudi opravičiti, če ga kje polomimo ali naredimo krivico.

Ja, težko je nam staršem upravljati z našimi čustvenimi odzivi. Četudi si zaobljubimo, da bomo bolj potrpežljivi, tega ne zmoremo za dolgo časa. Nekaj časa si lahko grizemo ustnice, da ne bi spet izbruhnili in kaj hitro zdrsnemo zopet v stresne odzive, ki tako rekoč vedno povzročijo močne negativne čustvene drame vseh družinskih članov.

Poglejmo nekaj pravil, s pomočjo katerih lahko postanete še boljši starš. Seveda je to delo na sebi za kar nekaj časa, odziv vašega otroka pa bo, da bo bolj umirjen, bolj srečen in bolj kooperativen otrok. Se vam zdi, da se splača potruditi?

  1. Delali boste na upravljanju z lastnimi čustvi. Ne boste si dovolili, da boste mrtvo utrujeni zvečer, tečni in nasikani, ko bo treba dati otroke spati, ker seveda bo njihov odziv enako nastrojen in ni pogoja, da bi se otroci umirili in kot takšni utonili v spanec. Torej, da dosežete večji notranji mir in s tem pridete bolj v stik s svojimi čustvi, so pomembne tudi trivialne stvari kot so, da greste dovolj zgodaj spat, da se zdravo in enakomerno prehranjujete, negativne stresorje skušate preobraziti v pozitivne vzpodbude, ste ljubeče čuječi do sebe in do drugih družinskih članov. Skušajte se obrzdati svojih hipnih jeznih reakcij. S tem itak nič ne rešite.
  2. Postali boste zdrav vzgled otrokom. Verjamem, da želite vzgojiti skrbne in spoštljive otroke, torej ste vi tisti prvi, ki morate skrbeti za to, kako se vedete, reagirate in kako se odzivate na nepričakovane situacije. Ker otrok to zaznava, opazuje in se bo sčasoma popolnoma enako začel odzivati tudi sam. Torej, če nočete nespoštljivega arogantneža v hiši, boste vi, dragi starši morali prvi poprijeti za delo na sebi.
  3. Ostali boste čustveno povezani z vašim naslednikom. Ker naši otroci nam sledijo takrat, ko se počutijo povezani z nami. Otroku posvetite svoj kvalitetni čas, s tem krepite povezavo in medsebojno pripadnost. Otroka objemajte in se zgolj njemu posvetite vsaj petnajst kvalitetnih minut na dan, ko ga poslušate, se igrate, smejete, pogovarjate, pa spet poslušate čebljanje in spoznavate notranji svet otroka, kaj se mu je čez dan zgodilo, kako je doživel ali občutil kakšno situacijo, kako izraža svoja čustva, skratka, on je ves vaš svet za tiste dragocene trenutke. Magari odložite in izklopite telefon, računalnik, tablico, televizijo in se vsi družinski člani skupaj crkljajte. Pa saj sami veste, da so to res izjemno močni in čustveni trenutki, ki kasneje skozi odraščanje tvorijo »urbano legendo« posamezne družine, ko starši kasneje že najstniškim otrokom lahko pripovedujemo, kako so bili ti sedaj že skoraj odrasli ljudje nekoč miniaturne podobe, ki smo jih starši lupčkali, stiskali, objemali, tolažili, pihali na buške in odrgnine, jim vsak večer brali pravljico, dve ali šest. Ko sedaj moji odraščajoči mladi dami pripovedujem, kakšen je bil na primer obred odhoda v mižule in kako se pri branju Muce copatarice nisem smela zmotiti v eni sami besedi, ker se je zbudila in me takoj popravila, se samo reži na vsa usta. Je zadovoljna in srečna. 
  4. Otroka boste ljubili in mu omogočali varnost raziskovanja okolja in odnosov. Spričo otrokovega razvoja se slej kot prej zgodi faza separacije od starša, zato je še toliko bolj pomembno, da kar naprej obnavljate vašo povezavo, stik, toplino, navezanost. Otroci, ki uspevajo in se kvalitetno razvijajo, se počutijo predvsem ljubljene in cenjene točno takšne kot so. Za nas starše je pomembno, da se zavedamo, da je vsak naš otrok unikaten, zato tudi potrebuje različen pristop pri vzgoji in pri izkazovanju čustev. Kot starši smo pred izzivom spoznavati in sprejemati lastnega otroka takšnega kot je, z vsemi njegovimi lastnostmi in z njegovim vedenjem.
  5. Potrudili se boste ugotoviti potrebe in čustva otroka, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem. Ker vedeti je treba, da je vsako neprimerno vedenje alarm otroka, da potrebuje pomoč pri upravljanju s svojimi močnimi čustvi ali da potrebuje varen objem in tolažbo, brez obsojanja. Ko otrok to dobi, se tudi njegovo vedenje spremeni. No, seveda, otrok bo kdaj naredil tudi kaj napačnega. Ampak enako boste tudi vi kdaj naredili kakšno napako. Smo pač zgolj ljudje in ne roboti ali mašine. Dejstvo je, da ne obstajajo idealni starši, ni idealnih otrok in ni idealnih družin. So pa družine, ki znajo živeti v krogu medsebojne ljubezni, podpore, varnosti in razumevanja.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Otroci naj plezajo po drevesih

svetovalnica melita kuhar otroci naj plezajo po drevesih

Poslušam, kako starši vozijo otroke po milijon različnih dejavnostih že kar v vrtcu. Ker pravijo, da je zelo pomembno, da znajo čim prej govoriti nemško in francosko, se naučiti igrati na violino ali klavir ter mogoče še trenirati ritmično gimnastiko ali tenis. Otrok je še majhen in še ne ve točno kaj ga veseli oziroma posluša, uboga starše, ki naj bi seveda najbolje varovali interese lastnega otroka.

Takšen otrok, ki je zelo zaščiten in zgodaj usmerjen v ozke dejavnosti, še nikoli ni plezal po drevesih. Zelo verjetno se tudi po toboganu ni spustil sam, saj je tudi to zelo nevarno početje. Če mu vržeš žogo, je ne zna ujeti oziroma se je na moč ustraši in se umakne, zbeži. Motorika je šibka, telesna koordinacija nerazvita. Specializirana športna dejavnost razvija le točno določene dele otrokovega telesa, kar je sicer bolje kot zgolj sedenje doma pred televizijo, a to še ne pomeni celostnega telesnega razvoja.

Otroci potrebujejo raziskovanje okolja in svojih telesnih zmožnosti, pa tudi omejitev skozi doživljajske dogodivščine, ki jih nudi plezanje po drevesih, igralih, žoganje, tek, brcanje, lovljenje, skrivalnice, skakanje (ne zgolj na trampolinu, ki se po novem nahaja že pred skoraj vsako hišo, ki premore otroke, kar je sicer super) in lovljenje ter kar je še telesnih aktivnosti, ki jih potrebuje otrok za zdrav telesni in umski razvoj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta intelektualni in motorični razvoj tesno med seboj povezana in če ju ločimo ali izoliramo, se bo primanjkljaj pokazal kasneje, v dobi odraščanja in tudi pozneje, ko bodo leta naredila svoje. Ker naš organizem ima svoje sisteme in si zapomni ali z njim ravnamo z ljubeznijo in pozornostjo. V enaki meri nam vrne, ko smo odrasli. Pa si “pridelamo” takšne in drugačne bolezni.

Zato, dragi starši, predvsem v zgodnjem obdobju vašega otroka mu dovolite divjanje in tek, plezanje ter ne bodite preveč zaščitniški in se skušajte upreti preveliki kontroli vsega, kar otrok dela. No, vsekakor sedaj ne pravim, da kar pustite, da počne nevarne ali ogrožujoče aktivnosti. Vaša previdnost ni odveč, saj kot odrasli poznate vse pasti igre, a otroku pustite nekaj svobode, da sam raziskuje svoje okolje. Ob tem mu predhodno postavite določena pravila in omejitve za katere se dogovorite, da jih je pač potrebno upoštevati. Bo kakšna ura klavirja ali kiparstva nekoliko počakala.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Krivda

melita kuhar svetovalnica krivda

Ste se kdaj zalotili, da se neprijetno počutite? Peče vas vest, boli vas drobovje in vse je nekako narobe, pa četudi ne morete točno s prstom pokazati kaj je tisto, kar vas razžira. Mnogo vas od znotraj drobi občutenje, ki se mu reče KRIVDA.

Mnogi starši vzgajajo svojo mladež preko občutka krivde. Razvije se nekako takole: malček raziskuje okolico malce po svoje, zaigra se in pozabi, da je kosilo že pripravljeno. Starši ga sicer spomnijo, da je čas obeda, a otrok je še vedno na primer v svojem domišljijskem svetu in naenkrat zasliši, kako ga eden od staršev kara z besedami, da njega, to je starša boli, da še ni prišel jest in da je žalosten, ker ga otrok ni slišal. Dete se začne počutiti krivo, da ni dovolj dobro za starša, ki je seveda ves njegov svet. Pa se tako na zelo neviden in perfiden način v otroka vceplja zelo težek občutek, ki se ga po vsej verjetnosti ne bo znebil nikoli več.

Ker nas tlači krivda, ki se je običajno niti ne zavedamo, se v nas oblikuje tudi slaba ali šibka samopodoba in naš notranji Jaz je vedno obremenjen in kar naprej se skrivlja pod bremenom tega, da ni nikoli dovolj dober za starše, prijatelje, vrstnike itd.  Karkoli kadarkoli naredi, se v svojih očeh ne bo nikoli odkupil za to, da ni dovolj zrel, priden (uf, kako ne maram te besede!), poslušen, ubogljiv, sposoben, spoštljiv. In se seveda nekje v majhnih možganih pojavi vprašanje: zakaj pa bi se sploh kaj trudil, če karkoli naredim, je brez veze in ne bom nikoli dobil priznanja?

Pa smo enadvatri v zaciklani negativni spirali, ki vleče naše gledanje na svet in odnose seveda navzdol, v pesimizem, brezbrižnost, letargijo in nočemo pa tudi ne moremo aktivirati energije, da bi karkoli spremenili. Na vsako vprašanje odgovorimo z “ne vem”.

Kot že poznate mene, vsako moje razmišljanje skušam zaokrožiti na pozitiven način. Tokrat bom napisala, da ljudje, ki nosijo v sebi občutke krivde za različne pritiske, vzorce in ponotranjena prepričanja, je fajn da vedo, da večina vseh teh pritiskov in vzorcev sploh ni njihova, temveč jim je bila tokom vzgoje vsajena. In zato je možnost, da preko osebnostne rasti in delu na lastnem Jazu in prepričanjih preobrazimo bolečino in krivdo v zmago in ponos, da smo zmogli to težko pot notranjih sprememb. To pa zopet pomeni, da smo okrepili samozavest in notranjo lastno vrednost. Verjemite mi, to je odlična popotnica za Življenje brez kesanja! Ker Življenje je zgolj eno samo, tukaj in sedaj. Ljubite se.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Naučimo otroka čustvene inteligence in socialnih veščin

melita kuhar svetovalnica kako otroke ucimo socialnih vescin

NAUČIMO OTROKA ČUSTVENE INTELIGENCE IN SOCIALNIH VEŠČIN

No, kako lahko otroka naučimo socialnih veščin in da bodo sploh znali uporabljati čustveno inteligenco? Vsakodnevna uporaba in ponavljanje je edini recept. Mogoče se vam staršem zdi, da je neprestano ponavljanje določenih socialnih veščin že res preveč tečno in nepotrebno, a to otrok potrebuje, da jih ponotranji in da postanejo del njegovega čustvenega in vedenjskega ustroja.

Otroku lahko pomagate osvojiti socialne veščine tudi tako, da uporabite vsakodnevne težave kot podlago za nauk ali primer, kako delujejo v socialnem in družinskem okolju:

  1. Govorite o čustvih. Ko starši razložijo otroku kako se kakšen član družine počuti in kaj potrebuje, postanejo otroci bolj dojemljivi za čustva drugih ter tudi hitreje razumejo stališča drugih oseb.
  2. Postavljajte vprašanja glede čustev, potreb, želja in možnosti izbire. Ko opazite, da se je otrok na primer slabo odločil v neki situaciji, ga lahko povprašate glede tega ter ga tako učite, da se iz lastnih izkušenj nekaj nauči. Pomagajte otroku, da razmisli, kaj ga je napeljalo na določeno odločitev ali izbiro ter kako se je le-ta pokazala. Tole je nekaj vprašanj:
  • Kako si se počutil/a?
  • Kaj si želel/a s tem doseči?
  • Kaj si naredil/a?
  • Kako se je tvoja izbira obnesla?
  • Ali si dobil/a kaj si želela / hotel/a?
  • Kaj misliš, kako se je tvoj prijateljček počutil ob tvojem dejanju?
  • Ali boš enako ravnal/a tudi v bodoče ali pa boš mogoče razmislil/a, da bi poskusila/a kaj drugega?
  • Kaj se lahko zgodi, če se odločiš kako drugače kot sedaj?

Pa poslušajte, kaj bo otrok povedal in obrazložil. Prikimajte, preverite s kakšnimi kratkimi vprašanji, če ste pravilno razumeli njegovo razlago. Ne sodite in ne obsojajte, izrazite svoj smisel za humor in ocenjujte situacije namesto otroka. S refleksijo in povzetkom dogodka bo otrok lahko razvil lastno integriteto in znal oceniti neko bodočo podobno situacijo. Dobra presoja izvira običajno iz kakšne slabe izkušnje.

  1. Zmaga – zmaga situacija naj bo vaše vodilo. Trudite se vedno znova, da takšno ravnovesje prevaga tudi v navadnih družinskih situacijah, ki jih otrok pozna. Obrazložite kako ste prišli do tega in kaj to sploh pomeni. Prakticirajte.
  2. Porabljajte stavke, ki se povzamejo z besedo »jaz«. S tem lahko opišete, kako se počutite, kaj čutite ali kaj potrebujete in se izognete obsojanju ali nepotrebnim in nekoristnim sodbam.
  3. Oblikujte socialno sprejemljivo vedenje in mu sledite vsi družinski člani. Preko poistovetenja se otrok najhitreje nauči socialnih veščin in vedenja, ki je primerno v določeni družbeni situaciji. Seveda se to še hitreje dogaja, ko opazuje starša, kako se vedeta in delujeta v okviru družinske dinamike.

No, pa seveda, še vedno se boste ponavljali do nezavesti. Ampak vedite, da boste vzgojili zdravo osebnost, ki bo znala izraziti svoje potrebe in bo obenem spoštovala potrebe drugih ljudi. In takšne posameznike svet potrebuje. Zato se kar potrudite ponavljati.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Šola in poslanstvo učiteljev

melita kuhar svetovalnica šola in poslanstvo učiteljev

Mnogi med nami imamo otroke, ki obiskujejo bodisi osnovno ali srednjo šolo. Vpeti s(m)o v slovenski izobraževalni sistem z vsemi svojimi zakonitostmi in principi, pa tudi stereotipi. Tokratno izhodišče sem našla v pripovedi učiteljice na eni od ljubljanskih osnovnih šol  ter na delavnici oziroma dogodku v zvezi z spoznavanjem sebe in osebnostjo rastjo.

Moja hči je srednješolka. Sama cenim učitelje, ki so ji v osnovni šoli dajali znanje s predanostjo, kompetencami in željo dejansko otroke naučiti vsega, kar se zahteva po predpisanem učnem načrtu, poleg tega so mnogi iskali znanje in ne neznanje, kot je to tako grozljivo simptomatično pri večini učiteljev. Vedno sem zagovarjala stališče, da je otroku treba dati vedeti, da ima učitelj avtoriteto, da je sicer zmotljiv in je človek, a da je v šoli zato, da podaja znanje in otroci so taisto tam, da ga prejemajo.

Kaj naj bi torej bilo poslanstvo učiteljev po mojem skromnem mnenju? Pa to ne mislim po zakonu ampak bolj človeško, v smislu skrbi za novi rod, iz katerih bodo zrasli otroci v odrasle ljudi, vemo pa, da skoraj več časa preživijo v šolskih prostorih kot pa doma. Zato menim, da so učitelji zelo pomembni, poslanstvo pa bi recimo lahko bilo naslednje:

  • Podajanje znanja
  • So vzgled
  • Znajo kompetentno vzgajati
  • So samozavestni in da spoštujejo sami sebe in zaupajo v svoje znanje
  • Spoštovanje do učencev
  • Da so pozitivno in optimistično naravnani

Vem, da se nekateri učitelji z mojim videnjem ne bodo strinjali, a kaj ko imamo vsi pravico do svojega mnenja, moja želja z današnjim razmišljanjem pa je, da pokažem na izobraževanje in udeležence v tem odnosu z nekoliko drugačne perspektive. Ne morem se strinjati, da ker je nekdo učitelj, je že zato nedotakljiv in zaščiten kot polarni medved, pa četudi ni objektiven, pravičen, zdravorazumski, občečloveški in kar je še kvalitetnih lastnosti. Moja naivnost bi rada videla, da bi se v svojem delu z učenci tudi učitelji imeli dobro, varno in bi bili deležni posluha in spoštovanja tako s strani oblasti, ki kar naprej nekaj eksperimentira z našimi otroki in učitelji ter s strani vedno bolj zahtevnih in tečnih staršev.

Čas je, da stopimo skupaj. Mi starši, učitelji, profesorji, učenci in dijaki, pa študentje ter skušamo poiskati win – win situacije.

Nekaj o tem bomo spregovorili na OKROGLI MIZI v sredo, 22.10.2014 s pričetkom ob 11h v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Bo zanimivo. Sem tudi sama sodelujoča, predvsem se zavzemam za bolj jasen in odziven odnos do naših najstnikov s strani profesorjev pa tudi nas, staršev!

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost 27.10.2014

melita kuhar svetovalnica predavanje vzgoja otrok

Kaj otrok potrebuje za zdravo in srečno odraščanje?

To je brezpogojna ljubezen in sprejetost otroka takega kot je, postavljanje meja in skrb za varnost. Prav varnost je okvir, postavljen iz naših mej oziroma omejitev, ki jih dajemo otroku, ko spoznava svet. To mu omogoča varno raziskovanje okolice in pravil.

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost bo 27.10.2014 v Matični knjižnici Kamnik od 17h naprej

Za igro vaših otrok bo poskrbljeno z zanimivimi in poučnimi delavnicami.

 

Dobimo se v knjižnici, ki se nahaja na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku.

Več branja o vzgoji: tukaj

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

KAJ MORAJO SINOVI SLIŠATI OD OČETOV

oče sin

Tokrat je pred nami nekaj nasvetov, ki naj bi jih očetje sporočili svojim sinovom. Takšno željo je izrazilo več bralk, pa tudi nekaj obiskovalcev strani Svetovalnice na Facebook socialnem omrežju.

Očetje so izjemno pomembna starševska figura, ki pa včasih svojo vlogo ne jemljejo primerno resno ali ustrezno. Žal je tako v nekaterih družinah, da so vsa bremena vzgoje zgolj na plečih mame, oče pa je dosti krat sicer fizično prisoten nekje v hiši, a čustveno in vzgojno odsoten. A smo zato, da takšen nevaren in neprimeren vzorec spremenimo? Smo!

Sin se v svojem razvoju zgleduje po očetu oziroma po moški figuri, ki jo ima v bližini. Če ni očeta, je to lahko bližnji moški sorodnik, trener na popoldanski aktivnosti ali kdo drugi, ki ima močno moško figuro. A ker je oče najpomembnejši, se bom osredotočila na sporočila, ki naj bi jih sin slišal od očeta, ne glede na to, ali živijo skupaj ali ne. Trdim namreč, da četudi oče živi drugje, to ne pomeni, da ne more sporočati sinu pomembnih »moških« življenjskih modrosti.

Oče je, smo rekli, vzgled sinu in vzornik, po katerem se želi sin ravnati. Tako sin opazuje očeta, kako reagira v določenih situacijah, kaj govori in na kakšen način, kako se odziva na posamezne dražljaje iz okolja. Tako se bo začel odzivati tudi sin. Oče bi se zato moral odgovorno in modro vesti, predvsem ko je sin v bližini, saj mu s svojimi reakcijami sporoča, kako odrasli ljudje rešujemo vsakodnevne izzive.

Vem, da so očetje tisti, ki so v svojem otroštvu večinoma bili vzgojeni tako, da ne smejo pokazati svojih čustev, da ne smejo biti jezni, žalostni ali prizadeti, temveč da morajo vse to tiščati v sebi ter biti vedno pogumni, borbeni in vztrajni. A časi so se spremenili in današnji otroci se rojevajo z novimi energijami in mnogimi znanji, zato vzgoja otrok ne more več biti enaka kot je bila, ko ste očetje bili mlajši. Sedaj vaši sinovi zahtevajo od vas nov pristop.

Sin želi slišati besede pohvale, priznanje, da vidite njegov trud, slišati mora vaše besede, da ste ponosni na njega. Pokažite mu, da ga želite poslušati. Vi, oče ste tisti, ki se dajte približati sinu, prisluhnite mu, poslušajte ga, kaj želi sporočiti, kaj mu je pomembno in kje potrebuje vašo zaščito. Nikoli se ne delajte norca iz njegovih misli in razmišljanj in nikoli mu ne recite, da vas ne zanima, kaj mu dogaja ali kaj vam želi povedati. Ne ignorirajte ga, češ da nimate časa in da vam je vse drugo bolj pomembno kot čustvovanje lastnega sina.

Namreč, vedeti je treba, da kolikor boste sami investirali v vajin odnos, toliko boste tudi sami imeli od njega. Če se boste kar naprej izgovarjali na to, da nimate časa in boste prednost dajali vsem drugih težavam in izzivom vsakodnevnice, boste izgubili stik s sinom in nikoli več se vez med vama ne bo spletla tako trdno, kot se ustvari, ko si oče in sin vzameta čas le eden za drugega. Zato svetujem, da si včasih vzamete čas zgolj za druženje s sinom, igrajta se, ravsajta, tekmujta, pojdita skupaj metat žogo na koš ali igrati partijo tenisa in kar je še iger, kjer sta lahko skupaj. Tako spletene vezi so zelo pomembne in bodo veljale celo življenje. Sin vas bo spoštoval, ko bo čutil, da ga vi cenite in spoštujete točno takšnega kot je. Pokažite mu, da vam ni vseeno za njegove skrbi. Pomembno je sinovo zavedanje, da se vedno lahko zanese na vas.

Če sin ne bo prejel sporočil od očeta kot odrasle pomembne osebe, bo iskal potrditve pri sovrstnikih, ki pa, kot vemo, lahko zelo uničujoče vplivajo na občutljivega pubertetnika, ki išče svoje mesto pod odraščajočim soncem. Zato polagam na srčka očijem, tatijem in fotrom, da zberete pogum, pa svojega sina objemite in mu zašepetajte kako ga imate radi, recite mu, kako ste ponosni na njega, da veste, da se trudi in da mu boste vedno stali ob strani, ne glede na to, kaj se mu bo dogajalo skozi leta odraščanja. Vem, da boste to zmogli, ker gre za vašega sina, vašo kri. Ne sme in ne more vam biti vseeno!