Laži

Kot vsi vemo, se po nekajkrat na dan mimogrede zlažemo. No, a to tajite? Vem, laganje je res ena taka slaba navada in lahko postane velik in destruktiven problem. Mene so strašili kot dete, da ima laž kratke noge ali pa da se ti zaradi laži kar nos podaljša, pa nekako dolgo časa nisem štekala kaj naj bi to pomenilo. Sem začela razumevati takrat, ko sem začela vzgajati mojo mlado damo. In sem ji prodajala iste pregovore.

Poznamo več vrst laži. Ali jih razpoznate?

1. Bela laž: vsi jih kdaj povemo zato, da zmanjšamo škodo. Včasih jo izrečemo tudi zato, da pomagamo drugemu. Je neškodljiva.

2. Lažni prikaz stanja: pravzaprav je to zavajanje, ker se ne pove resnično stanje ali se ne popravi narobe razumljeno dejstvo. Se pravi, da rajši izberete, da ste tiho namesto, da poveste resnico, ki bi verjetno spremenila odločitev druge osebe.

3. Minimalizacija: je vrsta prevare. Zmanjša pomen nekega dogodka ali situacije.

4. Poštena laž: ne obstaja škodljivi namen, posameznik ne ve, da govori laži.

5. Resničen odgovor se skriva v kopici laži ali nepomembnih informacij. Težko se ugotovi, kaj se res.

6. Polovična resnica: vsebuje nekaj resnice in nekaj laži oziroma morebiti neresničnih predvidevanj, po domače bi temu rekli “natolcevanje”.

7. Otročje laganje: nepomembna oziroma nedolžna laž. Običajno jo hitro oprostimo (če jo sploh ugotovimo), ker ne vsebuje elementa zavajanja ali prevare.

8. Izmišljevanje: nekdo pove nekaj kot da je resnica, ne da bi zagotovo vedel ali je res ali ne.

9. Pretiravanje: nekaj bolj poudarjamo četudi v resnici sploh ni tako pomembno.

10. Ignoriranje: laži ne pripisujemo nobene pozornosti in se odločimo, da se na laž ne oziramo.

Katero uporabljate sami? Kolikokrat? Vse je to sicer del našega vsakdana, pa vseeno je fajn živeti bolj ali manj brez laži, ker le-te pokurijo ogromno energije. Sploh, ko si moraš laž zapomniti in biti previden, da te pri njej ne ujamejo. Malce bedno, se vam ne zdi?

Kaj si bodo drugi mislili o meni?!

Ja, pogosto poslušam ljudi okoli sebe in stranke moje drage, ki se sekirajo o popolnoma brezvezni zadevi in sicer, da se zelo, ampak res zelo obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih ali pa rekli. In ker se obremenjujejo s takimi brezplodnimi mislimi, ne živijo svojega življenja. Živijo pričakovanja drugih ljudi.

No, ste se našli v temle zgornjem odstavku? Marsikdo kar naravnost prizna, da je pravzaprav globoko v sebi odvisen od mnenja od drugih. Kaj si bodo drugi mislili o meni, če grem po ulici z zeleno šminko na ustnicah? No, jaz sem takšna in še bolj “barvita” hodila naokoli v svojih ludih najstniških pank letih, še v socializmu, ko smo poslušali Dead Kennedys, pa Sex Pistols, pa Anty Nowhere League in druge junake pank scene, torej upora proti konformizmu. Očitno sem se sama sebe že takrat “operirala” od tega, kaj si drugi mislijo o meni. Sama sebi sem si pač čisto okej točno takšna kot sem. Se sprejemam, kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Ker k temu vedno stremim. Biti boljša in se izboljševati. Se imam rada. Se spoštujem. Uživam v vsakem trenutku Življenja.

Sicer so seveda možni in potrebni dodatni popravki v smislu še bolj poglobljenega dela na sebi, mojih ponotranjenih vzorcih in nezavednih prepričanjih, ki jih sedaj ne potrebujem več. Pa pač delam na teh sicer bolečih, a sčasoma, ko to premeljem, kvalitetnih in sebe spoznavnih temeljih.

Razmišljam, da če bi se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o mojih člankih in razmišljanjih, bi verjetno že pred nekaj leti kar nehala pisati. Ker dejstvo je, da moja pisanja niso vsem povšeči in da ima verjetno marsikdo pripombe na moje trditve ali zapise. In to je seveda povsem normalno in pričakovano. Z veseljem sprejmem argumentirane in realne kritike. Ker mi to daje povratno informacijo, kje se lahko izboljšam, kako naj zapeljem kakšno misel, da bo še bolj razvidna, enostavna in poučna. Dobronamerne kritike mi dajejo dodatne izzive, da sem še boljša, bolj zavzeta in skušam biti še bolj enostavna v podajanju nekih realnih dejstev in okoliščin Življenja, ki jih opisujem v mojih prispevkih v medijih in seveda pri mojem strokovnem delu v Svetovalnici.

Slabonamerne kritike, ki so odsev majhnosti duha posameznikov pa me niti ne brigajo. Ne berem komentarjev pod objavljenimi intervjuji z mano na raznih spletnih portalih. Me res ne zanima, kako si dajejo posamezni anonimneži duška, ko pišejo neumnosti ali opolzkosti. To pač ni moj problem. Ker me ne zanima, kaj si mislijo takšni ljudje o meni. Ki ne živijo lastnega življenja ampak si lastijo preko grobih kritik tuja življenja in njihov trud. Vsakemu svoje.

Zato vam polagam na srčka, da se ne obremenjujte z mnenjem drugih. Ker drugi ljudje imajo svoje težave in lastne življenjske izzive, vi imate pa svoje. Je res?

TRIJE KORAKI ZA OZDRAVITEV ČUSTVENIH RAN

 

Ko berem različne prispevke od tu in tam, nabiram teoretično znanje ter se učim iz praktičnih primerov ob svojem svetovalnem delu, pogosto naletim na strnjen povzetek vsega, do česar sem se sama dokopala. Je odlično, ko lahko preberem »svoja razmišljanja«, ki jih je pisno ubesedil nekdo drug. Takšen primer je članek Bena Ralstona, ki je navedel tri osnovne korake, s katerimi lahko ozdravimo skoraj karkoli.

Sama bi k temu dodala, da so tile trije koraki tako ali tako zelo pomembni vedno in povsod. Tisti, ki ste bili pri meni v Svetovalnici dobro veste, da vedno poudarjam tele magične ključne besede: odgovornost, vzroki in kako jih osvetliti, ozavestiti in kot takšne, torej spremenjene zopet dati v svoj notranji ustroj ter kako biti čuječi v vsakem trenutku.

Torej, tole so tri izjemno pomembne faze, ki pomagajo pri ozdravitvi notranjih bolečih vzorcev, ran in poškodb.

1. PREVZEMITE ODGOVORNOST

Kakršenkoli problem da je, je pač vaš. Ni od koga drugega ampak je enostavno zgolj vaš. Lahko si seveda mislite, da je nekdo drugi kriv za nekaj kar se vam je zgodilo v preteklosti, ampak tisto, kar vas muči, je zgolj in samo vaše. Soočite se s tem, da je problem torej zgolj vaš, prilastite si ga. Pomembno je vedeti, da ko prevzamete odgovornost, ne pride več do tega, da krivite druge ter tako od problema ne bežite. Tako ozavestite, da ste vi in zgolj vi odgovorni za vašo lastno notranjo spremembo. Ko dovolj boli, smo motivirani, da nekaj spremenimo, gremo v akcijo ter povzročimo, da bolečina izgine.

Pa še nekaj je pomembno vedeti: ne morete drugih ljudi prisiliti, da se spremenijo. Lahko se spremenite in osebnostno rastete zgolj vi sami. Seveda, ko prevzamete odgovornost za svoje odločitve.

2. POIŠČITE VZROK TEŽAVI

Mnogi ljudje ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje težave. Tisti, ki jih, so na dobri poti, da jih razrešijo ter gredo lažje naprej v Življenje. To so pogumni ljudje, ker so se upali soočiti s svojimi najglobljimi strahovi, ki ovirajo posameznikov napredek. Premagali so svoje bojazni.

Kako pa poiščemo vzrok težave? Je pravzaprav zelo enostavno (predstavljajte si celotno drevo): zaznate težavo, problem, ki se seveda nahaja v najvišjih vejah, to je v vaši glavi. Saj vemo, naše misli, prepričanja, ideje se nahajajo v glavi. Deblo predstavlja naše srce, torej čustva. Korenine so naša notranjost, torej naša globoka občutenja travm, stresa, strahu in drugih težkih občutkov. Vzrok težav je vaša reakcija na točno te najgloblje občutke bolečine, to je preživetveni instinkt.

Pa nato sebe vprašajte: »kako se počutim ob misli na to težavo«? Tako se še naprej sprašujte, dokler ne pridete do vaših najbolj globokih občutij. In se povprašajte, kaj si želite narediti, da bi prišlo do spremembe.

Odgovor bo seveda zopet nagon preživetja, ker večina naših težav izvira prav iz njega.

3. POZDRAVITI VZROK

To je pravzaprav najbolj enostaven korak, če ste se prebili skozi prva dva. Vzrok problema je podzavestna blokada oziroma blokada med varnostjo / preživetjem ter instinktom, ki je lahko boj, beg ali zamrznitev.

Če je narava problema v podzavestnem področju, jo odpravimo enostavno tako, da jo naredimo zavestno. Blokada je kot senca, ki zatemni naše bistvo in zavedanje. Če odmaknemo senco, na problem posveti svetloba ter s tem ozavestimo težavo, ki v veliki meri izgubi svojo moč nad našimi reakcijami. To je dejanje čuječnosti, tukaj in sedaj oziroma točno v sedanjem trenutku. Zavedamo se sebe in svojih občutenj.

Ne pustimo strahu, da nas paralizira in ne pusti naprej. Zavestno se trudimo delati na sebi, tako jaz kot enako predlagam tudi vam.

Problem je v tem, da smo se kot človeška vrsta naučili držati našo bolečino namesto, da bi jo spustili. Instinkti, ki so nam nekoč pomagali preživeti, so danes prisotni v obliki, ki je pogubna. Kar je še hujše, kar naprej so vklopljeni! Tako so naša življenja vodena preko podzavestnih nagnjenj, kot so osredotočenost k načinom boja (osvoji, uniči, ubij, spopadaj se, zmagaj itd.), bega (skrij se, pobegni proč, ostani pasiven) ali načina zaledenitve, ko ostaneš paraliziran, tog, nepokreten itd.

Lahko smo visoko duhovno razviti posamezniki, pa bomo vseeno imeli zdravstvene, čustvene ali psihične težave, ker je nekaj v naši podzavesti, ki se med seboj bori ter želi izriniti naše notranje zdravo bistvo. In smo spet pri nagonu preživetja. Sama pravim, da z delom na sebi, to je na lastnih nezavednih vzorcih in prepričanjih lahko spremenimo marsikaj v sebi ter to nadomestimo z vsebinami, ki nas vodijo naprej, k našemu pravemu in žlahtnemu bistvu.

 

Vsem ne moremo ustreči

Opazujem, kako hočejo mnogi ljudje biti takšni, kot drugi od njih pričakujejo. Ker mislijo, da bodo tako hitreje sprejeti v določen krog ljudi. Da bodo upoštevani in dobili pozornost po kateri hlepijo. In sebe seveda pri tem negirajo.

Če hočeš biti nekdo drugi, kot si ti v resnici, potem sam sebe obsodiš na bolečino, jezo in zagrenjenost. Normalno je, da imamo v posamezni življenjski fazi določene vzornike, ki nam predstavljajo možno idealno sliko, po kateri lahko sami oblikujemo svoje vrednote, stališča in vedenje. Sicer je v tem skrit en majhen ‘kavelj 22’, saj mi nismo tista oseba, ki jo gledamo kot ideal. A vseeno vedno pravim, da se oblikujemo preko procesa primarne socializacije in vzgoje, identifikacije s pomembnim drugim, vzgledov in bolečine, ki nam jo povzročajo življenjski izzivi ter ob podpori zdravih idealov lahko živimo čisto fajn in zdravo življenje.

Finta je, da ko mi ne znamo, nočemo ali ne moremo biti lastni mi, ter nam drugi predstavljajo večji ideal, za katerega bomo kršili norme in merila, potem sebe oziroma svojo unikatno osebnost izgubimo. Postanemo socialni klon neke druge osebe. A mi v sebi nosimo določene izzive, ponotranjena prepričanja in vzorce, ki nas oblikujejo v neponovljive osebe, ki se seveda razlikujejo od tega, kar nosi v sebi neka druga oseba. In ko želimo vsem ustreči, sebe spremenimo v taki meri, da se ne moremo več prenašati.

Postanemo jezni. Razdiralni. Agresivni. Pademo pod vpliv različnih odvisnosti. Tudi odvisnosti od patoloških odnosov. Pri tem je težko najti primarni vzrok takšnih izpadov in nasilja. Sem prepričana, da če bi se vsak od nas malce ustavil v hitenju skozi življenje in se intimno analiziral, kaj si želi, česa noče in kaj je pripravljen narediti za spremembo, bi mnogo lažje zadihal in se odločal tako, da bi bilo za vse okej. Ne obupajte. Sami sebi želite najboljše, ker ste vi sami unikat!

 

Jeza, ki povzroči temo pred očmi

Pogosto pri svojem svetovalnem delu opažam, da smo ljudje res krvavi pod kožo in da nam čustva usekajo ven, ko niti ne pričakujemo. Če želimo svoj čustveni svet opazovati in nadzirati, je potrebno mnogo ozaveščanja in čuječnosti, da uspemo pravočasno reagirati tako, da ni povsem razdiralno za odnose in okolico.

Jeza je eno od čustev, ob katerem se kreše mnogo strokovnih in laičnih mnenj. Nekje sem prebrala, da je jeza oblika strahu in beg pred odgovornostjo. Osebno menim, da je jeza čustvo, ki je del nas in ki tudi zna delati za nas v določenih situacijah. Z jezo smo opremljeni vsi mi. V kakšni meri pa nas bo omejevala in delovala razdiralno je odvisno od več med seboj prepletenih dejavnikov. Eden je ta, kako smo bili vzgajani oziroma ali se je v primarni družini kazalo čustva, med njimi tudi jezo. Opažam, da cel kup družin pri vzgoji majhnih otrok dela napako in otroku starši rečejo, ko je jezen, da naj ne bo žalosten. In otrok odraste v zmedi, katero čustvo občuti, ko pa vidi, da žalost ni jeza. In obratno.

Drugi dejavnik je, da vpijamo v sebe kot otroci odziv naših staršev oziroma drugih pomembnih odraslih oseb ter opazujemo, kako reagirajo v neki situaciji, ki povzroči stres in posledično jezo. Tako, kot so reagirali naši starši na jezen način, zelo podobno bomo tudi mi. Prekopiramo vzorec.

Jeza se pogosto izraža skozi nasilje. Zato jeznim ljudem priporočaj(m)o, da se začnejo ukvarjati z različnimi borilnimi veščinami, znotraj katerih lahko na legitimen način izražajo in ventilirajo nakopičeno jezo. Kajti, ko imamo jezo v sebi, je ni priporočljivo zatirati ali jo ignorirati temveč predlagam, da se je zavemo, jo opredelimo ter izrazimo tako, da je sprejemljivo. Pogosto navajan primer tovrstnega športa je boks, kickboksing, MMA in ostale borilne veščine oziroma preko športne aktivnosti omogočiti jezi, da pride kontrolirano na plano.

Problem imamo, ko v sebi začutimo jezo, ki nas privede do tega, da se nam pred očmi stemni in sploh nismo razsodni ali odgovorni za svoja dejanja. Popoln bes nas preplavi in četudi nam je kasneje zelo žal in se kesamo za storjen izbruh, je velika škoda na odnosih in razmerjih že storjena. Tudi v takšnem primeru predlagam, da se raziščejo vzroki, ki privedejo posameznika do močne jeze, ker vedno je nekaj v ozadju površinskega dogajanja in reagiranja.

Meditacija, globoko dihanje z dajanjem namena vsakemu vdihu in izdihu, kričanje na kakšno drevo v gozdu, pretepanje povštra ali kričanje v njega, boksanje v boksarsko vrečo in druge aktivnosti pomagajo pri ventiliranju jeze. Poskusite. Lahko svojo jezo pretopite v pisanje, preko katerega oblikujete svoje misli in čustva ter tako ugotovite, da se za marsikaj na temu svetu ne splača jeziti. Ker Življenje gre svojo pot, pa če vi bili jezni ali ne. Ker z jezo si vse samo otežkočate.

Odvisnosti

Če si priznamo ali ne, vsi mi smo odvisni od nečesa. Živimo v času, ko je vse dosegljivo s dva do tremi kliki miške, ve se – računalniške. Niti ne vemo, a razvijamo odvisen odnos od tega, da smo vedno dosegljivi za telefonski klic, da mora biti prenos podatkov vedno vklopljen, da manično iščemo signal za Wi-Fi kjerkoli se ustavimo na kavi, ker seveda nujno in obvezno moramo preveriti ali se je kaj novega zgodilo našim virtualnim znancem na družabnih omrežjih in da seveda mi podelimo vsemu spletnemu življu informacijo o tem, da je naša pena na kavi v obliki srčka.

Odvisni smo do čokolade, sladke ali smetiščne hrane. Odvisni smo od cigaret in jutranje kofice. Pa seveda od hitrega ženskega čebljanja, ko želimo v najkrajšem možnem času obdelati čim več zelooooo pomembnih informacij. Naša fiksacija se osredotoča na odvisnost od računalniških igric, mehiških sapunic in reality šovov, ki kažejo popačeno sliko medsebojnih odnosov in komunikacije.

Odvisni smo lahko tudi od tega, da jemo samo in zgolj natur bio eko naravno pridelano hrano. Ali da slučajno ne bomo jedli nič, kar je živalskega izvora. In podobne obsesivne odvisnosti, ki se verjetno zdijo večini nekaj normalnega.

Odvisni smo od antidepresivov. Od plesnih drog, naravnih in sintetičnih mamil in ostalih substanc, ki naredijo človeka sužnja takšne in drugačne industrije.

In odvisni smo lahko tudi od…seksa. Danes razmišljam malce bolj lahkotno o sicer izredno težki in zapleteni odvisniški tematiki, ki smo ji verjetno vsi malce podvrženi. In kot pri vsaki odvisnosti, se zaplete zadeva takrat, ko nam je odvzet predmet, ki nas je zasvojil ter pademo v abstinenčno krizo. Kako se to pri seksu odraža? Tega ne vem točno, predvidevam pa, da poiščemo neko drugo obliko zasvojenosti. Lahko gremo tudi v odvisnost od odnosov. Tudi to je izjemno zahtevna odvisniška kategorija, ki jo verjetno marsikdo od nas zelo dobro pozna, pa tega niti ne ve oziroma ne prepozna simptomov tovrstne patološke navlečenosti. Vsak od nas je unikaten, vsi pa smo združeni v to, da sestavljamo nekakšen sistem, matrico, mašino, ki deluje po določenih pravilih, ki determinirajo naše vedenje, odločanje, izbiro, psevdo želje, cilje in poti, kako zadovoljevati potrebe.

Poanta mojega današnjega pisanja je, da predlagam, da iščemo vedno znova točko ravnovesja. Da si zamislimo starinsko tehtnico, ki je imela jeklen jeziček ter na vsaki strani jezička podlago, na katero si naložil na eno stran na primer sadje, na drugo pa različno težke uteži. In ko je jeziček obmiroval na sredini, si vedel, da si dobil toliko sadja, kot so tehtale vse uteži skupaj. Se še spomnite tega? No, tako nekako si predstavljam ravnovesje, ki nam omogoča, da se odločamo tako, da izravnamo silnice, ki vodijo naše ravnanje, pa se tega običajno ne zavedamo. In ko smo sami v vsaj približnem balansu, potem že skoraj vemo, kaj je za nas dobro in zdravo. Odvisnosti več nimajo moči nad nami. Sploh, če v ta izračun dodamo še pest ljubezni do sebe.

No, to velja za mene 🙂

 

 

Različna kri

Ste se kdaj zamislili, da pravimo, da smo moški in ženske res različni? Kot da smo res z različnih osončij ali planetov. No, danes se je to potrdilo tudi znanstveno. Oziroma se je to pokazalo in razložilo meni.

Greva s mojo najdražjo prijateljico kot vedno na vsake toliko dajat kri kot pridni in vestni krvodajalki. Je dober občutek, ko nekaj takšnega narediš za sočloveka, četudi ga ne poznaš in ne veš, kje bo tvojih štiri deci krvi končalo. Sama sem krvna skupina O+ in to skupino kar pogosto potrebujejo.

Skratka, medtem ko teče moja kri po plastični cevki v plastičen žakeljček, kramljava z zelo prijazno medicinsko sestro, ki sedi cel čas poleg in skrbi, da je vse okej s tabo, pa zagledam na drugi strani dvorane enega gospoda na malce drugačnem stolu, kot je bil moj in povprašujem, zakaj ima on monitor nad glavo. Skratka, prijazno mi razloži, da imamo ženske in moški različno kri. Aha. In da na tisti strani z monitorji dajejo kri zgolj moški, ker gre za odvzem eritrocitov in potem preko nekih filtrov jim njihovo kri spustijo nazaj v organizem. No, ali nekaj podobnega. Pa jo čudno gledam, da zakaj pa to lahko samo moški in pove, da imamo ženske kot nekakšna protitelesca in da tega postopka pač ne prenesemo.

No, pa seveda jaz kot jaz, tuhtam, da smo dejansko tudi na krvnem področju različni. Ne samo, da različno dojemamo enake argumente, temveč se v nas pretaka drugačna kri. Se mi zdi pomembno to novo dognanje deliti tudi z vami.  Ker se pogosto znajdemo v dilemi, ko res nočemo ali ne moremo štekati in se nam zdi, da nas partner ali partnerka heca, ko nekaj ne razume, ali pa je res različnost obeh spolov tako velika.

Povzetek bi pa vseeno bil, da kljub vsem razlikam govorimo vsi isti jezik ljubezni, spoštovanja, zdrave in zrele komunikacije, naklonjene ljubečnosti in z malo truda lahko odlično skupaj funkcioniramo, tako me dame kot naši moški.

Sprejeti žensko v sebi

No, moje današnje razmišljanje  je mogoče bolj namenjeno nam, damam, bo pa super, če tudi kakšen moški tole prebere, ker bo tako bolj seznanjen s tem, kako delujemo me. Ki smo pozabile, da smo ženstvene. Ki delujemo na moški pogon, to je vse z razumom, umom, gospod Ego nas upravlja, odklanjamo vsako pomoč, ker baje da vse znamo, zmoremo in hočemo. Pa to je seveda zeloooo daleeeeč od resnice.

Ker ne zmoremo, nočemo, ne bomo in ne znamo. No, sedaj pa drage moje lepotice, ponovite tale zadnji stavek. Ga ne morete kajne? Ker se seveda v sebi zavedamo, da vse zmoremo, znamo in ne potrebujemo tuje pomoči. Ampak to je govor moškega. To ni delovanje ženske v vsej njeni ženskosti. Torej smo postale ženski moški? Upam, da je še čas, da se zopet preobrazimo nazaj v polnokrvne dame. S tem ne mislim, da se moramo vrniti v temni srednji vek. Ne, danes bomo združile najboljše v nas.

Bomo lepotice na zunaj in znotraj. Bomo negovale svoje telo, obraz, kakšno mišico, delale Kegleve vaje in se potile na raznih bootkampih, si privoščile masaže, pedikure in manikure, osebno stilistko in kozmetičarko, frizerja in svetovalca/svetovalko … pri tem pa NE BOMO pozabile na negovanje svojega notranjega čustvenega bogastva, intuicije, srčka, ljubezni do sebe in bomo z veliko naklonjenosti pustile našim moškim, da naredijo in organizirajo namesto nas vsa klasično moška opravila ter bile tiho, ko boste opazovale, kako porabi za neko aktivnost dve uri, me pa za isto realizacijo porabimo 12 minut. Ker mu bomo pustile, da bo (spet) Moški in sebi bomo dovolile, da bomo zopet – ponovno  Ženske. V najbolj žlahtnem pomenu moškoženskih energij. In bomo seksi za nas same.  Ker ko sebe ljubimo in se sprejemamo takšne kot smo, smo seveda itak najbolj seksi. In polne energije. In življenjskega poguma.

In seveda vse opisano velja tudi za vašo pišočo damo, ki se vedno bolje počuti v svoji koži, srčku, umu in Egu, ki bo mogoče sčasoma postal tudi moj zaveznik. Veselim se vsakega novega dne.

 

Prigodek: STRES, IZGORELOST IN KAKO IZSTOPITI IZ ZAČARANEGA KROGA

Ali se počutite izjemno brezvoljni, utrujeni, težko se premikate, težko dihate in vam notranjost telesa kar podrhtava? Imate občutek, da bi najraje “slekli” lastno kožo, pa veste, da ne bo pomagalo? Ali vas obkrožajo okoliščine, ki bi jih lahko definirali kot zelo stresne?

Vabljeni na sredino druženje pri meni, v prostorih Svetovalnice. Govorili bomo prav o tem: stresu in sindromu izgorelosti, ki se na prvo žogo kaže kot zgoraj našteti simptomi. Pomenili se bomo o tem, kaj lahko sami naredimo, da ublažimo stres in kako preprečimo, da ne zdrsnemo v izgorelost.

Torej, zapišite si v svoje koledarje:

SREDA, 5.11.2014 ob 18h

lokacija: Parmova ulica 41 / 45, Bežigrad

prispevek: 10€

Obvezne predhodne prijave na: 031 666 168 ali na info@svetovalnica.si

 

Vesela bom, da se spoznamo in naučimo česa koristnega.

vaša Melita

 

Spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!