Kako letos biti (še) boljši starš

Saj vemo, kajne, kako si damo cel koš zaobljub na novega leta dan. Ker pač nismo perfektni in dovolj vztrajni, kaj kmalu zaobljube prekršimo. Tokrat si postavimo nekaj obljub samih sebi, kako biti boljši starši, ne najboljši ali perfektni. Ker otroci ne potrebujejo idealnih staršev. Kaj pa to sploh je?

Otroci potrebujejo starše, ki jih sprejmemo z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi, ki jim nudimo varno zatočišče in topel objem, razumevanje in da se znamo otroku tudi opravičiti, če ga kje polomimo ali naredimo krivico.

Ja, težko je nam staršem upravljati z našimi čustvenimi odzivi. Četudi si zaobljubimo, da bomo bolj potrpežljivi, tega ne zmoremo za dolgo časa. Nekaj časa si lahko grizemo ustnice, da ne bi spet izbruhnili in kaj hitro zdrsnemo zopet v stresne odzive, ki tako rekoč vedno povzročijo močne negativne čustvene drame vseh družinskih članov.

Poglejmo nekaj pravil, s pomočjo katerih lahko postanete še boljši starš. Seveda je to delo na sebi za kar nekaj časa, odziv vašega otroka pa bo, da bo bolj umirjen, bolj srečen in bolj kooperativen otrok. Se vam zdi, da se splača potruditi?

1. Delali boste na upravljanju z lastnimi čustvi. Ne boste si dovolili, da boste mrtvo utrujeni zvečer, tečni in nasikani, ko bo treba dati otroke spati, ker seveda bo njihov odziv enako nastrojen in ni pogoja, da bi se otroci umirili in kot takšni utonili v spanec. Torej, da dosežete večji notranji mir in s tem pridete bolj v stik s svojimi čustvi, so pomembne tudi trivialne stvari kot so, da greste dovolj zgodaj spat, da se zdravo in enakomerno prehranjujete, negativne stresorje skušate preobraziti v pozitivne vzpodbude, ste ljubeče čuječi do sebe in do drugih družinskih članov. Skušajte se obrzdati svojih hipnih jeznih reakcij. S tem itak nič ne rešite.
2. Postali boste zdrav vzgled otrokom. Verjamem, da želite vzgojiti skrbne in spoštljive otroke, torej ste vi tisti prvi, ki morate skrbeti za to, kako se vedete, reagirate in kako se odzivate na nepričakovane situacije. Ker otrok to zaznava, opazuje in se bo sčasoma popolnoma enako začel odzivati tudi sam. Torej, če nočete nespoštljivega arogantneža v hiši, boste vi, dragi starši morali prvi poprijeti za delo na sebi.
3. Ostali boste čustveno povezani z vašim naslednikom. Ker naši otroci nam sledijo takrat, ko se počutijo povezani z nami. Otroku posvetite svoj kvalitetni čas, s tem krepite povezavo in medsebojno pripadnost. Otroka objemajte in se zgolj njemu posvetite vsaj petnajst kvalitetnih minut na dan, ko ga poslušate, se igrate, smejete, pogovarjate, pa spet poslušate čebljanje in spoznavate notranji svet otroka, kaj se mu je čez dan zgodilo, kako je doživel ali občutil kakšno situacijo, kako izraža svoja čustva, skratka, on je ves vaš svet za tiste dragocene trenutke. Magari odložite in izklopite telefon, računalnik, tablico, televizijo in se vsi družinski člani skupaj crkljajte. Pa saj sami veste, da so to res izjemno močni in čustveni trenutki, ki kasneje skozi odraščanje tvorijo »urbano legendo« posamezne družine, ko starši kasneje že najstniškim otrokom lahko pripovedujemo, kako so bili ti sedaj že skoraj odrasli ljudje nekoč miniaturne podobe, ki smo jih starši lupčkali, stiskali, objemali, tolažili, pihali na buške in odrgnine, jim vsak večer brali pravljico, dve ali šest. Ko sedaj moji odraščajoči mladi dami pripovedujem, kakšen je bil na primer obred odhoda v mižule in kako se pri branju Muce copatarice nisem smela zmotiti v eni sami besedi, ker se je zbudila in me takoj popravila, se samo reži na vsa usta. Je zadovoljna in srečna. 
4. Otroka boste ljubili in mu omogočali varnost raziskovanja okolja in odnosov. Spričo otrokovega razvoja se slej kot prej zgodi faza separacije od starša, zato je še toliko bolj pomembno, da kar naprej obnavljate vašo povezavo, stik, toplino, navezanost. Otroci, ki uspevajo in se kvalitetno razvijajo, se počutijo predvsem ljubljene in cenjene točno takšne kot so. Za nas starše je pomembno, da se zavedamo, da je vsak naš otrok unikaten, zato tudi potrebuje različen pristop pri vzgoji in pri izkazovanju čustev. Kot starši smo pred izzivom spoznavati in sprejemati lastnega otroka takšnega kot je, z vsemi njegovimi lastnostmi in z njegovim vedenjem.
5. Potrudili se boste ugotoviti potrebe in čustva otroka, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem. Ker vedeti je treba, da je vsako neprimerno vedenje alarm otroka, da potrebuje pomoč pri upravljanju s svojimi močnimi čustvi ali da potrebuje varen objem in tolažbo, brez obsojanja. Ko otrok to dobi, se tudi njegovo vedenje spremeni. No, seveda, otrok bo kdaj naredil tudi kaj napačnega. Ampak enako boste tudi vi kdaj naredili kakšno napako. Smo pač zgolj ljudje in ne roboti ali mašine. Dejstvo je, da ne obstajajo idealni starši, ni idealnih otrok in ni idealnih družin. So pa družine, ki znajo živeti v krogu medsebojne ljubezni, podpore, varnosti in razumevanja.

Poporodna depresija

Sem mama najstnice. Ko sem rodila hči, nisem bila najbolj spretna in zadovoljna mami. Na začetku sploh nisem vedela kako jo prijeti, kaj šele previti. Imela sem občutek, da bom tiste majhne nogice in rokice kar polomila, ko jo bom preoblačila in menjavala pleničke. Pa sem v bolniško sobo v porodnišnici poklicala na pomoč kar eno od sester ter jo prosila, da mi pokaže in me nauči kako novorojenčka prijeti, sleči, previti in obleči nazaj. S tem, ko sem sama celotno proceduro ponovila ob asistenci medicinske sestre, sem pridobila samozavest. Ker, nekaj je, kar prebereš v stoineni knjigi in priročniku, v katerih piše vse enostavno ter drugo je, ko dejansko v objemu držiš drobno bitjece in debelo gledaš in nimaš pojma kaj narediti in kako.

Pač, bom odkrita in priznala, da sem tudi sama imela kakšen trenutek ali dva, tri, ko sem samo stala in gledala majhno človeško bitje ter sem bila v popolni temi in zmedi, kaj narediti, kako se odzvati in zadovoljiti ter potešiti jok nebogljene polmetrske štručke. Pa sem sama sebi rekla ter se nekako “zbrcala”, da sem začela poslušati moj notranji glas in nisem več prebirala receptov in nasvetov kaj in kdaj narediti to-pa-to. Enostavno sem začela sodelovati z dojenčico, jo poslušati in jo ljubiti in ljubkovati. Skušala sem ugotoviti, kaj mi sporoča in kmalu prepoznala različne načine joka. Vse, kar sem vedela za stoprocentno, je bilo to, da jo ljubim bolj kot karkoli drugega.

Pogovarjam se z mladimi mamicami, ki imajo sedaj dvo ali triletne otroke, pa so bile po rojstvu v diagnosticirani poporodni depresiji. Zmedene, prazne, jokajoče niso vedele, kaj naj počnejo z otrokom, nič ni imelo smisla, vanje se je kradla misel, da so slabe mame, ker otroka se seveda moramo vse veseliti in skrivati svojo nesigurnost, nespretnost, biti moramo idealne, nasmejane in popolno srečne mamice kajne? No, vsaj tako piše v različnih priročnikih, a dejansko življenje in porod so nekaj drugega. Majhno bitjece prinese velikanske spremembe v čustvovanje vseh vpetih, v odnose, v komunikacijo, v družinsko življenje. To je velika odgovornost. Je tudi velik izziv. In od osebne opremljenosti mamice, kako zna in zmore prenašati udarce življenja, je v veliki meri odvisno, kako bo uredila svoje misli, čustva in življenje ob prihodu dojenčka na ta svet.

Mislim, da ni nobena sramota priznati, da mnoge novopečene mamice nismo (bile) noro srečne, ko smo rodile, temveč smo bile utrujene, izmozgane, ne čisto prepričane v to, da bomo znale in zmogle nuditi vse kar dojenček potrebuje. Če ob nas takrat ni razumevajoče podpore s strani partnerja in drugih bližnjih, se vse skupaj še bolj poglobi v občutke nemoči in depresije, žalosti in strahu, kako naprej.

Jaz kot večni optimist in nekdo, ki se danes sooča z izzivi najstniškega obdobja hčerke lahko rečem, da sem se morala pred šestnajstimi leti krepko vzeti v roke, si dopovedati, da zaupam svojim materinskim instinktom in da bo vse v redu. Nimam občutkov krivde, da nisem bila popolna in perfektna mami, ko je bila hči dojenček, saj pravim, da življenje ni nikoli idealno ali perfektno temveč je takšno, kot si ga oblikujemo in nato dojemamo. Je eno in je naše. Sploh, če ga delimo z našim potomstvom.

Zato, drage mlade mamice: zaupajte v svojo ljubezen, otročki so bolj trpežni kot si mislite, ne gradite si občutkov krivde temveč vedite, da vas vaši mladički potrebujejo ljubeče, skrbne in človeške, ne pa brezmadežne “robote”. Ker nekoč majhni dojenčki zelo hitro odrastejo v pametne in lepe mlade ljudi, ki se nato soočajo z lastnimi izzivi in cilji. In sama se sedaj krepko učim tudi od svoje mlade najstniške dame.

Naučimo otroka čustvene inteligence in socialnih veščin

NAUČIMO OTROKA ČUSTVENE INTELIGENCE IN SOCIALNIH VEŠČIN

No, kako lahko otroka naučimo socialnih veščin in da bodo sploh znali uporabljati čustveno inteligenco? Vsakodnevna uporaba in ponavljanje je edini recept. Mogoče se vam staršem zdi, da je neprestano ponavljanje določenih socialnih veščin že res preveč tečno in nepotrebno, a to otrok potrebuje, da jih ponotranji in da postanejo del njegovega čustvenega in vedenjskega ustroja.

Otroku lahko pomagate osvojiti socialne veščine tudi tako, da uporabite vsakodnevne težave kot podlago za nauk ali primer, kako delujejo v socialnem in družinskem okolju:

1. Govorite o čustvih. Ko starši razložijo otroku kako se kakšen član družine počuti in kaj potrebuje, postanejo otroci bolj dojemljivi za čustva drugih ter tudi hitreje razumejo stališča drugih oseb.
2. Postavljajte vprašanja glede čustev, potreb, želja in možnosti izbire. Ko opazite, da se je otrok na primer slabo odločil v neki situaciji, ga lahko povprašate glede tega ter ga tako učite, da se iz lastnih izkušenj nekaj nauči. Pomagajte otroku, da razmisli, kaj ga je napeljalo na določeno odločitev ali izbiro ter kako se je le-ta pokazala. Tole je nekaj vprašanj:

• Kako si se počutil/a?
• Kaj si želel/a s tem doseči?
• Kaj si naredil/a?
• Kako se je tvoja izbira obnesla?
• Ali si dobil/a kaj si želela / hotel/a?
• Kaj misliš, kako se je tvoj prijateljček počutil ob tvojem dejanju?
• Ali boš enako ravnal/a tudi v bodoče ali pa boš mogoče razmislil/a, da bi poskusila/a kaj drugega?
• Kaj se lahko zgodi, če se odločiš kako drugače kot sedaj?

Pa poslušajte, kaj bo otrok povedal in obrazložil. Prikimajte, preverite s kakšnimi kratkimi vprašanji, če ste pravilno razumeli njegovo razlago. Ne sodite in ne obsojajte, izrazite svoj smisel za humor in ocenjujte situacije namesto otroka. S refleksijo in povzetkom dogodka bo otrok lahko razvil lastno integriteto in znal oceniti neko bodočo podobno situacijo. Dobra presoja izvira običajno iz kakšne slabe izkušnje.

3. Zmaga – zmaga situacija naj bo vaše vodilo. Trudite se vedno znova, da takšno ravnovesje prevaga tudi v navadnih družinskih situacijah, ki jih otrok pozna. Obrazložite kako ste prišli do tega in kaj to sploh pomeni. Prakticirajte.
4. Porabljajte stavke, ki se povzamejo z besedo »jaz«. S tem lahko opišete, kako se počutite, kaj čutite ali kaj potrebujete in se izognete obsojanju ali nepotrebnim in nekoristnim sodbam.
5. Oblikujte socialno sprejemljivo vedenje in mu sledite vsi družinski člani. Preko poistovetenja se otrok najhitreje nauči socialnih veščin in vedenja, ki je primerno v določeni družbeni situaciji. Seveda se to še hitreje dogaja, ko opazuje starša, kako se vedeta in delujeta v okviru družinske dinamike.

No, pa seveda, še vedno se boste ponavljali do nezavesti. Ampak vedite, da boste vzgojili zdravo osebnost, ki bo znala izraziti svoje potrebe in bo obenem spoštovala potrebe drugih ljudi. In takšne posameznike svet potrebuje. Zato se kar potrudite ponavljati.

Ljubosumje

Ljubosumje ubija ljubezen. Je zelene barve in je videti kot vedno večja pošast, ki sproti spreminja obliko in če ni potolažena, vedno bolj trpinči in ubija odnos med dvema, ki sta bila v ljubeči zvezi. Ali smo Slovenci ljubosumni? Kje je meja med ljubosumnostjo in posesivnostjo? Zakaj je pogosto prevelik poudarek na ljubosumnosti, ko se dva spreta in frči perje?

Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo, recimo ji »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen, Pri drugi kategoriji gre pa za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to ali obstaja utemeljen sum ali razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.

Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati in ne umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških. Zakaj so večinoma moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?

Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih, v Sloveniji pa se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.

Je pa tudi ljubosumnost del človeškega čustvovanja. Ko znamo z njo upravljati, ko se zavemo njenega delovanja, skušamo razumeti vzroke, ki nas pripravijo do tega, da vidimo zgolj žgočo bolečino in naval ljubosumja. Če ne gre drugače, poiščite strokovno pomoč, da vam pri tem pomaga. Ni nič narobe, če si priznamo, da česa ne znamo ali ne zmoremo. Bolj pogubno je, če zanikamo svoje težave, ki nato lahko nenadoma izbruhnejo v zelo nasilni obliki.

 

Zona udobja

 

Se sliši dobro kajne? Kaj prvo pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.

Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te zone ali območja,  v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v zoni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je zona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz zone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo zono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj čem tajit.

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje zone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišic zoper tiščim v na novo vzpostavljeno zono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo zonam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas ojača, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.

 

 

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost 27.10.2014

Kaj otrok potrebuje za zdravo in srečno odraščanje?

To je brezpogojna ljubezen in sprejetost otroka takega kot je, postavljanje meja in skrb za varnost. Prav varnost je okvir, postavljen iz naših mej oziroma omejitev, ki jih dajemo otroku, ko spoznava svet. To mu omogoča varno raziskovanje okolice in pravil.

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost bo 27.10.2014 v Matični knjižnici Kamnik od 17h naprej

Za igro vaših otrok bo poskrbljeno z zanimivimi in poučnimi delavnicami.

 

Dobimo se v knjižnici, ki se nahaja na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku.

Več branja o vzgoji: tukaj

 

 

KAJ MORAJO SINOVI SLIŠATI OD OČETOV

Tokrat je pred nami nekaj nasvetov, ki naj bi jih očetje sporočili svojim sinovom. Takšno željo je izrazilo več bralk, pa tudi nekaj obiskovalcev strani Svetovalnice na Facebook socialnem omrežju.

Očetje so izjemno pomembna starševska figura, ki pa včasih svojo vlogo ne jemljejo primerno resno ali ustrezno. Žal je tako v nekaterih družinah, da so vsa bremena vzgoje zgolj na plečih mame, oče pa je dosti krat sicer fizično prisoten nekje v hiši, a čustveno in vzgojno odsoten. A smo zato, da takšen nevaren in neprimeren vzorec spremenimo? Smo!

Sin se v svojem razvoju zgleduje po očetu oziroma po moški figuri, ki jo ima v bližini. Če ni očeta, je to lahko bližnji moški sorodnik, trener na popoldanski aktivnosti ali kdo drugi, ki ima močno moško figuro. A ker je oče najpomembnejši, se bom osredotočila na sporočila, ki naj bi jih sin slišal od očeta, ne glede na to, ali živijo skupaj ali ne. Trdim namreč, da četudi oče živi drugje, to ne pomeni, da ne more sporočati sinu pomembnih »moških« življenjskih modrosti.

Oče je, smo rekli, vzgled sinu in vzornik, po katerem se želi sin ravnati. Tako sin opazuje očeta, kako reagira v določenih situacijah, kaj govori in na kakšen način, kako se odziva na posamezne dražljaje iz okolja. Tako se bo začel odzivati tudi sin. Oče bi se zato moral odgovorno in modro vesti, predvsem ko je sin v bližini, saj mu s svojimi reakcijami sporoča, kako odrasli ljudje rešujemo vsakodnevne izzive.

Vem, da so očetje tisti, ki so v svojem otroštvu večinoma bili vzgojeni tako, da ne smejo pokazati svojih čustev, da ne smejo biti jezni, žalostni ali prizadeti, temveč da morajo vse to tiščati v sebi ter biti vedno pogumni, borbeni in vztrajni. A časi so se spremenili in današnji otroci se rojevajo z novimi energijami in mnogimi znanji, zato vzgoja otrok ne more več biti enaka kot je bila, ko ste očetje bili mlajši. Sedaj vaši sinovi zahtevajo od vas nov pristop.

Sin želi slišati besede pohvale, priznanje, da vidite njegov trud, slišati mora vaše besede, da ste ponosni na njega. Pokažite mu, da ga želite poslušati. Vi, oče ste tisti, ki se dajte približati sinu, prisluhnite mu, poslušajte ga, kaj želi sporočiti, kaj mu je pomembno in kje potrebuje vašo zaščito. Nikoli se ne delajte norca iz njegovih misli in razmišljanj in nikoli mu ne recite, da vas ne zanima, kaj mu dogaja ali kaj vam želi povedati. Ne ignorirajte ga, češ da nimate časa in da vam je vse drugo bolj pomembno kot čustvovanje lastnega sina.

Namreč, vedeti je treba, da kolikor boste sami investirali v vajin odnos, toliko boste tudi sami imeli od njega. Če se boste kar naprej izgovarjali na to, da nimate časa in boste prednost dajali vsem drugih težavam in izzivom vsakodnevnice, boste izgubili stik s sinom in nikoli več se vez med vama ne bo spletla tako trdno, kot se ustvari, ko si oče in sin vzameta čas le eden za drugega. Zato svetujem, da si včasih vzamete čas zgolj za druženje s sinom, igrajta se, ravsajta, tekmujta, pojdita skupaj metat žogo na koš ali igrati partijo tenisa in kar je še iger, kjer sta lahko skupaj. Tako spletene vezi so zelo pomembne in bodo veljale celo življenje. Sin vas bo spoštoval, ko bo čutil, da ga vi cenite in spoštujete točno takšnega kot je. Pokažite mu, da vam ni vseeno za njegove skrbi. Pomembno je sinovo zavedanje, da se vedno lahko zanese na vas.

Če sin ne bo prejel sporočil od očeta kot odrasle pomembne osebe, bo iskal potrditve pri sovrstnikih, ki pa, kot vemo, lahko zelo uničujoče vplivajo na občutljivega pubertetnika, ki išče svoje mesto pod odraščajočim soncem. Zato polagam na srčka očijem, tatijem in fotrom, da zberete pogum, pa svojega sina objemite in mu zašepetajte kako ga imate radi, recite mu, kako ste ponosni na njega, da veste, da se trudi in da mu boste vedno stali ob strani, ne glede na to, kaj se mu bo dogajalo skozi leta odraščanja. Vem, da boste to zmogli, ker gre za vašega sina, vašo kri. Ne sme in ne more vam biti vseeno!

DRUŽINSKO NASILJE

Spet smo priče grozovitim zaključkom celotnih družin, ko nasilnež pobije in umori ženo, pastorko in nazadnje dvigne roko na sebe. Moja razmišljanja o družinskem nasilju boste sicer brali čez približno dva tedna, kar pa popolnoma nič ne zmanjšuje realnih dogajanj za zidovi slovenskih družin, saj se takšni in podobni zločini in nasilje vršijo vsakodnevno in po celi Sloveniji. So se in se še bodo.

Kar me boli in čudi, je dejstvo, da bomo zelo kmalu pozabili na šok in osuplost, ki smo jima bili mogoče za minutko dve izpostavljeni, ko smo spremljali ali brali novice o grosupeljskem masakru ter se ob novem družinskem nasilju zopet čudili nekaj trenutkov, zamahnili z roko, češ saj se to ne dogaja nam ter se zopet posvetili vsakodnevnim opravilom.

Ampak!! Nasilja ni mogoče opravičiti! Nikoli in nikdar. Pa če se strinjate z menoj ali ne. Tukaj trdno stojim za tem stališčem. Vsi prvo pomislimo na fizično nasilje, mogoče še na spolno nasilje, hitro pa pozabimo na verbalno, čustveno, psihično nasilje. Vse oblike nadvlade in izživljanja ene osebe nad drugo enostavno niso dopustne, pa naj gre za še tako veliko razliko v dojemanju (iste) realnosti, različnih osebnostnih lastnosti ali želja, potreb. Rešitve? Predvsem ozaveščanje o tem, da že starši z lastnim vzgledom in odgovorno naravnanostjo svojim majhnim otrokom privzgojijo občutek in vedenje, da nobena oblika nasilja ni dopustna. Torej, če bi vsak od nas staršev otroka učil strpnosti do različnega mnenja drugih ljudi, če bi se potrudili, da bi pokazali, kako se konstruktivno in v optimističnem duhu rešujejo problemi in konflikti, sem že dokaj prepričana, da bi bilo nasilja med kasneje odraslimi mnogo manj.

Slovenija je res zelo specifična dežela. Majhen bazen duš, ki smo med seboj tako rekoč v žlahti v kakem petem ali desetem kolenu, ki se trmasto držimo tistega kar poznamo in že na daleč odklanjamo nove ideje, pobude ali vzgibe, ki bi nas primorali, da se premaknemo, mobiliziramo. Vsidrani smo v naše hiše, na oknih so rože, skrbni smo za čistočo in se pred vratu sezuvamo, da se ja kaj ne bi onečedilo, četudi pucamo in sesamo vsak dan. Radi si zgradimo ograje, znotraj katerih smo vladarji in nas ne zanima, kaj dogaja na drugi strani ceste. No seveda, če slišimo, da se pri sosedu kregajo, po navadi rajši radio damo še bolj na glas, da jih ne slišimo in smo tako varno zaprti v svojem kotičku uma. O sebi menimo, da nismo konflikti narod in da menda ne maramo vojnih obračunavanj. Pa se malce zamislimo in prevedimo tole generalizirano misel: se pravi, da nasilje in agresija nad tujcem nam ne diši, do članov lastne družine pa lahko zlorabljamo svojo pozicijo in moč? Tepemo otroke? Zakonca med seboj obračunavata s pestmi? Fizično močnejši moški se spravijo na šibkejše (četudi kdaj jezično močnejše, torej verbalno nasilne) partnerice, da bi jim na poniževalen agresiven način pokazali in dokazali, da imajo oni prav.

Ob tem ne bom kazala s prstom na državo, kot zelo radi zvalimo krivdo za vse sranje, ki se nam dogaja, pa jadikujemo, da je nemočna ta služba, pa tisti center, pa nek minister, pa zakoni so brezvezni in neživljenjski itd. Ah ne, tokrat se osredotočam na to, kaj mi sami, mikro celice družine lahko storimo, da sploh ne pride do tako grozljivih posledic partnerskih nesporazumov, kregov, razhajanj v mnenjih in zlorabe otrok v partnerskih obračunavanjih. Kajti, se še spomnite preteklih mesecev, ko so očetje metali lastne otroke skozi okno, pa še sebe, da bi pokazali svoj prav in kaznovali mame in partnerke? Opravičila ni!!

Navkljub vsej vaši bolečini, tesnobi, ogromni jezi in srdu vas vse iz srca naprošam, da se spravite k pameti, začnite se pogovarjati in poslušati, predvsem pa ljubite svoje otroke, kažite jim svojo neskončno ljubezen, dajajte jim varnost in sprejetost. To je po mojem mnenju največji preventivni ukrep, ki se bo vedno obnesel. Namreč, ljubljeni in varni otroci (pa s tem ne mislim razvajeni v materialnem smislu, ko jim starši namesto iskrenega izkazovanja ljubezni kupujejo na tone brezveznih igračk) nimajo potrebe na agresiven način dokazovati svoj prav. Znajo prisluhniti sočloveku in četudi se morebiti ne strinjajo z njegovimi argumenti, ne bodo zapele pesti pri kasneje odraslih otrocih. Saj veste ponarodeli rek: »kar se Janezek in Špelca naučita, to Špela in Janez znata«! Ne zamahnite z roko sedaj, ko ste tole prebrali temveč se vprašajte, kdaj ste bili na zadnje nasilni do svojih bližnjih.

 

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

20.7.2014