A tudi vi gledate na skrivaj v partnerjev telefon?

Hči mi pravi, da je brala, da okoli 40% partnerjev redno pregleduje telefon drugega partnerja. Seveda na skrivaj. Jaz pa ugotavljam, da 80% vseh parov, ki pride v Svetovalnico, odkrije prevaro partnerja  prav preko skrivnega brskanja po sporočilih dragega ali drage ali pa z vdorom v elektronska sporočila ali FB profil.

Zelo pomenljivo je tudi takrat, ko ugotovijo, da so vsa sporočila kar naenkrat zbrisana. Ali da se za nekim moškim imenom v telefonskem imeniku skriva ljubica. Vam je kaj znano? Ste se sami kdaj znašli v takšni situaciji, ko ste po slutnji ali intuiciji pobrskale po telefonu dragega (se vmes naučile potez po ekranu, ki vodijo k odklepanju zaslona) in odkrile vroča dopisovanja, gole fotke in zelo direktna seksi sporočila. Pa tudi ljubezenske izjave vašega dragega, ki jih vam že zeloooo dolgoooo ni izrekel. Ker jih je govoril neki drugi ženski. Ali pa naenkrat začne gospa doma skrivati telefon. Ni ga na polici, na katero ga je vedno odlagala, ko je prišla domov. Ko dobi klic, se žena diskretno umakne na balkon ali se zaklene v kopalnico, da kdo od drugih članov družine ne bi slišal kaj šepeta. Če se jo vpraša, s kom je govorila, bo rekla, da z eno novo prijateljico.

Skratka, prevara partnerja se po mojim strokovnih izkušnjah v največji meri odkrije prav preko skritega gledanja v partnerjev telefon ali maile. Kar se mi zdi najbolj žalostno in tragično pri vsem tem, je dejstvo, da vsi ti do tedaj baje ljubeči in zvesti partnerji nikakor nočejo priznati svojih skokov čez plot, tajijo in se lažejo, izmišljujejo si vse mogoče zgodbice, katerim partner dosti krat celo nasede, četudi črno na belem dokaže partnerju, da je varal.  Kar je bedno, je dejstvo, da takole odkrite ljubezni v tujih posteljah so le redko povedane partnerju še preden posumi ali brska po telefonu. Hočem povedati, da marsikomu zmanjka poguma, da prizna svojo avanturo ali pač novo zaljubljenost in se ne upa soočiti s posledicami priznane prevare.

Torej, da se povrnem do mojega vprašanja: ali ste vi tudi med tistimi, ki redno brskate po partnerjevem telefonu, seveda da tega partner ne ve? Če vas pri tem zasači, kaj mu poveste? Se tudi sami zlažete ali poveste po resnici, da preverjate, če je partner zvest?

 

Čustveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Kaj je kvaliteten partnerski odnos?

Ja, torej, kaj bi vi rekli, da je zdrav in kvaliteten partnerski odnos? Ker vidim, da mnogi pari nimajo pojma kaj bi to bilo. Živijo rutinirano iz dneva v dan, vse je samoumevno,  je enako, nobenih večjih odstopanj, moč navade je krepka, predvidevanja jemljejo svoj davek, dolgčas ubija.

Dva sicer fajn človeka se ne znata več pogovarjati. Ne slišita eden drugega, ker sledita zgolj lastnemu filmu v glavi. Še preden partner pove svojo misel ali namen do konca, je drugi partner s svojimi mislimi že kje drugje. Tako se seveda ne slišita, četudi se pogovarjata.

Zato danes podajam mojo definicijo kvalitetnega in zdravega partnerskega odnosa. Do nje sem se dokopala preko mnogih ur dela s mojimi dragimi strankami, ki tudi one mene učijo kako vsak posameznik razmišlja drugače, kakšne strategije uberemo različni ljudje pri reševanju težav in kaj si vsak posebej želi in pričakuje od partnerja. Kajti, dva različna posameznika se združita v partnerstvo in s seboj v kovčkih ne prineseta zgolj obleke temveč tudi lastne pridobljene in vtisnjene vzorce vsak iz svoje primarne družine ter vzgojne pečate.

Okej, tole so postavke zdravega in kvalitetnega partnerstva:

• spoštovanje različnosti partnerjevih osebnosti, ker oba sta dejansko različna človeka, vsak s sebi lastno vizijo zveze, vzgoje, principov, pričakovanj, želja, ciljev, financ in kar je še skupnih partnerskih področij
• ljubeča pripadnost, ki naj temelji na medsebojni ljubezni, ki se je razvila spričo odločitve, da preideta iz zaljubljenosti v ljubezen; a zgolj to, da se dva imata rada, sta pa izgubila spoštovanje eden do drugega, je za zdravo zvezo žal premalo!
• spoštljiva, jasna, nedvoumna in argumentirana komunikacija, ki vključuje dvosmernost sporočil ter aktivno in sodelujoče poslušanje
• starševsko zavezništvo do otrok – starša sta neprebojna trdnjava kar se tiče vzgojnih principov in strategih vzgoje; dogovarjata se skupaj, kako bosta vzgajala otroke, kakšne bodo predvidene kazni in vedno bosta držala skupaj, četudi se bosta kdaj razhajala v mnenjih, ki pa jih bosta razčistila izven dosega otrokovih ušes
• spolnost, igriva, radovedna in vedno želena, brez glavobolov, PMS-jev, ki bi trajali 3 tedne in brez čudnih izgovorov – ker seks je nekaj odličnega, zdravega in nujnega za zdravo zvezo – ker seks je oblika komunikacije!
• lojalnost in zvestoba do dogovorov, ki jih partnerja skleneta, brez naknadnih fig v žepih, sladkih besed, ki pa jim dejanja ne sledijo.

No, še bi lahko naštevala ampak tole naj bo za danes. Naučite se jih in jih izvajajte. Vsi bomo bolj srečni in manj nevrotični. Predvsem pa prosim, imejte v mislih to, da ste kot starši vzor svojim mladičem in kako se boste vedla oči in mami eden do drugega, tako se bodo vaši sinovi in hčere vedli do svojih bodočih partnerjev. Ker tudi oni bodo nosili vašo partnersko prtljago naprej v njihova odrasla, tudi lastna partnerska življenja.

Zakaj se zaljubimo v nedosegljivo osebo

Malo čuden naslov ampak verjetno je bil marsikdo od nas kdaj nesrečno zaljubljen. Oziroma zaljubljen v osebo, ki nam enako močnih ljubezenskih čustev ni vračala. Pa saj nikjer ne piše, da se vsi avtomatsko poparčkamo, če se zaljubimo v nekoga. Je verjetno dokaj majhna statistična možnost, da se taista oseba tudi enako zaljubi v nas. Ali pač?

Očitno neka kemija zaljubljene norosti deluje pri mnogih parih, ki pa nekvalitetno preidejo iz stanja zaljubljenosti v stanje ne-spoštovanja in ne-ljubezni, ki pač ne vodi v dolgoživo in kvalitetno partnersko zvezo. Mnogi tega nismo znali in zmogli, vključno z menoj. Sedaj že nekaj let učim sebe in moje drage stranke v Svetovalnici , kako je res izjemno pomembno zavedati se svojih prednosti in slabosti ter na sebi osebnostno delati ter preko komunikacije in spoštljivega ravnanja taisto znati razložiti tudi partnerju. Dejstvo je tudi, da mi ne moremo nikogar prisiliti, da dela ali razmišlja tako kot mi, lahko pa razložimo svoje potrebe, želje, ideje ter kako vidimo skupno reševanje nesoglasij.

Zakaj pa se kdaj dame zaljubimo v nam nedosegljivo osebo? Ker tudi to je zelo pogosto. Nekdo se lahko v nekaj letih par krat zaljubi v osebo, ki ljubezni ne vrača, ki vašo zaljubljeno stanje ignorira ali zaničuje. Ko se to zgodi več kot enkrat, lahko pomeni, da nezavedno izbiramo nam nedosegljivega partnerja in s tem “igramo” igro, ki jo poznamo iz otroštva. Lahko je bil oče dame idealiziran in zelo pogosto odsoten. Lahko je bil sicer fizično prisoten, a čustveno hladen in odtujen. Pa posledično kot odrasli hrepenimo po bližini očetu podobne osebe, si pa vedno nehote izberemo osebo, ki nam bo odpirala stare rane in bomo podoživljali enak vzorec zavrnitve in odtujenosti. Ker to bolečino poznamo še iz otroštva. In seveda boli.

Ker smo sedaj odrasli in ker smo se sposobni odločati drugače, kot ko smo bili otroci, svetujem, da se sami s seboj pomenite zakaj ponavljate vedno ene in iste vzorce. Z delom na osebnostni rasti in preobrazbi bolečih točk lahko napredujemo, se postavljamo na nove osebnostne temelje in začnemo ceniti vsak trenutek lastnega neponovljivega Življenja. Ki je neprecenljivo!

 

Čustveni izsiljevalci

Se mi zdi, da se vsakdo od nas v določenih situacij zmore spremeniti v čustvenega izsiljevalca. Namen je, da dosežemo tisto, kar smo si zadali, da želimo ali zahtevamo od druge osebe, pa če bo treba pri tem uporabiti čustveno nasilje, tudi prav. Človek, ki je deležen čustvenega izsiljevanja, podleže tovrstnemu nasilju, pa običajno sploh ne ve, da je žrtev čustvenega izsiljevanja. Jaz temu pravim tudi čustvena manipulacija. Posameznika boli in je prizadet, pa pravzaprav ne ve točno zakaj. Ne ve, kaj ga je doletelo, čuti le, da je žalosten, boli ga srce in občuti jezo.

No, to da občutimo fazo jeze, je takrat, ko je žrtev čustvenega napadalca ozavestila, da je primežu čustvenega izsiljevanja. Tega običajno sami od sebe ne sprevidimo, pomaga nam strokovnjak, ki vodi proces ozaveščanja. Postane jezen na ljubljeno osebo, ki je šla tako daleč, da prizadene čustva točno tam, kjer najbolj boli. In je jezen na sebe, da to dovoli osebi, za katero je bil prepričan, da mu ne želi nič slabega in da ga ima rada.

Ste se morebiti prepoznali v katerem od zgornjih stavkov? Problem je v tem, da čustveni napadalci nikoli nočejo izgubiti boja zato uporabijo težko topništvo izsiljevanja in manipulacije, da prepričajo partnerja v nekaj, za kar so sami zelo prepričani, da je nujno in obvezno, da se z njimi strinja tudi draga jim oseba. Vem, tole je slišati mogoče malce kontradiktorno, a kot vemo je življenje polno presenečenj, bolečih izkušenj in nabiranja modrosti.

Rešitev za čustveno izsiljevanje? Zdrava rešitev je prekinitev odnosa z osebo, ki četudi jo ljubimo, v nas budi bolečino in odpor. Na dolgi rok nas bo čustveno izsiljevanje zlomilo.

A kot vemo, običajno ni tako enostavno kar oditi (oziroma je lažje reči kot narediti kajne?), zato v dani situaciji predlagam, da se začnete postavljati za sebe (tako imenovano asertivno vedenje) z argumenti in dejstvi, ne verjamete več slepo navidezni realnosti čustvenega napadalca ter skušate sebi dopovedati, da se takšna oseba, ki uporablja orožje čustvenega napadanja, ne bo spremenila ali pa kar čez noč razumela, da to kar počne, je boleče in nečloveško. Sicer jih lahko opravičimo, da tega v večini primerov ne delajo načrtno in premišljeno temveč je to koncept nezavednega obrambnega mehanizma, s katerim želijo okrepiti ali vsaj ohraniti svojo dominantno pozicijo v odnosu.

Življenje je vedno zapleteno, a obenem zanimivo. Priznajte. Mislim za vas.

Ali ostanem ali odidem?

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si

Čustveni in energetski vampirizem

Bliža se noč čarovnic. Ob besedi “vampir” si vsi predstavljamo osebo, ki ima ošiljene podočnike in si s krvavim pogledom ogleduje svojo naslednjo žrtev. A danes bo beseda o ljudeh, ki so vse okoli nas in jih zagotovo vsi poznate, morebiti živite z njimi, delite svoje delovnik z njimi ali so vaši partnerji, sorodniki, starši, bratje, sestre….

KAKO PREPOZNATI ENERGETSKEGA VAMPIRJA. KAJ JE TO SPLOH ČUSTVENI VAMPIRIZEM?

Okoli nas se slej kot prej najde oseba, ki bi jo lahko označili kot energetskega vampirja. Prepričana sem, da smo se vsi kdaj že srečali z osebo, za katero bi lahko trdili, da nas je izžela in pustila brez lastne energije. Sama sem zelo dobro spoznala tovrstno sorto posameznikov, ki iščejo življenjsko energijo drugih ljudi za lastno delovanje.

Najlažje bi to lahko opisali kot občutenje, ko se vam zdi, da vas je na primer partner tako zmanipuliral, da se sprašujete po svojem mentalnem zdravju. Lahko vas bo prepričal, da je nebo zelene barve. Je tisti občutek, ko čutite, da izgubljate svojo energijo, veselje do življenja in nimate več nobene življenjske sile. Nekako se vse okoli vas začne spreminjati v negativno smer, pa tega niti ne opazite, ko ste enkrat v vampirski energetski zanki.

Če energetski vampir ne dobi vaše energije tako kot to želi in zahteva, vas hoče nadvladovati, manipulirati ali groziti, z namenom, da pridobi vašo energetsko vrednost. V ozadju ljudi, ki potrebujejo vašo energijo je čustvena ranjenost, manko ljubeče pozornosti (ki je oseba ni bila deležna s strani staršev kot nebogljen otrok) in varnosti. Tako okvarjena oseba je prepričana, da ne dela nič narobe, ko igra bodisi žrtev, napadalca ali manipulatorja. Seveda to vse izhaja iz nezavednih procesov. Nihče ne bo nikoli trdil, da je energetski vampir! To je prispodoba za osebe, ki se hranijo na energijah drugih iz lastnega deficita ljubezni do sebe.

VRSTE PSIHIČNIH IN ČUSTVENIH VAMPIRJEV:

1. Ubogi jaz: povzroči v nas krivdo in mišljenje, da smo za njegovo ugodje mi odgovorni. Ta vrsta ni škodljiva, saj ne deluje iz zlobe temveč iz iskanja pozornosti in ljubezni, pa vseeno jo lahko občutimo kot taktiko manipulacije, saj je takšen posameznik neprestano žrtev vseh okoliščin in našega odnosa do njega samega.
2. Kazanje nezainteresiranosti: na videz se kaže, da je oseba popolnoma nezainteresirana za nekoga, a s tem v resnici želi zaustaviti pretok energije in s tem prevzame nadzor nad odnosom.
3. Ljudje, ki kar naprej morajo imeti prav. Srkajo energijo drugim s tem, da sodijo in kar naprej sprašujejo. Kar naprej želijo nekaj vedeti še bolj podrobno samo zato, da vam dokažejo, da se motite. Ali pa namenoma rečejo nekaj, za kar predvidevajo, da boste skočili v luft in s tem, ko tako reagirate, energetski vampir dobi svojo porcijo vaše energije. Njihov cilj je nadzor in napihovanje lastnega ega, to pa prihaja iz njihove lastne nesigurnosti, namen pa je, da tudi vi začnete dvomiti. In tako energetski vampir zopet vzpostavi svojo kontrolo nad vami.
4. Kradejo energijo drugim s grožnjami ali s pritiski, ki v drugem človeku vzbudijo strah. Ta sorta ljudi je najbolj prefinjeno vampirska. Takšna vampirska oseba se vam mora dovolj približati, da spozna vaše osebne strahove, ki jih nato uporabi proti vam. Vemo, če nas je strah, nas nekdo drugi zelo lahko nadzoruje in krmili, s tem pa nam jemlje našo življenjsko energijo. Gre tudi za podkupovanje in zastrahovanje, lahko bi rekli za prefinjeno čustveno manipulacijo. Na primer: »Če tega in tega ne narediš, boš ogrozil svojo varnost ali varnost drugih. Saj tega ne želiš kajne?«. No, to je zelo zlobno in zelo namerno. Edina obramba zoper tovrstno osebo je ločitev oziroma odhod ali ignoriranje, ki pa se običajno ne obnese, saj tovrstni čustveni vampir pozna naše šibke in boleče točke in na njih pritiska ter nam s tem povzroča občutek krivde, ki je, kot vemo, zelo močno boleče čustvo.

KAKO SE LAHKO ZAŠČITIMO PRED ENERGETISKIMI / ČUSTVENIMI VAMPIRJI?

Na hitro bi rekla, da tako, da izberemo razhod oziroma popolno rezanje zveze s takšno osebo, a v realnosti je to skoraj misija nemogoče.

Ena možnost je, da dvignemo ozaveščenost osebe, ki izvaja energetsko srkanje tako, da smo prijazni in ponudimo nekaj besed s katerimi osebi pomagamo videti lastno situacijo, ki je pravzaprav klic na pomoč in klic po ljubezni, ki je niso prejeli kot otrok. Gre za vrsto ljudi »ubogi jaz«.

Druga možnost bi bila, da se sami zaščitimo. Lahko vizualiziramo razne vrste zaščit, a to je le začasna možnost. Če imamo energetsko srkajočo osebo v bližini in se ne moremo odmakniti od nje, se moramo prisiliti nehati biti žrtev naših pričakovanj, da bo oseba, ki nas čustveno napada enkrat le spregledala, kako nas njeno vedenje in besede globoko prizadenejo in bolijo, a žal se to nikoli ne zgodi, ker energetski vampir potrebuje našo bolečino in strah za svoje delovanje in aktiviranje.

Tretja opcija je, da prekinete celotno komunikacijo ali osebo ignorirate. Sicer je dejstvo, da smo eden drugemu zrcala in nam vampirska oseba jemlje našo življenjsko energijo pa vendar se moramo na eni točki vprašati, ali nam je res treba prenašati čustveno in psihično tesnobo in bolečino, ki jo oseba povzroča s svojimi pritiski, izsiljevanji in grožnjami. Običajno ni druge možnosti, če sebe želimo zaščititi kot da sebe odstranimo tako fizično kot mentalno.

No, to je seveda težje narediti kot se zdi. Namreč, vampirska oseba nas običajno zaplete v svojo mrežo prikrojenih polresnic, meglenih obljub in odvisnosti od patološkega odnosa, ki ga tvorimo s tovrstno osebo. Čustveni vampir potrebuje našo vlogo žrtve! Obenem pa potrebuje našo reakcijo ali negativno pozornost na njegove ekscese. Od tega živi in se napaja. Naša energija plane, ko znorimo ali smo jezni, žalostni, prizadeti in to je odličen vir za napajanje osebe, ki je energetski in čustveni vampir. Iz nas posrka tisto, kar nam je sveto. In nas prepriča, da smo res žrtev življenja, okoliščin, drugih ljudi, ki nam baje ne želijo dobro (po vampirjevih besedah), mi pa zaslepljeni kot smo, temu seveda nasedemo in verjamemo.

Da se rešite te mreže, se začnite zavedati, kaj si res želite vi sami in se ne ozirajte več na to, kaj vampirska oseba počne in provocira. Najdite svojo osredotočenost in lastni cilj ter od njega ne odstopajte. Poslušajte svoj notranji kompas, zberite svojo moč in s tem lahko porazite oziroma odrinete energetske tipalke osebe, ki želi od vas vašo energijo. Če boste vztrajni, boste še sami presenečeni, kakšno moč naenkrat dobite! Energetski vampir se bo sicer upiral vaši moči na vse pretege, uporabljal bo najbolj prefinjeno manipulacijo in izsiljevanja, a če boste res res dosledni in vztrajni v doseganju svojega cilja, se vas bo časoma začel bati. A ker takšnega pritiska ne boste mogli dolgo zdržati, se boste morali slej kot prej odločiti in odrezati odnos s vampirsko osebo. Ko boste začeli ljubiti sebe točno takšne kot ste, vam noben energetski vampir ne bo več mogel blizu!

No, dejstvo je, da smo mi vsi po malem bili ali smo energetski vampirji, na določeni točki v otroštvu zagotovo, saj smo sprogramirani tako, da pridobivamo energijo skozi travme, ki jih doživi vsak otrok v procesu vzgoje in socializacije. Moč energetskega vampirizma je lastna vsakemu od nas. Če se zavemo, da lahko sami črpamo energijo iz univerzalen energije, ki je vse okoli nas, potem ne potrebujemo druge osebe, da njej krademo njeno energijo. Saj, kot vemo, energija je neuničljiva in je vedno vse okoli nas!

Ljubosumje

Ljubosumje ubija ljubezen. Je zelene barve in je videti kot vedno večja pošast, ki sproti spreminja obliko in če ni potolažena, vedno bolj trpinči in ubija odnos med dvema, ki sta bila v ljubeči zvezi. Ali smo Slovenci ljubosumni? Kje je meja med ljubosumnostjo in posesivnostjo? Zakaj je pogosto prevelik poudarek na ljubosumnosti, ko se dva spreta in frči perje?

Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo, recimo ji »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen, Pri drugi kategoriji gre pa za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to ali obstaja utemeljen sum ali razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.

Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati in ne umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških. Zakaj so večinoma moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?

Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih, v Sloveniji pa se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.

Je pa tudi ljubosumnost del človeškega čustvovanja. Ko znamo z njo upravljati, ko se zavemo njenega delovanja, skušamo razumeti vzroke, ki nas pripravijo do tega, da vidimo zgolj žgočo bolečino in naval ljubosumja. Če ne gre drugače, poiščite strokovno pomoč, da vam pri tem pomaga. Ni nič narobe, če si priznamo, da česa ne znamo ali ne zmoremo. Bolj pogubno je, če zanikamo svoje težave, ki nato lahko nenadoma izbruhnejo v zelo nasilni obliki.

 

Seks izven zakonske postelje

Kontroverzna tema bo danes v obdelavi. Namreč, že nekaj časa razmišljam o tem ali je za pritrditi ali pa obsojati tiste pare, ki v dogovoru iščejo in najdejo spolno združitev izven domače zakonske postelje.

Naj pojasnim: poznam luškan, urejen par z tremi majhnimi otročki, kjer sta oba zakonca naredila skupen dogovor, da se lahko intimno združita tudi s kom drugim in da zakonec to ve oziroma da eden drugega o vseh dogodivščinah obveščata in sta seznanjena. To prakticirata že nekaj časa in oba zatrjujeta, da sta tako zadovoljna in da se imata samo še bolj rada, njun seks pa je tako ali tako nekaj najboljšega na svetu.

Sem v dilemi ali naj jima zavidam na njuni odprtosti in iskrenosti in jima privoščim veliko zadovoljitev v tujih posteljah ali pa da ju obsojam, ker sta tako svobodomiselna in ju morebitne posledice njunih odločitev sedaj še ne zanimajo. Ampak, ker sem človek, ki ne sodi in ne obsoja, z velikim zanimanjem spremljam njuno zgodbo in dogovore, ki jih imata. Eden drugemu pomenita največ, ljubita se in dopolnjujeta, a vseeno seksata še drugje in obema je to povsem okej.

Vem, verjetno sedaj odkimavate. A se dajmo sedaj vprašati, kako bi se tudi ostali vedli, če bi bilo njuno ravnanje dovoljeno in bi nas učili že od malega, da imeti več spolnih partnerjev je čisto in povsem normalno? No, pa se tukaj zataknemo v zanko, da mi vsi bolj ali manj ravnamo tako, kot smo naučeni in pri tem sami ne razmišljamo kaj več od tega. Ker v naši družbi obstaja dogma, da imamo samo po enega partnerja naenkrat, vse ostalo se šteje kot izdaja in prevara, se po tem ravnajo domala vsi. Pod to kategorijo spada tudi zaupanje, varnost, sreča, umirjenost, romantika, zaljubljenost, ljubezen, otroci – torej, da z enim partnerjem zaokrožimo vse zgoraj našteto in je nedovoljeno iskati še kakšnega drugega, pa magari samo za posteljne aktivnosti.

Moja prijatelja gresta čez te okvire in pravita, da sta zelo srečna in zadovoljna eden z drugim, da sta ponosna in skrbna starša in da to, kar velja kot družbeno sprejemljivo vedenje, torej zvestoba v klasičnem pomenu, za njiju ne velja. Onadva sta si zvesta kot človeka, ki pa imata svojevrstne poglede na zakonsko življenje. Meni se to osebno ne zdi sporno. Smo svobodni ljudje. Vsak ima svojo moralno in etično držo, ki je ne potrebuje vsiljevati drugim.

Kaj se pa vam zdi? Ali je njuna odločitev za vas nekaj strašnega? Ali jo obsojate? Ali pa razumete njun dogovor?

Bodimo strpni in tolerantni. Širimo gabarite naših dojemanj.

 

Kvadratura kroga

 

Podnaslov bi lahko bil: kako obdržati partnerja, ko se je le-ta odločil, da zapusti vajino zvezo. Pri svojem delu svetovalke za partnerske probleme in težave s spolnosti se soočam z zelo težkim vprašanjem, ki se nahaja v naslovu mojega pričujočega razmišljanja.

Gre za to, da se je ena stran že definitivno odločila, da gre ven iz partnerske / zakonske skupnosti, tega pa še ni sporočila drugi polovici oziroma je to večkrat nakazala, vendar druga stran teh opozoril ali smerokazov ni hotela, ni želela ali pa ni zmogla razbrati. Postavlja se vprašanje, kakšni so načini delovanja ali ukrepanja, ki bi lahko ponovno zbližali dva posameznika, ki sta že tako zelo načela in razmajala svojo partnersko zvezo.

Menim, da sta v tem primeru možni le dve poti.

1. Odločita se, da gresta narazen
2. Odločita se, da ostaneta za sedaj skupaj in pričneta s trdim delom vlaganja v odnos, v komunikacijo, v zdravo in toplo spolnost, v pozitivno energijo, voljo in spoštovanje. Pri tem je dobro vedeti, da se takšen par podaja na trhlo in rahlo brv, ki lahko ob najmanjši napaki poči, zato priporočam, da se res držita zlatih pravil, ki so zgoraj našteta.

Vendarle moram ob tem napisati, da je točka 2 rahlo nerealna, je pa verjetna. Kajti, če sta si dva človeka nekaj let zadajala boleče in močne udarce v vse pore njunega skupnega življenja, je zelo malo silnic, ki bi zdržale take brutalne nalete in posledično se partnerski odnos iz strastnega in na začetku noro zaljubljenega spremeni v bolečino, jezo, maščevanje, krivdo. Če v tem primeru vendarle še obstaja nekaj privrženosti in bomo rekli še nekaj ostankov ljubezni pa seveda spoštovanja in če si res želita ponovno vzpostaviti odnos, tokrat na zdravih temeljih, to tudi lahko dosežeta, a ob zgoraj naštetem vložku.

Bolj običajna in na videz bolj enostavna je vsebina pod točko 1. Ampak kaj pa naj naredita posameznika, kjer želi eden na vsak način oditi, drugi pa tega noče sprejeti in trmasto vztraja na tem, da jima je čisto fajn v njuni zvezi, pa da sploh ne čuti, da bi bilo kaj narobe in podobno. Ker vemo iz realnega življenja, da se večina ljudi odloča tako, kot je prepričana, da je prav za njega samega, bo najverjetneje prišlo do pobega tistega, ki se je odločil, da gre in ki je to verjetno že prej nakazoval. Tisti partner, ki ni želel razhoda se bo ljub vsemu moral žal na zelo boleč način soočiti s svojo bolečino in izgubo. Dobro pri tem je, da gre življenje naprej in da čas celi rane, četudi se ob močni bolečini to zdi dokaj jalova tolažba.