Zakaj se zaljubimo v nedosegljivo osebo

Malo čuden naslov ampak verjetno je bil marsikdo od nas kdaj nesrečno zaljubljen. Oziroma zaljubljen v osebo, ki nam enako močnih ljubezenskih čustev ni vračala. Pa saj nikjer ne piše, da se vsi avtomatsko poparčkamo, če se zaljubimo v nekoga. Je verjetno dokaj majhna statistična možnost, da se taista oseba tudi enako zaljubi v nas. Ali pač?

Očitno neka kemija zaljubljene norosti deluje pri mnogih parih, ki pa nekvalitetno preidejo iz stanja zaljubljenosti v stanje ne-spoštovanja in ne-ljubezni, ki pač ne vodi v dolgoživo in kvalitetno partnersko zvezo. Mnogi tega nismo znali in zmogli, vključno z menoj. Sedaj že nekaj let učim sebe in moje drage stranke v Svetovalnici , kako je res izjemno pomembno zavedati se svojih prednosti in slabosti ter na sebi osebnostno delati ter preko komunikacije in spoštljivega ravnanja taisto znati razložiti tudi partnerju. Dejstvo je tudi, da mi ne moremo nikogar prisiliti, da dela ali razmišlja tako kot mi, lahko pa razložimo svoje potrebe, želje, ideje ter kako vidimo skupno reševanje nesoglasij.

Zakaj pa se kdaj dame zaljubimo v nam nedosegljivo osebo? Ker tudi to je zelo pogosto. Nekdo se lahko v nekaj letih par krat zaljubi v osebo, ki ljubezni ne vrača, ki vašo zaljubljeno stanje ignorira ali zaničuje. Ko se to zgodi več kot enkrat, lahko pomeni, da nezavedno izbiramo nam nedosegljivega partnerja in s tem “igramo” igro, ki jo poznamo iz otroštva. Lahko je bil oče dame idealiziran in zelo pogosto odsoten. Lahko je bil sicer fizično prisoten, a čustveno hladen in odtujen. Pa posledično kot odrasli hrepenimo po bližini očetu podobne osebe, si pa vedno nehote izberemo osebo, ki nam bo odpirala stare rane in bomo podoživljali enak vzorec zavrnitve in odtujenosti. Ker to bolečino poznamo še iz otroštva. In seveda boli.

Ker smo sedaj odrasli in ker smo se sposobni odločati drugače, kot ko smo bili otroci, svetujem, da se sami s seboj pomenite zakaj ponavljate vedno ene in iste vzorce. Z delom na osebnostni rasti in preobrazbi bolečih točk lahko napredujemo, se postavljamo na nove osebnostne temelje in začnemo ceniti vsak trenutek lastnega neponovljivega Življenja. Ki je neprecenljivo!

 

Kaj si bodo drugi mislili o meni?!

Ja, pogosto poslušam ljudi okoli sebe in stranke moje drage, ki se sekirajo o popolnoma brezvezni zadevi in sicer, da se zelo, ampak res zelo obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih ali pa rekli. In ker se obremenjujejo s takimi brezplodnimi mislimi, ne živijo svojega življenja. Živijo pričakovanja drugih ljudi.

No, ste se našli v temle zgornjem odstavku? Marsikdo kar naravnost prizna, da je pravzaprav globoko v sebi odvisen od mnenja od drugih. Kaj si bodo drugi mislili o meni, če grem po ulici z zeleno šminko na ustnicah? No, jaz sem takšna in še bolj “barvita” hodila naokoli v svojih ludih najstniških pank letih, še v socializmu, ko smo poslušali Dead Kennedys, pa Sex Pistols, pa Anty Nowhere League in druge junake pank scene, torej upora proti konformizmu. Očitno sem se sama sebe že takrat “operirala” od tega, kaj si drugi mislijo o meni. Sama sebi sem si pač čisto okej točno takšna kot sem. Se sprejemam, kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Ker k temu vedno stremim. Biti boljša in se izboljševati. Se imam rada. Se spoštujem. Uživam v vsakem trenutku Življenja.

Sicer so seveda možni in potrebni dodatni popravki v smislu še bolj poglobljenega dela na sebi, mojih ponotranjenih vzorcih in nezavednih prepričanjih, ki jih sedaj ne potrebujem več. Pa pač delam na teh sicer bolečih, a sčasoma, ko to premeljem, kvalitetnih in sebe spoznavnih temeljih.

Razmišljam, da če bi se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o mojih člankih in razmišljanjih, bi verjetno že pred nekaj leti kar nehala pisati. Ker dejstvo je, da moja pisanja niso vsem povšeči in da ima verjetno marsikdo pripombe na moje trditve ali zapise. In to je seveda povsem normalno in pričakovano. Z veseljem sprejmem argumentirane in realne kritike. Ker mi to daje povratno informacijo, kje se lahko izboljšam, kako naj zapeljem kakšno misel, da bo še bolj razvidna, enostavna in poučna. Dobronamerne kritike mi dajejo dodatne izzive, da sem še boljša, bolj zavzeta in skušam biti še bolj enostavna v podajanju nekih realnih dejstev in okoliščin Življenja, ki jih opisujem v mojih prispevkih v medijih in seveda pri mojem strokovnem delu v Svetovalnici.

Slabonamerne kritike, ki so odsev majhnosti duha posameznikov pa me niti ne brigajo. Ne berem komentarjev pod objavljenimi intervjuji z mano na raznih spletnih portalih. Me res ne zanima, kako si dajejo posamezni anonimneži duška, ko pišejo neumnosti ali opolzkosti. To pač ni moj problem. Ker me ne zanima, kaj si mislijo takšni ljudje o meni. Ki ne živijo lastnega življenja ampak si lastijo preko grobih kritik tuja življenja in njihov trud. Vsakemu svoje.

Zato vam polagam na srčka, da se ne obremenjujte z mnenjem drugih. Ker drugi ljudje imajo svoje težave in lastne življenjske izzive, vi imate pa svoje. Je res?

TRIJE KORAKI ZA OZDRAVITEV ČUSTVENIH RAN

 

Ko berem različne prispevke od tu in tam, nabiram teoretično znanje ter se učim iz praktičnih primerov ob svojem svetovalnem delu, pogosto naletim na strnjen povzetek vsega, do česar sem se sama dokopala. Je odlično, ko lahko preberem »svoja razmišljanja«, ki jih je pisno ubesedil nekdo drug. Takšen primer je članek Bena Ralstona, ki je navedel tri osnovne korake, s katerimi lahko ozdravimo skoraj karkoli.

Sama bi k temu dodala, da so tile trije koraki tako ali tako zelo pomembni vedno in povsod. Tisti, ki ste bili pri meni v Svetovalnici dobro veste, da vedno poudarjam tele magične ključne besede: odgovornost, vzroki in kako jih osvetliti, ozavestiti in kot takšne, torej spremenjene zopet dati v svoj notranji ustroj ter kako biti čuječi v vsakem trenutku.

Torej, tole so tri izjemno pomembne faze, ki pomagajo pri ozdravitvi notranjih bolečih vzorcev, ran in poškodb.

1. PREVZEMITE ODGOVORNOST

Kakršenkoli problem da je, je pač vaš. Ni od koga drugega ampak je enostavno zgolj vaš. Lahko si seveda mislite, da je nekdo drugi kriv za nekaj kar se vam je zgodilo v preteklosti, ampak tisto, kar vas muči, je zgolj in samo vaše. Soočite se s tem, da je problem torej zgolj vaš, prilastite si ga. Pomembno je vedeti, da ko prevzamete odgovornost, ne pride več do tega, da krivite druge ter tako od problema ne bežite. Tako ozavestite, da ste vi in zgolj vi odgovorni za vašo lastno notranjo spremembo. Ko dovolj boli, smo motivirani, da nekaj spremenimo, gremo v akcijo ter povzročimo, da bolečina izgine.

Pa še nekaj je pomembno vedeti: ne morete drugih ljudi prisiliti, da se spremenijo. Lahko se spremenite in osebnostno rastete zgolj vi sami. Seveda, ko prevzamete odgovornost za svoje odločitve.

2. POIŠČITE VZROK TEŽAVI

Mnogi ljudje ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje težave. Tisti, ki jih, so na dobri poti, da jih razrešijo ter gredo lažje naprej v Življenje. To so pogumni ljudje, ker so se upali soočiti s svojimi najglobljimi strahovi, ki ovirajo posameznikov napredek. Premagali so svoje bojazni.

Kako pa poiščemo vzrok težave? Je pravzaprav zelo enostavno (predstavljajte si celotno drevo): zaznate težavo, problem, ki se seveda nahaja v najvišjih vejah, to je v vaši glavi. Saj vemo, naše misli, prepričanja, ideje se nahajajo v glavi. Deblo predstavlja naše srce, torej čustva. Korenine so naša notranjost, torej naša globoka občutenja travm, stresa, strahu in drugih težkih občutkov. Vzrok težav je vaša reakcija na točno te najgloblje občutke bolečine, to je preživetveni instinkt.

Pa nato sebe vprašajte: »kako se počutim ob misli na to težavo«? Tako se še naprej sprašujte, dokler ne pridete do vaših najbolj globokih občutij. In se povprašajte, kaj si želite narediti, da bi prišlo do spremembe.

Odgovor bo seveda zopet nagon preživetja, ker večina naših težav izvira prav iz njega.

3. POZDRAVITI VZROK

To je pravzaprav najbolj enostaven korak, če ste se prebili skozi prva dva. Vzrok problema je podzavestna blokada oziroma blokada med varnostjo / preživetjem ter instinktom, ki je lahko boj, beg ali zamrznitev.

Če je narava problema v podzavestnem področju, jo odpravimo enostavno tako, da jo naredimo zavestno. Blokada je kot senca, ki zatemni naše bistvo in zavedanje. Če odmaknemo senco, na problem posveti svetloba ter s tem ozavestimo težavo, ki v veliki meri izgubi svojo moč nad našimi reakcijami. To je dejanje čuječnosti, tukaj in sedaj oziroma točno v sedanjem trenutku. Zavedamo se sebe in svojih občutenj.

Ne pustimo strahu, da nas paralizira in ne pusti naprej. Zavestno se trudimo delati na sebi, tako jaz kot enako predlagam tudi vam.

Problem je v tem, da smo se kot človeška vrsta naučili držati našo bolečino namesto, da bi jo spustili. Instinkti, ki so nam nekoč pomagali preživeti, so danes prisotni v obliki, ki je pogubna. Kar je še hujše, kar naprej so vklopljeni! Tako so naša življenja vodena preko podzavestnih nagnjenj, kot so osredotočenost k načinom boja (osvoji, uniči, ubij, spopadaj se, zmagaj itd.), bega (skrij se, pobegni proč, ostani pasiven) ali načina zaledenitve, ko ostaneš paraliziran, tog, nepokreten itd.

Lahko smo visoko duhovno razviti posamezniki, pa bomo vseeno imeli zdravstvene, čustvene ali psihične težave, ker je nekaj v naši podzavesti, ki se med seboj bori ter želi izriniti naše notranje zdravo bistvo. In smo spet pri nagonu preživetja. Sama pravim, da z delom na sebi, to je na lastnih nezavednih vzorcih in prepričanjih lahko spremenimo marsikaj v sebi ter to nadomestimo z vsebinami, ki nas vodijo naprej, k našemu pravemu in žlahtnemu bistvu.

 

Vsem ne moremo ustreči

Opazujem, kako hočejo mnogi ljudje biti takšni, kot drugi od njih pričakujejo. Ker mislijo, da bodo tako hitreje sprejeti v določen krog ljudi. Da bodo upoštevani in dobili pozornost po kateri hlepijo. In sebe seveda pri tem negirajo.

Če hočeš biti nekdo drugi, kot si ti v resnici, potem sam sebe obsodiš na bolečino, jezo in zagrenjenost. Normalno je, da imamo v posamezni življenjski fazi določene vzornike, ki nam predstavljajo možno idealno sliko, po kateri lahko sami oblikujemo svoje vrednote, stališča in vedenje. Sicer je v tem skrit en majhen ‘kavelj 22’, saj mi nismo tista oseba, ki jo gledamo kot ideal. A vseeno vedno pravim, da se oblikujemo preko procesa primarne socializacije in vzgoje, identifikacije s pomembnim drugim, vzgledov in bolečine, ki nam jo povzročajo življenjski izzivi ter ob podpori zdravih idealov lahko živimo čisto fajn in zdravo življenje.

Finta je, da ko mi ne znamo, nočemo ali ne moremo biti lastni mi, ter nam drugi predstavljajo večji ideal, za katerega bomo kršili norme in merila, potem sebe oziroma svojo unikatno osebnost izgubimo. Postanemo socialni klon neke druge osebe. A mi v sebi nosimo določene izzive, ponotranjena prepričanja in vzorce, ki nas oblikujejo v neponovljive osebe, ki se seveda razlikujejo od tega, kar nosi v sebi neka druga oseba. In ko želimo vsem ustreči, sebe spremenimo v taki meri, da se ne moremo več prenašati.

Postanemo jezni. Razdiralni. Agresivni. Pademo pod vpliv različnih odvisnosti. Tudi odvisnosti od patoloških odnosov. Pri tem je težko najti primarni vzrok takšnih izpadov in nasilja. Sem prepričana, da če bi se vsak od nas malce ustavil v hitenju skozi življenje in se intimno analiziral, kaj si želi, česa noče in kaj je pripravljen narediti za spremembo, bi mnogo lažje zadihal in se odločal tako, da bi bilo za vse okej. Ne obupajte. Sami sebi želite najboljše, ker ste vi sami unikat!

 

Intimno in življenjsko. Jaz vam na voljo

Razmišljam, kako mi je seksi imeti tale moj blogec / blokec, v /na katerega lahko pišem moja tuhtanja in ugotovitve, ki jih nabiram skozi osebnostni in strokovni razvoj. In pri tem skušam uporabljati kar najbolj primerno izražanje v meni zelo ljubem jeziku, maternem, slovenskem. Kot je zelo čustveno napisala Vesna Milek v Sobotni prilogi dne 13. decembra letos , tudi sama sanjam in živim v slovenščini http://www.delo.si/sobotna/vse-kar-sem-je-moj-jezik.html. Citiram Vesno: “V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj”.

Moje delo v Svetovalnici, ki zajema podporo in svetovanje zelo širokemu krogu ljudi z zelo različnimi življenjskimi izzivi, je dejansko moje poslanstvo in izziv. Ljubim svoje delo. In sem hvaležna vsem mojim osebnim izkušnjam in odločitvam, bolečinam in uspehom, da sem se oblikovala v osebo, kakršna sem sedaj. Sprejemam se v vseh mojih plusih in minusih. Delam na čiščenju lastnih ponotranjenih vzorcev in prepričanj, ki jih vlečem na plano ter jih skušam preoblikovati in jih živeti tako, kot sedaj ustreza mojemu osebnostnemu razvoju. Seveda me čaka še veliko dela na sebi. Ni mi problem tega priznati. In se veselim vsake preizkušnje, ki mi jo Življenje nanosi na mojo pot. In sem ji neskončno hvaležna. Ker brez vsega, kar sem doživela in preživela v mojem življenju, ne bi bila to, kar sem sedaj.

Namreč, prepričana sem, da je delo na sebi in vsakodnevni preizkusi, preko katerih sebe spoznavamo, nujno in neizogibno, če sebi želimo zdravo in kvalitetno staranje. Pa ne zgolj sebi. Tudi skupnost in socialna mreža, ki jo oblikujemo skozi časovno potovanje po Življenju sta tista pomembna dejavnika, ki nam dajeta povratne informacije kdo smo in kakšni smo.

Biti optimističen in aktiven je po mojem bistvo našega utelešenja tukaj in sedaj. Seveda pridejo trenutki, ko bi se človek skril v najbolj temno luknjo in počakal, da vihar življenja mine, a spet smo pri izzivu: KAKO KVALITETNO IN ZADOVOLJNO ŽIVETI? Vsekakor vsak od nas mora skozi težke in boleče teste, da sčasoma pride do zavedanja, da se lahko (deloma) umiri in živi svoje življenjsko poslanstvo. In sama sem sedaj na točki, ko to cenim in uživam vsako sekundo svojega privatnega in poslovnega življenja.

In se veselim vsakega dne posebej. Veselim se vseh ljudi, ki jih poznam in na novo spoznavam. Osrečujejo me moji iskreni prijatelji in prijateljice, moja mami, ki z leti postaja čedalje večja faca, moj tati, ki je tako noro mladosten in še vedno odbit, moja najstniška hči, ki odrašča v čudovito mlado žensko, najina pasja lubica, pitbulka Poppy, ki si zna na zelo direkten način vzeti svojo dozo najine neizmerne ljubezni do nje ter vsi vi, moje drage stranke, ko se skupaj z vami učim različnih modrosti.

Takole, danes sem se vam predstavila še v nekoliko bolj intimni luči, ne zgolj skozi moje članke in prispevke, ki jih objavljam v različnih medijih. Takšna sem, pa me vzemite ali me (s)pustite. Diham in stojim za vsako mojo besedo in dejanjem. In se veselim slehernega trenutka.

Kaj pa vi, drago moje občestvo?

Čustveni izsiljevalci

Se mi zdi, da se vsakdo od nas v določenih situacij zmore spremeniti v čustvenega izsiljevalca. Namen je, da dosežemo tisto, kar smo si zadali, da želimo ali zahtevamo od druge osebe, pa če bo treba pri tem uporabiti čustveno nasilje, tudi prav. Človek, ki je deležen čustvenega izsiljevanja, podleže tovrstnemu nasilju, pa običajno sploh ne ve, da je žrtev čustvenega izsiljevanja. Jaz temu pravim tudi čustvena manipulacija. Posameznika boli in je prizadet, pa pravzaprav ne ve točno zakaj. Ne ve, kaj ga je doletelo, čuti le, da je žalosten, boli ga srce in občuti jezo.

No, to da občutimo fazo jeze, je takrat, ko je žrtev čustvenega napadalca ozavestila, da je primežu čustvenega izsiljevanja. Tega običajno sami od sebe ne sprevidimo, pomaga nam strokovnjak, ki vodi proces ozaveščanja. Postane jezen na ljubljeno osebo, ki je šla tako daleč, da prizadene čustva točno tam, kjer najbolj boli. In je jezen na sebe, da to dovoli osebi, za katero je bil prepričan, da mu ne želi nič slabega in da ga ima rada.

Ste se morebiti prepoznali v katerem od zgornjih stavkov? Problem je v tem, da čustveni napadalci nikoli nočejo izgubiti boja zato uporabijo težko topništvo izsiljevanja in manipulacije, da prepričajo partnerja v nekaj, za kar so sami zelo prepričani, da je nujno in obvezno, da se z njimi strinja tudi draga jim oseba. Vem, tole je slišati mogoče malce kontradiktorno, a kot vemo je življenje polno presenečenj, bolečih izkušenj in nabiranja modrosti.

Rešitev za čustveno izsiljevanje? Zdrava rešitev je prekinitev odnosa z osebo, ki četudi jo ljubimo, v nas budi bolečino in odpor. Na dolgi rok nas bo čustveno izsiljevanje zlomilo.

A kot vemo, običajno ni tako enostavno kar oditi (oziroma je lažje reči kot narediti kajne?), zato v dani situaciji predlagam, da se začnete postavljati za sebe (tako imenovano asertivno vedenje) z argumenti in dejstvi, ne verjamete več slepo navidezni realnosti čustvenega napadalca ter skušate sebi dopovedati, da se takšna oseba, ki uporablja orožje čustvenega napadanja, ne bo spremenila ali pa kar čez noč razumela, da to kar počne, je boleče in nečloveško. Sicer jih lahko opravičimo, da tega v večini primerov ne delajo načrtno in premišljeno temveč je to koncept nezavednega obrambnega mehanizma, s katerim želijo okrepiti ali vsaj ohraniti svojo dominantno pozicijo v odnosu.

Življenje je vedno zapleteno, a obenem zanimivo. Priznajte. Mislim za vas.

Krivda

Ste se kdaj zalotili, da se neprijetno počutite? Peče vas vest, boli vas drobovje in vse je nekako narobe, pa četudi ne morete točno s prstom pokazati kaj je tisto, kar vas razžira. Mnogo vas od znotraj drobi občutenje, ki se mu reče KRIVDA.

Mnogi starši vzgajajo svojo mladež preko občutka krivde. Razvije se nekako takole: malček raziskuje okolico malce po svoje, zaigra se in pozabi, da je kosilo že pripravljeno. Starši ga sicer spomnijo, da je čas obeda, a otrok je še vedno na primer v svojem domišljijskem svetu in naenkrat zasliši, kako ga eden od staršev kara z besedami, da njega, to je starša boli, da še ni prišel jest in da je žalosten, ker ga otrok ni slišal. Dete se začne počutiti krivo, da ni dovolj dobro za starša, ki je seveda ves njegov svet. Pa se tako na zelo neviden in perfiden način v otroka vceplja zelo težek občutek, ki se ga po vsej verjetnosti ne bo znebil nikoli več.

Ker nas tlači krivda, ki se je običajno niti ne zavedamo, se v nas oblikuje tudi slaba ali šibka samopodoba in naš notranji Jaz je vedno obremenjen in kar naprej se skrivlja pod bremenom tega, da ni nikoli dovolj dober za starše, prijatelje, vrstnike itd.  Karkoli kadarkoli naredi, se v svojih očeh ne bo nikoli odkupil za to, da ni dovolj zrel, priden (uf, kako ne maram te besede!), poslušen, ubogljiv, sposoben, spoštljiv. In se seveda nekje v majhnih možganih pojavi vprašanje: zakaj pa bi se sploh kaj trudil, če karkoli naredim, je brez veze in ne bom nikoli dobil priznanja?

Pa smo enadvatri v zaciklani negativni spirali, ki vleče naše gledanje na svet in odnose seveda navzdol, v pesimizem, brezbrižnost, letargijo in nočemo pa tudi ne moremo aktivirati energije, da bi karkoli spremenili. Na vsako vprašanje odgovorimo z “ne vem”.

Kot že poznate mene, vsako moje razmišljanje skušam zaokrožiti na pozitiven način. Tokrat bom napisala, da ljudje, ki nosijo v sebi občutke krivde za različne pritiske, vzorce in ponotranjena prepričanja, je fajn da vedo, da večina vseh teh pritiskov in vzorcev sploh ni njihova, temveč jim je bila tokom vzgoje vsajena. In zato je možnost, da preko osebnostne rasti in delu na lastnem Jazu in prepričanjih preobrazimo bolečino in krivdo v zmago in ponos, da smo zmogli to težko pot notranjih sprememb. To pa zopet pomeni, da smo okrepili samozavest in notranjo lastno vrednost. Verjemite mi, to je odlična popotnica za Življenje brez kesanja! Ker Življenje je zgolj eno samo, tukaj in sedaj. Ljubite se.