A tudi vi gledate na skrivaj v partnerjev telefon?

Hči mi pravi, da je brala, da okoli 40% partnerjev redno pregleduje telefon drugega partnerja. Seveda na skrivaj. Jaz pa ugotavljam, da 80% vseh parov, ki pride v Svetovalnico, odkrije prevaro partnerja  prav preko skrivnega brskanja po sporočilih dragega ali drage ali pa z vdorom v elektronska sporočila ali FB profil.

Zelo pomenljivo je tudi takrat, ko ugotovijo, da so vsa sporočila kar naenkrat zbrisana. Ali da se za nekim moškim imenom v telefonskem imeniku skriva ljubica. Vam je kaj znano? Ste se sami kdaj znašli v takšni situaciji, ko ste po slutnji ali intuiciji pobrskale po telefonu dragega (se vmes naučile potez po ekranu, ki vodijo k odklepanju zaslona) in odkrile vroča dopisovanja, gole fotke in zelo direktna seksi sporočila. Pa tudi ljubezenske izjave vašega dragega, ki jih vam že zeloooo dolgoooo ni izrekel. Ker jih je govoril neki drugi ženski. Ali pa naenkrat začne gospa doma skrivati telefon. Ni ga na polici, na katero ga je vedno odlagala, ko je prišla domov. Ko dobi klic, se žena diskretno umakne na balkon ali se zaklene v kopalnico, da kdo od drugih članov družine ne bi slišal kaj šepeta. Če se jo vpraša, s kom je govorila, bo rekla, da z eno novo prijateljico.

Skratka, prevara partnerja se po mojim strokovnih izkušnjah v največji meri odkrije prav preko skritega gledanja v partnerjev telefon ali maile. Kar se mi zdi najbolj žalostno in tragično pri vsem tem, je dejstvo, da vsi ti do tedaj baje ljubeči in zvesti partnerji nikakor nočejo priznati svojih skokov čez plot, tajijo in se lažejo, izmišljujejo si vse mogoče zgodbice, katerim partner dosti krat celo nasede, četudi črno na belem dokaže partnerju, da je varal.  Kar je bedno, je dejstvo, da takole odkrite ljubezni v tujih posteljah so le redko povedane partnerju še preden posumi ali brska po telefonu. Hočem povedati, da marsikomu zmanjka poguma, da prizna svojo avanturo ali pač novo zaljubljenost in se ne upa soočiti s posledicami priznane prevare.

Torej, da se povrnem do mojega vprašanja: ali ste vi tudi med tistimi, ki redno brskate po partnerjevem telefonu, seveda da tega partner ne ve? Če vas pri tem zasači, kaj mu poveste? Se tudi sami zlažete ali poveste po resnici, da preverjate, če je partner zvest?

 

Ljubosumje

Ljubosumje ubija ljubezen. Je zelene barve in je videti kot vedno večja pošast, ki sproti spreminja obliko in če ni potolažena, vedno bolj trpinči in ubija odnos med dvema, ki sta bila v ljubeči zvezi. Ali smo Slovenci ljubosumni? Kje je meja med ljubosumnostjo in posesivnostjo? Zakaj je pogosto prevelik poudarek na ljubosumnosti, ko se dva spreta in frči perje?

Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo, recimo ji »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen, Pri drugi kategoriji gre pa za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to ali obstaja utemeljen sum ali razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.

Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati in ne umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških. Zakaj so večinoma moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?

Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih, v Sloveniji pa se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.

Je pa tudi ljubosumnost del človeškega čustvovanja. Ko znamo z njo upravljati, ko se zavemo njenega delovanja, skušamo razumeti vzroke, ki nas pripravijo do tega, da vidimo zgolj žgočo bolečino in naval ljubosumja. Če ne gre drugače, poiščite strokovno pomoč, da vam pri tem pomaga. Ni nič narobe, če si priznamo, da česa ne znamo ali ne zmoremo. Bolj pogubno je, če zanikamo svoje težave, ki nato lahko nenadoma izbruhnejo v zelo nasilni obliki.