Kdaj pomagati?

Večkrat me sprašujete, ali je dovoljeno pomagati človeku v stiski. Ko sami vidite, da ima težave, pa jih ne zna, noče ali ne more rešiti. Ker to osebo poznamo, je morebiti kdo iz naše socialne mreže, človeka imamo radi, mar nam je za njega, sam pa nikoli ne reče, da ne zna ali ne zmore rešiti svoje zagate in smo v dilemi ali mu pomagati ali ga pač pustiti, da se muči.

To je res dobro vprašanje. Nimam enoznačnega odgovora. Kar lahko predlagam, je dejstvo, da če nas ta oseba ne prosi za pomoč, se pravzaprav nimamo pravice vmešavati v njegovo življenje in odločitve, pa četudi nas še kako boli in pravzaprav ne razumemo, zakaj si noče pomagati. Tukaj naj pripomnim, da smo dejansko sami kreatorji lastnih odločitev, pa čeprav se vam bo to mogoče zdelo krneki. Ker lahko se odločimo tako ali drugače. Vse ostalo so izgovori, ki nam prav pridejo, ko se hočemo pred drugimi (in tudi pred sabo) opravičiti za neko slabo odločitev, ki je imela za posledico tegobe, bolečino, prizadetost in še druge negativne vplive. Ko se odločimo, da za vse to sr*nje prevzamemo odgovornost, smo že na malce boljši poti, da začnemo iskati rešitve, ki nam bodo pomagale splezati iz trenutne bedne situacije.

No, odgovor na začetno vprašanje, kdaj sočloveku pomagati bi bil, da takrat, ko sam zaprosi za to. Ker če se sami vsilimo in hočemo nekaj reševati namesto te osebe, mi prevzamemo njeno odgovornost. In spet ne bo nič sama ta oseba naredila. Je dobila “berglo” v nas, ki smo razumevajoči in se nam srce para, ko gledamo tega človeka, kako sprejema same bedne odločitve. A kaj, ko je to njegovo življenje in so to njegove odločitve. Nimamo pravice se vmešavati v nekoga, če nas za to sam ne poprosi. Ker le-tako bo pripravljen narediti kakšen korak naprej. In bo cenil našo pomoč. Tudi zato bo bolj motiviran, da se spravi k sebi. Ker mi vsi imamo nek lasten namen v življenju in s svojimi odločitvami res lahko vplivamo na dolgoročen potek le-tega. Našega in drugih. Ker nam je mar. Prav zato!

Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?

Kaj si bodo drugi mislili o meni?!

Ja, pogosto poslušam ljudi okoli sebe in stranke moje drage, ki se sekirajo o popolnoma brezvezni zadevi in sicer, da se zelo, ampak res zelo obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih ali pa rekli. In ker se obremenjujejo s takimi brezplodnimi mislimi, ne živijo svojega življenja. Živijo pričakovanja drugih ljudi.

No, ste se našli v temle zgornjem odstavku? Marsikdo kar naravnost prizna, da je pravzaprav globoko v sebi odvisen od mnenja od drugih. Kaj si bodo drugi mislili o meni, če grem po ulici z zeleno šminko na ustnicah? No, jaz sem takšna in še bolj “barvita” hodila naokoli v svojih ludih najstniških pank letih, še v socializmu, ko smo poslušali Dead Kennedys, pa Sex Pistols, pa Anty Nowhere League in druge junake pank scene, torej upora proti konformizmu. Očitno sem se sama sebe že takrat “operirala” od tega, kaj si drugi mislijo o meni. Sama sebi sem si pač čisto okej točno takšna kot sem. Se sprejemam, kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Ker k temu vedno stremim. Biti boljša in se izboljševati. Se imam rada. Se spoštujem. Uživam v vsakem trenutku Življenja.

Sicer so seveda možni in potrebni dodatni popravki v smislu še bolj poglobljenega dela na sebi, mojih ponotranjenih vzorcih in nezavednih prepričanjih, ki jih sedaj ne potrebujem več. Pa pač delam na teh sicer bolečih, a sčasoma, ko to premeljem, kvalitetnih in sebe spoznavnih temeljih.

Razmišljam, da če bi se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o mojih člankih in razmišljanjih, bi verjetno že pred nekaj leti kar nehala pisati. Ker dejstvo je, da moja pisanja niso vsem povšeči in da ima verjetno marsikdo pripombe na moje trditve ali zapise. In to je seveda povsem normalno in pričakovano. Z veseljem sprejmem argumentirane in realne kritike. Ker mi to daje povratno informacijo, kje se lahko izboljšam, kako naj zapeljem kakšno misel, da bo še bolj razvidna, enostavna in poučna. Dobronamerne kritike mi dajejo dodatne izzive, da sem še boljša, bolj zavzeta in skušam biti še bolj enostavna v podajanju nekih realnih dejstev in okoliščin Življenja, ki jih opisujem v mojih prispevkih v medijih in seveda pri mojem strokovnem delu v Svetovalnici.

Slabonamerne kritike, ki so odsev majhnosti duha posameznikov pa me niti ne brigajo. Ne berem komentarjev pod objavljenimi intervjuji z mano na raznih spletnih portalih. Me res ne zanima, kako si dajejo posamezni anonimneži duška, ko pišejo neumnosti ali opolzkosti. To pač ni moj problem. Ker me ne zanima, kaj si mislijo takšni ljudje o meni. Ki ne živijo lastnega življenja ampak si lastijo preko grobih kritik tuja življenja in njihov trud. Vsakemu svoje.

Zato vam polagam na srčka, da se ne obremenjujte z mnenjem drugih. Ker drugi ljudje imajo svoje težave in lastne življenjske izzive, vi imate pa svoje. Je res?

TRIJE KORAKI ZA OZDRAVITEV ČUSTVENIH RAN

 

Ko berem različne prispevke od tu in tam, nabiram teoretično znanje ter se učim iz praktičnih primerov ob svojem svetovalnem delu, pogosto naletim na strnjen povzetek vsega, do česar sem se sama dokopala. Je odlično, ko lahko preberem »svoja razmišljanja«, ki jih je pisno ubesedil nekdo drug. Takšen primer je članek Bena Ralstona, ki je navedel tri osnovne korake, s katerimi lahko ozdravimo skoraj karkoli.

Sama bi k temu dodala, da so tile trije koraki tako ali tako zelo pomembni vedno in povsod. Tisti, ki ste bili pri meni v Svetovalnici dobro veste, da vedno poudarjam tele magične ključne besede: odgovornost, vzroki in kako jih osvetliti, ozavestiti in kot takšne, torej spremenjene zopet dati v svoj notranji ustroj ter kako biti čuječi v vsakem trenutku.

Torej, tole so tri izjemno pomembne faze, ki pomagajo pri ozdravitvi notranjih bolečih vzorcev, ran in poškodb.

1. PREVZEMITE ODGOVORNOST

Kakršenkoli problem da je, je pač vaš. Ni od koga drugega ampak je enostavno zgolj vaš. Lahko si seveda mislite, da je nekdo drugi kriv za nekaj kar se vam je zgodilo v preteklosti, ampak tisto, kar vas muči, je zgolj in samo vaše. Soočite se s tem, da je problem torej zgolj vaš, prilastite si ga. Pomembno je vedeti, da ko prevzamete odgovornost, ne pride več do tega, da krivite druge ter tako od problema ne bežite. Tako ozavestite, da ste vi in zgolj vi odgovorni za vašo lastno notranjo spremembo. Ko dovolj boli, smo motivirani, da nekaj spremenimo, gremo v akcijo ter povzročimo, da bolečina izgine.

Pa še nekaj je pomembno vedeti: ne morete drugih ljudi prisiliti, da se spremenijo. Lahko se spremenite in osebnostno rastete zgolj vi sami. Seveda, ko prevzamete odgovornost za svoje odločitve.

2. POIŠČITE VZROK TEŽAVI

Mnogi ljudje ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje težave. Tisti, ki jih, so na dobri poti, da jih razrešijo ter gredo lažje naprej v Življenje. To so pogumni ljudje, ker so se upali soočiti s svojimi najglobljimi strahovi, ki ovirajo posameznikov napredek. Premagali so svoje bojazni.

Kako pa poiščemo vzrok težave? Je pravzaprav zelo enostavno (predstavljajte si celotno drevo): zaznate težavo, problem, ki se seveda nahaja v najvišjih vejah, to je v vaši glavi. Saj vemo, naše misli, prepričanja, ideje se nahajajo v glavi. Deblo predstavlja naše srce, torej čustva. Korenine so naša notranjost, torej naša globoka občutenja travm, stresa, strahu in drugih težkih občutkov. Vzrok težav je vaša reakcija na točno te najgloblje občutke bolečine, to je preživetveni instinkt.

Pa nato sebe vprašajte: »kako se počutim ob misli na to težavo«? Tako se še naprej sprašujte, dokler ne pridete do vaših najbolj globokih občutij. In se povprašajte, kaj si želite narediti, da bi prišlo do spremembe.

Odgovor bo seveda zopet nagon preživetja, ker večina naših težav izvira prav iz njega.

3. POZDRAVITI VZROK

To je pravzaprav najbolj enostaven korak, če ste se prebili skozi prva dva. Vzrok problema je podzavestna blokada oziroma blokada med varnostjo / preživetjem ter instinktom, ki je lahko boj, beg ali zamrznitev.

Če je narava problema v podzavestnem področju, jo odpravimo enostavno tako, da jo naredimo zavestno. Blokada je kot senca, ki zatemni naše bistvo in zavedanje. Če odmaknemo senco, na problem posveti svetloba ter s tem ozavestimo težavo, ki v veliki meri izgubi svojo moč nad našimi reakcijami. To je dejanje čuječnosti, tukaj in sedaj oziroma točno v sedanjem trenutku. Zavedamo se sebe in svojih občutenj.

Ne pustimo strahu, da nas paralizira in ne pusti naprej. Zavestno se trudimo delati na sebi, tako jaz kot enako predlagam tudi vam.

Problem je v tem, da smo se kot človeška vrsta naučili držati našo bolečino namesto, da bi jo spustili. Instinkti, ki so nam nekoč pomagali preživeti, so danes prisotni v obliki, ki je pogubna. Kar je še hujše, kar naprej so vklopljeni! Tako so naša življenja vodena preko podzavestnih nagnjenj, kot so osredotočenost k načinom boja (osvoji, uniči, ubij, spopadaj se, zmagaj itd.), bega (skrij se, pobegni proč, ostani pasiven) ali načina zaledenitve, ko ostaneš paraliziran, tog, nepokreten itd.

Lahko smo visoko duhovno razviti posamezniki, pa bomo vseeno imeli zdravstvene, čustvene ali psihične težave, ker je nekaj v naši podzavesti, ki se med seboj bori ter želi izriniti naše notranje zdravo bistvo. In smo spet pri nagonu preživetja. Sama pravim, da z delom na sebi, to je na lastnih nezavednih vzorcih in prepričanjih lahko spremenimo marsikaj v sebi ter to nadomestimo z vsebinami, ki nas vodijo naprej, k našemu pravemu in žlahtnemu bistvu.

 

Vsem ne moremo ustreči

Opazujem, kako hočejo mnogi ljudje biti takšni, kot drugi od njih pričakujejo. Ker mislijo, da bodo tako hitreje sprejeti v določen krog ljudi. Da bodo upoštevani in dobili pozornost po kateri hlepijo. In sebe seveda pri tem negirajo.

Če hočeš biti nekdo drugi, kot si ti v resnici, potem sam sebe obsodiš na bolečino, jezo in zagrenjenost. Normalno je, da imamo v posamezni življenjski fazi določene vzornike, ki nam predstavljajo možno idealno sliko, po kateri lahko sami oblikujemo svoje vrednote, stališča in vedenje. Sicer je v tem skrit en majhen ‘kavelj 22’, saj mi nismo tista oseba, ki jo gledamo kot ideal. A vseeno vedno pravim, da se oblikujemo preko procesa primarne socializacije in vzgoje, identifikacije s pomembnim drugim, vzgledov in bolečine, ki nam jo povzročajo življenjski izzivi ter ob podpori zdravih idealov lahko živimo čisto fajn in zdravo življenje.

Finta je, da ko mi ne znamo, nočemo ali ne moremo biti lastni mi, ter nam drugi predstavljajo večji ideal, za katerega bomo kršili norme in merila, potem sebe oziroma svojo unikatno osebnost izgubimo. Postanemo socialni klon neke druge osebe. A mi v sebi nosimo določene izzive, ponotranjena prepričanja in vzorce, ki nas oblikujejo v neponovljive osebe, ki se seveda razlikujejo od tega, kar nosi v sebi neka druga oseba. In ko želimo vsem ustreči, sebe spremenimo v taki meri, da se ne moremo več prenašati.

Postanemo jezni. Razdiralni. Agresivni. Pademo pod vpliv različnih odvisnosti. Tudi odvisnosti od patoloških odnosov. Pri tem je težko najti primarni vzrok takšnih izpadov in nasilja. Sem prepričana, da če bi se vsak od nas malce ustavil v hitenju skozi življenje in se intimno analiziral, kaj si želi, česa noče in kaj je pripravljen narediti za spremembo, bi mnogo lažje zadihal in se odločal tako, da bi bilo za vse okej. Ne obupajte. Sami sebi želite najboljše, ker ste vi sami unikat!

 

Jeza, ki povzroči temo pred očmi

Pogosto pri svojem svetovalnem delu opažam, da smo ljudje res krvavi pod kožo in da nam čustva usekajo ven, ko niti ne pričakujemo. Če želimo svoj čustveni svet opazovati in nadzirati, je potrebno mnogo ozaveščanja in čuječnosti, da uspemo pravočasno reagirati tako, da ni povsem razdiralno za odnose in okolico.

Jeza je eno od čustev, ob katerem se kreše mnogo strokovnih in laičnih mnenj. Nekje sem prebrala, da je jeza oblika strahu in beg pred odgovornostjo. Osebno menim, da je jeza čustvo, ki je del nas in ki tudi zna delati za nas v določenih situacijah. Z jezo smo opremljeni vsi mi. V kakšni meri pa nas bo omejevala in delovala razdiralno je odvisno od več med seboj prepletenih dejavnikov. Eden je ta, kako smo bili vzgajani oziroma ali se je v primarni družini kazalo čustva, med njimi tudi jezo. Opažam, da cel kup družin pri vzgoji majhnih otrok dela napako in otroku starši rečejo, ko je jezen, da naj ne bo žalosten. In otrok odraste v zmedi, katero čustvo občuti, ko pa vidi, da žalost ni jeza. In obratno.

Drugi dejavnik je, da vpijamo v sebe kot otroci odziv naših staršev oziroma drugih pomembnih odraslih oseb ter opazujemo, kako reagirajo v neki situaciji, ki povzroči stres in posledično jezo. Tako, kot so reagirali naši starši na jezen način, zelo podobno bomo tudi mi. Prekopiramo vzorec.

Jeza se pogosto izraža skozi nasilje. Zato jeznim ljudem priporočaj(m)o, da se začnejo ukvarjati z različnimi borilnimi veščinami, znotraj katerih lahko na legitimen način izražajo in ventilirajo nakopičeno jezo. Kajti, ko imamo jezo v sebi, je ni priporočljivo zatirati ali jo ignorirati temveč predlagam, da se je zavemo, jo opredelimo ter izrazimo tako, da je sprejemljivo. Pogosto navajan primer tovrstnega športa je boks, kickboksing, MMA in ostale borilne veščine oziroma preko športne aktivnosti omogočiti jezi, da pride kontrolirano na plano.

Problem imamo, ko v sebi začutimo jezo, ki nas privede do tega, da se nam pred očmi stemni in sploh nismo razsodni ali odgovorni za svoja dejanja. Popoln bes nas preplavi in četudi nam je kasneje zelo žal in se kesamo za storjen izbruh, je velika škoda na odnosih in razmerjih že storjena. Tudi v takšnem primeru predlagam, da se raziščejo vzroki, ki privedejo posameznika do močne jeze, ker vedno je nekaj v ozadju površinskega dogajanja in reagiranja.

Meditacija, globoko dihanje z dajanjem namena vsakemu vdihu in izdihu, kričanje na kakšno drevo v gozdu, pretepanje povštra ali kričanje v njega, boksanje v boksarsko vrečo in druge aktivnosti pomagajo pri ventiliranju jeze. Poskusite. Lahko svojo jezo pretopite v pisanje, preko katerega oblikujete svoje misli in čustva ter tako ugotovite, da se za marsikaj na temu svetu ne splača jeziti. Ker Življenje gre svojo pot, pa če vi bili jezni ali ne. Ker z jezo si vse samo otežkočate.

Prigodek: STRES, IZGORELOST IN KAKO IZSTOPITI IZ ZAČARANEGA KROGA

Ali se počutite izjemno brezvoljni, utrujeni, težko se premikate, težko dihate in vam notranjost telesa kar podrhtava? Imate občutek, da bi najraje “slekli” lastno kožo, pa veste, da ne bo pomagalo? Ali vas obkrožajo okoliščine, ki bi jih lahko definirali kot zelo stresne?

Vabljeni na sredino druženje pri meni, v prostorih Svetovalnice. Govorili bomo prav o tem: stresu in sindromu izgorelosti, ki se na prvo žogo kaže kot zgoraj našteti simptomi. Pomenili se bomo o tem, kaj lahko sami naredimo, da ublažimo stres in kako preprečimo, da ne zdrsnemo v izgorelost.

Torej, zapišite si v svoje koledarje:

SREDA, 5.11.2014 ob 18h

lokacija: Parmova ulica 41 / 45, Bežigrad

prispevek: 10€

Obvezne predhodne prijave na: 031 666 168 ali na info@svetovalnica.si

 

Vesela bom, da se spoznamo in naučimo česa koristnega.

vaša Melita

 

Spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!

Naučimo otroka čustvene inteligence in socialnih veščin

NAUČIMO OTROKA ČUSTVENE INTELIGENCE IN SOCIALNIH VEŠČIN

No, kako lahko otroka naučimo socialnih veščin in da bodo sploh znali uporabljati čustveno inteligenco? Vsakodnevna uporaba in ponavljanje je edini recept. Mogoče se vam staršem zdi, da je neprestano ponavljanje določenih socialnih veščin že res preveč tečno in nepotrebno, a to otrok potrebuje, da jih ponotranji in da postanejo del njegovega čustvenega in vedenjskega ustroja.

Otroku lahko pomagate osvojiti socialne veščine tudi tako, da uporabite vsakodnevne težave kot podlago za nauk ali primer, kako delujejo v socialnem in družinskem okolju:

1. Govorite o čustvih. Ko starši razložijo otroku kako se kakšen član družine počuti in kaj potrebuje, postanejo otroci bolj dojemljivi za čustva drugih ter tudi hitreje razumejo stališča drugih oseb.
2. Postavljajte vprašanja glede čustev, potreb, želja in možnosti izbire. Ko opazite, da se je otrok na primer slabo odločil v neki situaciji, ga lahko povprašate glede tega ter ga tako učite, da se iz lastnih izkušenj nekaj nauči. Pomagajte otroku, da razmisli, kaj ga je napeljalo na določeno odločitev ali izbiro ter kako se je le-ta pokazala. Tole je nekaj vprašanj:

• Kako si se počutil/a?
• Kaj si želel/a s tem doseči?
• Kaj si naredil/a?
• Kako se je tvoja izbira obnesla?
• Ali si dobil/a kaj si želela / hotel/a?
• Kaj misliš, kako se je tvoj prijateljček počutil ob tvojem dejanju?
• Ali boš enako ravnal/a tudi v bodoče ali pa boš mogoče razmislil/a, da bi poskusila/a kaj drugega?
• Kaj se lahko zgodi, če se odločiš kako drugače kot sedaj?

Pa poslušajte, kaj bo otrok povedal in obrazložil. Prikimajte, preverite s kakšnimi kratkimi vprašanji, če ste pravilno razumeli njegovo razlago. Ne sodite in ne obsojajte, izrazite svoj smisel za humor in ocenjujte situacije namesto otroka. S refleksijo in povzetkom dogodka bo otrok lahko razvil lastno integriteto in znal oceniti neko bodočo podobno situacijo. Dobra presoja izvira običajno iz kakšne slabe izkušnje.

3. Zmaga – zmaga situacija naj bo vaše vodilo. Trudite se vedno znova, da takšno ravnovesje prevaga tudi v navadnih družinskih situacijah, ki jih otrok pozna. Obrazložite kako ste prišli do tega in kaj to sploh pomeni. Prakticirajte.
4. Porabljajte stavke, ki se povzamejo z besedo »jaz«. S tem lahko opišete, kako se počutite, kaj čutite ali kaj potrebujete in se izognete obsojanju ali nepotrebnim in nekoristnim sodbam.
5. Oblikujte socialno sprejemljivo vedenje in mu sledite vsi družinski člani. Preko poistovetenja se otrok najhitreje nauči socialnih veščin in vedenja, ki je primerno v določeni družbeni situaciji. Seveda se to še hitreje dogaja, ko opazuje starša, kako se vedeta in delujeta v okviru družinske dinamike.

No, pa seveda, še vedno se boste ponavljali do nezavesti. Ampak vedite, da boste vzgojili zdravo osebnost, ki bo znala izraziti svoje potrebe in bo obenem spoštovala potrebe drugih ljudi. In takšne posameznike svet potrebuje. Zato se kar potrudite ponavljati.

Zona udobja

 

Se sliši dobro kajne? Kaj prvo pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.

Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te zone ali območja,  v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v zoni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je zona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz zone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo zono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj čem tajit.

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje zone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišic zoper tiščim v na novo vzpostavljeno zono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo zonam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas ojača, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.