Psihopat – poznate katerega?

Verjamem, da je vsakdo od nas že bil v bližini osebe, ki nosi nekatere značilnosti, ki jih pripisujemo psihopatu. Pri tem bi rada poudarila, da imamo vsi mi nekatere lastnosti, ki veljajo tudi za psihopatsko osebnost, le da se nismo odločali za udejanjenje naših idej ali potreb na način, ki je značilen za psihopata. Zanj je značilno, da se pri realizaciji svojega cilja ne meni za lastne emocije. Stremi zgolj k temu, kako bo dosegel rezultat, ki si ga je zadal.

Dr. Dutton, angleški psiholog je razdelil ljudi s psihopatskimi nagnjenji na tiste, ki zabredejo v kriminal in tiste, ki funkcionirajo v družbi in v socialni okolici in so pri tem lahko zelo uspešni. Takšne tako imenovane funkcionalne psihopate lahko najdemo med nekaterimi direktorji družb, so lahko odvetniki, medijski voditelji pa tudi kakšen vrhunski kirurg bi se znašel med njimi. Na svojem profesionalnem področju so na zunaj uspešni, a kako so prišli do tega, bi verjetno znali marsikatero pikro in trpko povedati njihovi sodelavci in podrejeni.

Za psihopata je značilno, da imajo malce bolj izražene osebnostne lastnosti: pomanjkanje empatije, nima vesti, je brezobziren, neustrašen, ima močno osebno karizmo, ki jo uporablja v prepričevanje drugih ljudi v svoj prav, osredotočen je na svoj cilj in mu za drugo ni mar. Zna odlično delovati pod pritiskom in stresom.

Ali se bo naša osebnostna naravnanost izkazala za pogubno psihopatsko, je lahko odvisno od okolja, iz katerega prihajamo in od družinskih ter vzgojnih vzpodbud, ki smo jih bili deležni kot otroci. Da se ne bom ponavljala, zopet pridemo do tega, kako izjemno pomemben je odnos staršev do otroka. Predvsem smo starši tisti, ki zaznamujemo mlado bitje tudi v smeri, po kateri bo stopal kasneje v življenju. Če ravnamo z našim mladičem ljubeznivo, pozorno in skrbno, če sprejema naša navodila in meje, se počuti varnega, mu razvijamo občutek za soljudi in privzgojimo empatijo, potem je veliko manjša verjetnost, da bo razvil v odrasli dobi psihopatska nagnjenja.

Prepričana sem, da na dolgi rok ostane takšen težek, brezobziren in tudi nasilen posameznik sam, četudi ni stopil na poti kriminala. Ker, ko je oseba čustveno manipulativna in gre čez vsa “trupla” brez slabe vesti ali sočutja, da doseže svoj cilj, se to slej kot prej maščuje. Ker v nedogled takšna oseba ne more čustveno nadzirati ljudi okoli sebe, ki slej kot prej obupajo, ne zmorejo več čustvene ali socialne interakcije in se umaknejo, tudi pobegnejo od take osebe. Ker morajo zaščititi sebe.

Biti v družbi ali službi osebe, ki je nagnjena k psihopatskemu ravnanju, je zelo izčrpljujoče in človeku se zdi, da je v začaranem krogu. Veš, da moraš pretrgati to nit, a ko si že na tem, psihopat to začuti in se hipno spremeni v prijazno osebo, zgolj z namenom, da zopet omreži in prepriča sočloveka, da je vse v redu. Ker potrebuje občudovanje, priznanje in potrditev okolice, da je sposoben, čeprav na glas tega ne bo nikoli priznal. Če ostane sam, potem se njegova osebna drama šele začne. Vam zveni znano? Poznate koga, ki bi ga lahko označili za psihopata?

Čustveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Občutek krivde

Ko se pogovarjam z mojimi strankami v Svetovalnici ali s prijatelji in prijateljicami, je kar velik delež ljudi, ki nosijo v sebi močan občutek krivde. Krivde za to, da niso bili dobri otroci, da nikoli ne morejo narediti nekaj dobro v taki meri, da bi jih kdo pohvalil, vedno imajo težnjo za dokazovanjem in pregorevajo, da bi drugim, predvsem staršem (sedaj že ostarelim) dokazali, da zmorejo in da so dovolj dobri.

Vam zveni znano? Ste morebiti sami vzgojeni preko občutkov krivde? Vam je kdaj mama rekla nekako takole: “Zelo sem žalostna, ker me ne ubogaš. Iz tebe nikoli nič ne bo” ali pa “Mene je sram pred drugimi, ker si takšen nemogoče divjak. Kako naj te imam rada, če kar naprej delaš probleme?!”. Nemočen otrok je postavljen pred nemogočo nalogo: zadovoljiti mamo. Ki je seveda nikoli ne more. Ker mama, ki vzgaja tako, da otroku vceplja kot sredstvo discipliniranja krivdo, nikoli ne bo zmogla spregledati in spremeniti svojega vzorca navidezne nemoči in žalosti, ki sta vzvod patološke vzgoje.

Tedaj otroci, sedaj odrasli posamezniki še vedno na svojem srcu in čustvenem svetu nosijo ta izjemno težek pečat in ta je, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri. In to jih zaznamuje pri vseh njihovih odločitvah in pričakovanjih, ki jih projicirajo v druge ljudi, bodisi lastne otroke, partnerje, sodelavce, prijatelje. Po navadi kot povratni odnos dobijo od nekaterih ljudi iz socialne mreže podoben čustveni pritisk, kot so mu bili izpostavljeni v otroštvu, ki mu poglobi lasten občutek krivde. In mreža se zaplete, težko je najti izhod iz lastne čustvene kolobocije.

Kakšna je lahko rešitev? Vedeti je potrebno, da je vsako zdravljenje in soočanje z notranjimi vzorci dolgotrajen proces. Bližnjic ni. Potrebna je odločenost nekaj narediti za sebe, da lahko sčasoma zaživimo bolj kvalitetno, zadovoljno in nekonfliktno življenje, v sožitju z drugimi ljudmi. Pa upati si je treba. Ker strah pred tem, kaj mi v resnici smo, nas lahko v veliki meri zablokira in onemogoči, da smo iskreni sami s seboj. Sama pravim, da je nagrada ogromna, če se odločimo za pot samospoznavanja. Dobimo sebe nazaj!

 

Čustveni izsiljevalci

Se mi zdi, da se vsakdo od nas v določenih situacij zmore spremeniti v čustvenega izsiljevalca. Namen je, da dosežemo tisto, kar smo si zadali, da želimo ali zahtevamo od druge osebe, pa če bo treba pri tem uporabiti čustveno nasilje, tudi prav. Človek, ki je deležen čustvenega izsiljevanja, podleže tovrstnemu nasilju, pa običajno sploh ne ve, da je žrtev čustvenega izsiljevanja. Jaz temu pravim tudi čustvena manipulacija. Posameznika boli in je prizadet, pa pravzaprav ne ve točno zakaj. Ne ve, kaj ga je doletelo, čuti le, da je žalosten, boli ga srce in občuti jezo.

No, to da občutimo fazo jeze, je takrat, ko je žrtev čustvenega napadalca ozavestila, da je primežu čustvenega izsiljevanja. Tega običajno sami od sebe ne sprevidimo, pomaga nam strokovnjak, ki vodi proces ozaveščanja. Postane jezen na ljubljeno osebo, ki je šla tako daleč, da prizadene čustva točno tam, kjer najbolj boli. In je jezen na sebe, da to dovoli osebi, za katero je bil prepričan, da mu ne želi nič slabega in da ga ima rada.

Ste se morebiti prepoznali v katerem od zgornjih stavkov? Problem je v tem, da čustveni napadalci nikoli nočejo izgubiti boja zato uporabijo težko topništvo izsiljevanja in manipulacije, da prepričajo partnerja v nekaj, za kar so sami zelo prepričani, da je nujno in obvezno, da se z njimi strinja tudi draga jim oseba. Vem, tole je slišati mogoče malce kontradiktorno, a kot vemo je življenje polno presenečenj, bolečih izkušenj in nabiranja modrosti.

Rešitev za čustveno izsiljevanje? Zdrava rešitev je prekinitev odnosa z osebo, ki četudi jo ljubimo, v nas budi bolečino in odpor. Na dolgi rok nas bo čustveno izsiljevanje zlomilo.

A kot vemo, običajno ni tako enostavno kar oditi (oziroma je lažje reči kot narediti kajne?), zato v dani situaciji predlagam, da se začnete postavljati za sebe (tako imenovano asertivno vedenje) z argumenti in dejstvi, ne verjamete več slepo navidezni realnosti čustvenega napadalca ter skušate sebi dopovedati, da se takšna oseba, ki uporablja orožje čustvenega napadanja, ne bo spremenila ali pa kar čez noč razumela, da to kar počne, je boleče in nečloveško. Sicer jih lahko opravičimo, da tega v večini primerov ne delajo načrtno in premišljeno temveč je to koncept nezavednega obrambnega mehanizma, s katerim želijo okrepiti ali vsaj ohraniti svojo dominantno pozicijo v odnosu.

Življenje je vedno zapleteno, a obenem zanimivo. Priznajte. Mislim za vas.

Nasilje – kako ga prepoznamo

Nasilje je zelo prisotno v našem vsakdanu. Gledamo ga preko dnevnih poročil, igramo krvoločne in nasilne računalniške igrice, v prometu se soočamo z nestrpnimi vozniki, nasilje buta v nas iz vseh por sodobnega pre-hitrega življenja. In smo se kar nekako bizarno navadili na to, da toleriramo in sprejemamo različne stopnje nasilja. Kako pa se soočamo z nasiljem za domačimi stenami?

Se mi zdi, da še vedno ne vemo točno, kakšni so signali in znaki stopnjevanja nasilja ter čustvene in psihične zlorabe partnerskega odnosa. Kako hitro in kdaj opazimo, da smo ujeti v zanko bolečine spričo nasilnega vedenja našega partnerja, s katerim delimo svoje življenje? Jaz sama delim nasilje na več vrst.

Najbolj pogosto je fizično nasilje, torej klofute, brcanje, pretepanje, lasanje. To je pogosto tudi pri vzgoji otrok, ko se starši na ta zelo primitiven in izjemno poniževalen način spravijo na dušo in telo lastnega (!)  otroka s ciljem baje, da ga tako hočejo disciplinirati in kaznovati. Ter ga seveda popolnoma zlomijo, tako čustveno, duševno kot telesno. Tako maltretiran otrok bo odrasel v nesigurno ali zelo nasilo osebnost. In enako velja za nasilje v zakonu oziroma v partnerski zvezi.

Verbalno nasilje je kričanje in povzdignjen glas, ki služi za opozarjanje in zlorablja spoštljiv in zdrav odnos. Verjetno se večini vam zdi popolnoma normalno, da kdaj pa kdaj zakričite in si date duška. Na primer, ko otroku petkrat nekaj ukažete pa vas ne sliši ter ko ne zdržite več, se zaderete. In mislite, da sedaj bo to zaleglo ter da vas je otrok slišal. Seveda vas ni. In enako se partnerja med seboj obkladata s povišanimi toni ter kričanjem, ki po navadi vsebuje še različne zmerljivke. Nesoglasje se tako zagotovo ne reši!

Čustveno nasilje se igra z naborom našega čustvovanja. Zelo boli. Je tišje, a zelo razdiralno. Sem bi lahko prišteli čustveno manipulacijo in čustveno izsiljevanje, igranje žrtve ali nemočne žalostne osebe, ki nujno potrebuje nekoga, da bo od njega odvisen. Ali pa z manipulacijo doseže, da se celotno družinsko in partnersko dogajanje vrti okoli tovrstne drame.

Zelo boli tudi pasivna agresivnost, ki je izjemno pogosta in zelo težko prepoznana. Na videz ni nihče agresiven, a s določenimi pritiski in zahtevami se izvaja zelo boleč pritisk, katerega namen je disciplinirati drugega.

Psihično nasilje deluje na osebnost posameznika, običajno z namero, da se ga spremeni in da se zlomi njegova hrbtenica. Tako psihično zlomljen in poteptan posameznik si posledično ne upa se postaviti za sebe. Psihično nasilje vključuje tudi kuhanje mule oziroma trdovratno ignoriranje partnerja kot prijem kaznovanja.

Stopnjevanje nasilja pa si sledi običajno z grožnjami, kričanjem, izsiljevanjem, manipulacijo zlepa in zgrda, ignoriranjem, zanikanjem potreb in želja dotičnega, tepežem, psihično in fizično zlorabo. Vse opisano je žal del vsakdana. Premnogo otrok, najstnikov in odraslih ljudi je žrtev nesmiselne agresije. Ne zatiskajmo si oči ter vedno sporočite pristojnim intitucijam, če zasledite nasilje. Uvajajmo nično toleranco na nasilje!

Ali ostanem ali odidem?

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si

Kako ugotovimo čustveno manipulacijo in se ji izognemo

Tokrat razmišljam o nečem, čemur smo vsi bili ali smo izpostavljeni. Boli, nas bega, dela nore ali nesigurne, težko pa se je iztrgati iz drame čustvene manipulacije. Čustvena ali psihološka manipulacija se lahko definira kot vedenje, ki je namenjeno, da spremeni odnos ali vedenje drugih ljudi na način, da se pri tem uporabljajo prevare, preslepitve ali zlorabe.  Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko vam je nekdo škodoval in ko ste skušali razjasniti, kaj se je zgodilo, ste se vi sami začeli opravičevati napadalcu oziroma povzročitelju škode. No, bili ste žrtev čustvene manipulacije.

Z manipulacijo se posega v naš prostor svobodne volje in se skozi prisilo, grožnje, nasilje, zlorabo ljubezni in pozornosti dosega nekaj, kar je proti našim željam, potrebam, interesom. To manipulatorja ne zanima. Vse kar hoče je, da doseže, kar si je zamislil oziroma kar misli, da je njegova pravica biti gospodar tujega življenja, čustvovanja in odzivanja. Ko ozavestimo, da smo žrtev manipulacije ter presežemo strah, ki je običajno prisoten ob čustveno zmanipulirani drami, lahko začnemo proces osvobajanja in rezanja vezi od manipulatorja. Seveda se le-ta upira na vse pretege, saj tako izgubi predmet, na katerem vrši svoje pritiske z različnimi manipulativnimi metodami.

Tole je nekaj znakov, kako prepoznati čustveno manipulacijo ter kako se pred njo obraniti:

1. Izrazite osebi nekaj, kar pa se vam vrne obrnjeno nazaj na negativen način, po možnosti še pospremljeno s solznimi očmi in z obtožujočim pogledom. Mogoče je tudi izrečeno opravičilo, za katerega pa intuitivno čutite, da ni pristno in iskreno. Ni vam okej cela ta drama, pa vendar morate vedeti, da če boste tako narobe plasirano vašo izjavo vzeli v opravičilo, ste postali žrtev čustvene manipulacije. Kajti, oseba, ki vas je takole zmanipulirala, je dobila od vas sporočilo, da se lahko v bodoče zopet tako spreneveda in preobrača vaše besede in zato ji ne bo nič hudega. Kako se obraniti pred tovrstno čustveno manipulacijo? Tako, da jasno in argumentirano poveste, kaj vas moti ter da ne verjamete obrnjeni izjavi in da se ne pustite čustveno izsiljevati.
2. Oseba nam želi pomagati, ne da bi jo kdo za to prosil. Seveda je takšna ponudba videti odlično, vendar je to za čustvenega manipulatorja le poteza, da pridobi, kar si je zamislil in bo pri tem hitro začel negodovati in se izmikati, četudi se je sam ponudil za pomoč. S tem želi pridobiti pozornost, četudi bo zaradi tega vzbudil nejevoljo in jezo, ki pa jo bo s čustveno manipulacijo obrnil v smer, ko bo nas obtožil, da smo mi tečni in nerazumski, ker nočemo sprejeti njihove pripravljenosti na pomoč. Takšni situaciji se izognemo tako, da manipulatorja direktno soočimo z dejstvi in odklonimo pomoč.
3. Čustveni manipulator nekaj pove, a kasneje trdi, da tega pa že ni rekel. Poznate to kajne? No, če ne kje drugje, ste zagotovo takšne manipulacije slišali s političnega parketa, kjer se tovrstno orodje rado uporablja. V odnosih bodite pozorni na osebe, ki kar naprej trdijo, da nečesa niso rekle, a vi se zelo dobro spomnite, da je bilo nekaj izrečeno, pa se že sami sebi čudite, če vas spomin zapušča ali pa se vam že meša. Vedeti je treba, da ‘izkušeni’ čustveni manipulatorji znajo zelo dobro opravičiti lastne izjave ter jih obračati naokoli ali jih zelo racionalno razložiti, pa tudi lagati z gledanjem direktno v oči. Vam pa nič jasno… No, pred tem se lahko zavarujete tako, da snemate ali si zapisujete izjave manipulatorja, če ste seveda že poprej pogruntali, da je neka oseba te sorte. Ali pa imate s seboj osebo, ki ji zaupate ter da je tudi ona prisotna pri lažeh in zanikanih izrečenih stavkih. Tako imate tudi pričo, ki vam bo pomagala pri ohranjanju zdrave pameti.
4. Manipulator na vas preloži občutek krivde. Tovrstni ljudje imajo sposobnost, da se počutite krive če ste spregovorili, pa če niste, če ste pokazali preveč čustev, pa če jih niste pokazali dovolj, če ste dovolj skrbeli ali če ste preveč bili skrbni itd. Skratka, karkoli naredite, vas bo čustveni manipulator okrivil v smislu, da boste vi občutili slabo vest ali občutek krivde. Kajti, njihova poglavitna potreba je, da zadovoljijo lastne želje in potrebe ter bodo vse naredili, da plešemo tako kot oni igrajo. Sočutje, ki je mešano z občutkom krivde, je zelo močno orodje s katerim se manipulira vaša čustva. Čustveni manipulator je odličen v svoji vlogi žrtve in mu mimogrede nasedemo. Ubranimo se tako, da mirno povemo, da naj sam naredi nekaj, kar indirektno hoče in zahteva od nas. Pri tem moramo biti res trdni in pogumni, saj se čustveni manipulator ne vda kar tako. Tovrstna pasivna agresija je zelo boleča, a je ne moremo pravočasno definirati.

Podobnih situacij je še mnogo. Pomembno pri prepoznavanju čustvene manipulacije je predvsem to, da ko se enkrat postavimo v bran, moramo biti pri tem dosledni in vzdržati vse pritiske in izsiljevanja, grožnje ter občutke krivde. Le tako lahko čustveno (pre) živite.