Čustveni izsiljevalci

Se mi zdi, da se vsakdo od nas v določenih situacij zmore spremeniti v čustvenega izsiljevalca. Namen je, da dosežemo tisto, kar smo si zadali, da želimo ali zahtevamo od druge osebe, pa če bo treba pri tem uporabiti čustveno nasilje, tudi prav. Človek, ki je deležen čustvenega izsiljevanja, podleže tovrstnemu nasilju, pa običajno sploh ne ve, da je žrtev čustvenega izsiljevanja. Jaz temu pravim tudi čustvena manipulacija. Posameznika boli in je prizadet, pa pravzaprav ne ve točno zakaj. Ne ve, kaj ga je doletelo, čuti le, da je žalosten, boli ga srce in občuti jezo.

No, to da občutimo fazo jeze, je takrat, ko je žrtev čustvenega napadalca ozavestila, da je primežu čustvenega izsiljevanja. Tega običajno sami od sebe ne sprevidimo, pomaga nam strokovnjak, ki vodi proces ozaveščanja. Postane jezen na ljubljeno osebo, ki je šla tako daleč, da prizadene čustva točno tam, kjer najbolj boli. In je jezen na sebe, da to dovoli osebi, za katero je bil prepričan, da mu ne želi nič slabega in da ga ima rada.

Ste se morebiti prepoznali v katerem od zgornjih stavkov? Problem je v tem, da čustveni napadalci nikoli nočejo izgubiti boja zato uporabijo težko topništvo izsiljevanja in manipulacije, da prepričajo partnerja v nekaj, za kar so sami zelo prepričani, da je nujno in obvezno, da se z njimi strinja tudi draga jim oseba. Vem, tole je slišati mogoče malce kontradiktorno, a kot vemo je življenje polno presenečenj, bolečih izkušenj in nabiranja modrosti.

Rešitev za čustveno izsiljevanje? Zdrava rešitev je prekinitev odnosa z osebo, ki četudi jo ljubimo, v nas budi bolečino in odpor. Na dolgi rok nas bo čustveno izsiljevanje zlomilo.

A kot vemo, običajno ni tako enostavno kar oditi (oziroma je lažje reči kot narediti kajne?), zato v dani situaciji predlagam, da se začnete postavljati za sebe (tako imenovano asertivno vedenje) z argumenti in dejstvi, ne verjamete več slepo navidezni realnosti čustvenega napadalca ter skušate sebi dopovedati, da se takšna oseba, ki uporablja orožje čustvenega napadanja, ne bo spremenila ali pa kar čez noč razumela, da to kar počne, je boleče in nečloveško. Sicer jih lahko opravičimo, da tega v večini primerov ne delajo načrtno in premišljeno temveč je to koncept nezavednega obrambnega mehanizma, s katerim želijo okrepiti ali vsaj ohraniti svojo dominantno pozicijo v odnosu.

Življenje je vedno zapleteno, a obenem zanimivo. Priznajte. Mislim za vas.

Sprejeti žensko v sebi

No, moje današnje razmišljanje  je mogoče bolj namenjeno nam, damam, bo pa super, če tudi kakšen moški tole prebere, ker bo tako bolj seznanjen s tem, kako delujemo me. Ki smo pozabile, da smo ženstvene. Ki delujemo na moški pogon, to je vse z razumom, umom, gospod Ego nas upravlja, odklanjamo vsako pomoč, ker baje da vse znamo, zmoremo in hočemo. Pa to je seveda zeloooo daleeeeč od resnice.

Ker ne zmoremo, nočemo, ne bomo in ne znamo. No, sedaj pa drage moje lepotice, ponovite tale zadnji stavek. Ga ne morete kajne? Ker se seveda v sebi zavedamo, da vse zmoremo, znamo in ne potrebujemo tuje pomoči. Ampak to je govor moškega. To ni delovanje ženske v vsej njeni ženskosti. Torej smo postale ženski moški? Upam, da je še čas, da se zopet preobrazimo nazaj v polnokrvne dame. S tem ne mislim, da se moramo vrniti v temni srednji vek. Ne, danes bomo združile najboljše v nas.

Bomo lepotice na zunaj in znotraj. Bomo negovale svoje telo, obraz, kakšno mišico, delale Kegleve vaje in se potile na raznih bootkampih, si privoščile masaže, pedikure in manikure, osebno stilistko in kozmetičarko, frizerja in svetovalca/svetovalko … pri tem pa NE BOMO pozabile na negovanje svojega notranjega čustvenega bogastva, intuicije, srčka, ljubezni do sebe in bomo z veliko naklonjenosti pustile našim moškim, da naredijo in organizirajo namesto nas vsa klasično moška opravila ter bile tiho, ko boste opazovale, kako porabi za neko aktivnost dve uri, me pa za isto realizacijo porabimo 12 minut. Ker mu bomo pustile, da bo (spet) Moški in sebi bomo dovolile, da bomo zopet – ponovno  Ženske. V najbolj žlahtnem pomenu moškoženskih energij. In bomo seksi za nas same.  Ker ko sebe ljubimo in se sprejemamo takšne kot smo, smo seveda itak najbolj seksi. In polne energije. In življenjskega poguma.

In seveda vse opisano velja tudi za vašo pišočo damo, ki se vedno bolje počuti v svoji koži, srčku, umu in Egu, ki bo mogoče sčasoma postal tudi moj zaveznik. Veselim se vsakega novega dne.

 

Zona udobja

 

Se sliši dobro kajne? Kaj prvo pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.

Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te zone ali območja,  v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v zoni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je zona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz zone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo zono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj čem tajit.

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje zone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišic zoper tiščim v na novo vzpostavljeno zono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo zonam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas ojača, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.