Čustveno izsiljevanje preko otrok

svetovalnica melita kuhar cistveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Naučimo otroka čustvene inteligence in socialnih veščin

melita kuhar svetovalnica kako otroke ucimo socialnih vescin

NAUČIMO OTROKA ČUSTVENE INTELIGENCE IN SOCIALNIH VEŠČIN

No, kako lahko otroka naučimo socialnih veščin in da bodo sploh znali uporabljati čustveno inteligenco? Vsakodnevna uporaba in ponavljanje je edini recept. Mogoče se vam staršem zdi, da je neprestano ponavljanje določenih socialnih veščin že res preveč tečno in nepotrebno, a to otrok potrebuje, da jih ponotranji in da postanejo del njegovega čustvenega in vedenjskega ustroja.

Otroku lahko pomagate osvojiti socialne veščine tudi tako, da uporabite vsakodnevne težave kot podlago za nauk ali primer, kako delujejo v socialnem in družinskem okolju:

  1. Govorite o čustvih. Ko starši razložijo otroku kako se kakšen član družine počuti in kaj potrebuje, postanejo otroci bolj dojemljivi za čustva drugih ter tudi hitreje razumejo stališča drugih oseb.
  2. Postavljajte vprašanja glede čustev, potreb, želja in možnosti izbire. Ko opazite, da se je otrok na primer slabo odločil v neki situaciji, ga lahko povprašate glede tega ter ga tako učite, da se iz lastnih izkušenj nekaj nauči. Pomagajte otroku, da razmisli, kaj ga je napeljalo na določeno odločitev ali izbiro ter kako se je le-ta pokazala. Tole je nekaj vprašanj:
  • Kako si se počutil/a?
  • Kaj si želel/a s tem doseči?
  • Kaj si naredil/a?
  • Kako se je tvoja izbira obnesla?
  • Ali si dobil/a kaj si želela / hotel/a?
  • Kaj misliš, kako se je tvoj prijateljček počutil ob tvojem dejanju?
  • Ali boš enako ravnal/a tudi v bodoče ali pa boš mogoče razmislil/a, da bi poskusila/a kaj drugega?
  • Kaj se lahko zgodi, če se odločiš kako drugače kot sedaj?

Pa poslušajte, kaj bo otrok povedal in obrazložil. Prikimajte, preverite s kakšnimi kratkimi vprašanji, če ste pravilno razumeli njegovo razlago. Ne sodite in ne obsojajte, izrazite svoj smisel za humor in ocenjujte situacije namesto otroka. S refleksijo in povzetkom dogodka bo otrok lahko razvil lastno integriteto in znal oceniti neko bodočo podobno situacijo. Dobra presoja izvira običajno iz kakšne slabe izkušnje.

  1. Zmaga – zmaga situacija naj bo vaše vodilo. Trudite se vedno znova, da takšno ravnovesje prevaga tudi v navadnih družinskih situacijah, ki jih otrok pozna. Obrazložite kako ste prišli do tega in kaj to sploh pomeni. Prakticirajte.
  2. Porabljajte stavke, ki se povzamejo z besedo »jaz«. S tem lahko opišete, kako se počutite, kaj čutite ali kaj potrebujete in se izognete obsojanju ali nepotrebnim in nekoristnim sodbam.
  3. Oblikujte socialno sprejemljivo vedenje in mu sledite vsi družinski člani. Preko poistovetenja se otrok najhitreje nauči socialnih veščin in vedenja, ki je primerno v določeni družbeni situaciji. Seveda se to še hitreje dogaja, ko opazuje starša, kako se vedeta in delujeta v okviru družinske dinamike.

No, pa seveda, še vedno se boste ponavljali do nezavesti. Ampak vedite, da boste vzgojili zdravo osebnost, ki bo znala izraziti svoje potrebe in bo obenem spoštovala potrebe drugih ljudi. In takšne posameznike svet potrebuje. Zato se kar potrudite ponavljati.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost 27.10.2014

melita kuhar svetovalnica predavanje vzgoja otrok

Kaj otrok potrebuje za zdravo in srečno odraščanje?

To je brezpogojna ljubezen in sprejetost otroka takega kot je, postavljanje meja in skrb za varnost. Prav varnost je okvir, postavljen iz naših mej oziroma omejitev, ki jih dajemo otroku, ko spoznava svet. To mu omogoča varno raziskovanje okolice in pravil.

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost bo 27.10.2014 v Matični knjižnici Kamnik od 17h naprej

Za igro vaših otrok bo poskrbljeno z zanimivimi in poučnimi delavnicami.

 

Dobimo se v knjižnici, ki se nahaja na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku.

Več branja o vzgoji: tukaj

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

DRUŽINSKO NASILJE

nasilje

Spet smo priče grozovitim zaključkom celotnih družin, ko nasilnež pobije in umori ženo, pastorko in nazadnje dvigne roko na sebe. Moja razmišljanja o družinskem nasilju boste sicer brali čez približno dva tedna, kar pa popolnoma nič ne zmanjšuje realnih dogajanj za zidovi slovenskih družin, saj se takšni in podobni zločini in nasilje vršijo vsakodnevno in po celi Sloveniji. So se in se še bodo.

Kar me boli in čudi, je dejstvo, da bomo zelo kmalu pozabili na šok in osuplost, ki smo jima bili mogoče za minutko dve izpostavljeni, ko smo spremljali ali brali novice o grosupeljskem masakru ter se ob novem družinskem nasilju zopet čudili nekaj trenutkov, zamahnili z roko, češ saj se to ne dogaja nam ter se zopet posvetili vsakodnevnim opravilom.

Ampak!! Nasilja ni mogoče opravičiti! Nikoli in nikdar. Pa če se strinjate z menoj ali ne. Tukaj trdno stojim za tem stališčem. Vsi prvo pomislimo na fizično nasilje, mogoče še na spolno nasilje, hitro pa pozabimo na verbalno, čustveno, psihično nasilje. Vse oblike nadvlade in izživljanja ene osebe nad drugo enostavno niso dopustne, pa naj gre za še tako veliko razliko v dojemanju (iste) realnosti, različnih osebnostnih lastnosti ali želja, potreb. Rešitve? Predvsem ozaveščanje o tem, da že starši z lastnim vzgledom in odgovorno naravnanostjo svojim majhnim otrokom privzgojijo občutek in vedenje, da nobena oblika nasilja ni dopustna. Torej, če bi vsak od nas staršev otroka učil strpnosti do različnega mnenja drugih ljudi, če bi se potrudili, da bi pokazali, kako se konstruktivno in v optimističnem duhu rešujejo problemi in konflikti, sem že dokaj prepričana, da bi bilo nasilja med kasneje odraslimi mnogo manj.

Slovenija je res zelo specifična dežela. Majhen bazen duš, ki smo med seboj tako rekoč v žlahti v kakem petem ali desetem kolenu, ki se trmasto držimo tistega kar poznamo in že na daleč odklanjamo nove ideje, pobude ali vzgibe, ki bi nas primorali, da se premaknemo, mobiliziramo. Vsidrani smo v naše hiše, na oknih so rože, skrbni smo za čistočo in se pred vratu sezuvamo, da se ja kaj ne bi onečedilo, četudi pucamo in sesamo vsak dan. Radi si zgradimo ograje, znotraj katerih smo vladarji in nas ne zanima, kaj dogaja na drugi strani ceste. No seveda, če slišimo, da se pri sosedu kregajo, po navadi rajši radio damo še bolj na glas, da jih ne slišimo in smo tako varno zaprti v svojem kotičku uma. O sebi menimo, da nismo konflikti narod in da menda ne maramo vojnih obračunavanj. Pa se malce zamislimo in prevedimo tole generalizirano misel: se pravi, da nasilje in agresija nad tujcem nam ne diši, do članov lastne družine pa lahko zlorabljamo svojo pozicijo in moč? Tepemo otroke? Zakonca med seboj obračunavata s pestmi? Fizično močnejši moški se spravijo na šibkejše (četudi kdaj jezično močnejše, torej verbalno nasilne) partnerice, da bi jim na poniževalen agresiven način pokazali in dokazali, da imajo oni prav.

Ob tem ne bom kazala s prstom na državo, kot zelo radi zvalimo krivdo za vse sranje, ki se nam dogaja, pa jadikujemo, da je nemočna ta služba, pa tisti center, pa nek minister, pa zakoni so brezvezni in neživljenjski itd. Ah ne, tokrat se osredotočam na to, kaj mi sami, mikro celice družine lahko storimo, da sploh ne pride do tako grozljivih posledic partnerskih nesporazumov, kregov, razhajanj v mnenjih in zlorabe otrok v partnerskih obračunavanjih. Kajti, se še spomnite preteklih mesecev, ko so očetje metali lastne otroke skozi okno, pa še sebe, da bi pokazali svoj prav in kaznovali mame in partnerke? Opravičila ni!!

Navkljub vsej vaši bolečini, tesnobi, ogromni jezi in srdu vas vse iz srca naprošam, da se spravite k pameti, začnite se pogovarjati in poslušati, predvsem pa ljubite svoje otroke, kažite jim svojo neskončno ljubezen, dajajte jim varnost in sprejetost. To je po mojem mnenju največji preventivni ukrep, ki se bo vedno obnesel. Namreč, ljubljeni in varni otroci (pa s tem ne mislim razvajeni v materialnem smislu, ko jim starši namesto iskrenega izkazovanja ljubezni kupujejo na tone brezveznih igračk) nimajo potrebe na agresiven način dokazovati svoj prav. Znajo prisluhniti sočloveku in četudi se morebiti ne strinjajo z njegovimi argumenti, ne bodo zapele pesti pri kasneje odraslih otrocih. Saj veste ponarodeli rek: »kar se Janezek in Špelca naučita, to Špela in Janez znata«! Ne zamahnite z roko sedaj, ko ste tole prebrali temveč se vprašajte, kdaj ste bili na zadnje nasilni do svojih bližnjih.

 

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

20.7.2014