Zakaj se zaljubimo v nedosegljivo osebo

Malo čuden naslov ampak verjetno je bil marsikdo od nas kdaj nesrečno zaljubljen. Oziroma zaljubljen v osebo, ki nam enako močnih ljubezenskih čustev ni vračala. Pa saj nikjer ne piše, da se vsi avtomatsko poparčkamo, če se zaljubimo v nekoga. Je verjetno dokaj majhna statistična možnost, da se taista oseba tudi enako zaljubi v nas. Ali pač?

Očitno neka kemija zaljubljene norosti deluje pri mnogih parih, ki pa nekvalitetno preidejo iz stanja zaljubljenosti v stanje ne-spoštovanja in ne-ljubezni, ki pač ne vodi v dolgoživo in kvalitetno partnersko zvezo. Mnogi tega nismo znali in zmogli, vključno z menoj. Sedaj že nekaj let učim sebe in moje drage stranke v Svetovalnici , kako je res izjemno pomembno zavedati se svojih prednosti in slabosti ter na sebi osebnostno delati ter preko komunikacije in spoštljivega ravnanja taisto znati razložiti tudi partnerju. Dejstvo je tudi, da mi ne moremo nikogar prisiliti, da dela ali razmišlja tako kot mi, lahko pa razložimo svoje potrebe, želje, ideje ter kako vidimo skupno reševanje nesoglasij.

Zakaj pa se kdaj dame zaljubimo v nam nedosegljivo osebo? Ker tudi to je zelo pogosto. Nekdo se lahko v nekaj letih par krat zaljubi v osebo, ki ljubezni ne vrača, ki vašo zaljubljeno stanje ignorira ali zaničuje. Ko se to zgodi več kot enkrat, lahko pomeni, da nezavedno izbiramo nam nedosegljivega partnerja in s tem “igramo” igro, ki jo poznamo iz otroštva. Lahko je bil oče dame idealiziran in zelo pogosto odsoten. Lahko je bil sicer fizično prisoten, a čustveno hladen in odtujen. Pa posledično kot odrasli hrepenimo po bližini očetu podobne osebe, si pa vedno nehote izberemo osebo, ki nam bo odpirala stare rane in bomo podoživljali enak vzorec zavrnitve in odtujenosti. Ker to bolečino poznamo še iz otroštva. In seveda boli.

Ker smo sedaj odrasli in ker smo se sposobni odločati drugače, kot ko smo bili otroci, svetujem, da se sami s seboj pomenite zakaj ponavljate vedno ene in iste vzorce. Z delom na osebnostni rasti in preobrazbi bolečih točk lahko napredujemo, se postavljamo na nove osebnostne temelje in začnemo ceniti vsak trenutek lastnega neponovljivega Življenja. Ki je neprecenljivo!

 

Vsem ne moremo ustreči

Opazujem, kako hočejo mnogi ljudje biti takšni, kot drugi od njih pričakujejo. Ker mislijo, da bodo tako hitreje sprejeti v določen krog ljudi. Da bodo upoštevani in dobili pozornost po kateri hlepijo. In sebe seveda pri tem negirajo.

Če hočeš biti nekdo drugi, kot si ti v resnici, potem sam sebe obsodiš na bolečino, jezo in zagrenjenost. Normalno je, da imamo v posamezni življenjski fazi določene vzornike, ki nam predstavljajo možno idealno sliko, po kateri lahko sami oblikujemo svoje vrednote, stališča in vedenje. Sicer je v tem skrit en majhen ‘kavelj 22’, saj mi nismo tista oseba, ki jo gledamo kot ideal. A vseeno vedno pravim, da se oblikujemo preko procesa primarne socializacije in vzgoje, identifikacije s pomembnim drugim, vzgledov in bolečine, ki nam jo povzročajo življenjski izzivi ter ob podpori zdravih idealov lahko živimo čisto fajn in zdravo življenje.

Finta je, da ko mi ne znamo, nočemo ali ne moremo biti lastni mi, ter nam drugi predstavljajo večji ideal, za katerega bomo kršili norme in merila, potem sebe oziroma svojo unikatno osebnost izgubimo. Postanemo socialni klon neke druge osebe. A mi v sebi nosimo določene izzive, ponotranjena prepričanja in vzorce, ki nas oblikujejo v neponovljive osebe, ki se seveda razlikujejo od tega, kar nosi v sebi neka druga oseba. In ko želimo vsem ustreči, sebe spremenimo v taki meri, da se ne moremo več prenašati.

Postanemo jezni. Razdiralni. Agresivni. Pademo pod vpliv različnih odvisnosti. Tudi odvisnosti od patoloških odnosov. Pri tem je težko najti primarni vzrok takšnih izpadov in nasilja. Sem prepričana, da če bi se vsak od nas malce ustavil v hitenju skozi življenje in se intimno analiziral, kaj si želi, česa noče in kaj je pripravljen narediti za spremembo, bi mnogo lažje zadihal in se odločal tako, da bi bilo za vse okej. Ne obupajte. Sami sebi želite najboljše, ker ste vi sami unikat!

 

Nasilje – kako ga prepoznamo

Nasilje je zelo prisotno v našem vsakdanu. Gledamo ga preko dnevnih poročil, igramo krvoločne in nasilne računalniške igrice, v prometu se soočamo z nestrpnimi vozniki, nasilje buta v nas iz vseh por sodobnega pre-hitrega življenja. In smo se kar nekako bizarno navadili na to, da toleriramo in sprejemamo različne stopnje nasilja. Kako pa se soočamo z nasiljem za domačimi stenami?

Se mi zdi, da še vedno ne vemo točno, kakšni so signali in znaki stopnjevanja nasilja ter čustvene in psihične zlorabe partnerskega odnosa. Kako hitro in kdaj opazimo, da smo ujeti v zanko bolečine spričo nasilnega vedenja našega partnerja, s katerim delimo svoje življenje? Jaz sama delim nasilje na več vrst.

Najbolj pogosto je fizično nasilje, torej klofute, brcanje, pretepanje, lasanje. To je pogosto tudi pri vzgoji otrok, ko se starši na ta zelo primitiven in izjemno poniževalen način spravijo na dušo in telo lastnega (!)  otroka s ciljem baje, da ga tako hočejo disciplinirati in kaznovati. Ter ga seveda popolnoma zlomijo, tako čustveno, duševno kot telesno. Tako maltretiran otrok bo odrasel v nesigurno ali zelo nasilo osebnost. In enako velja za nasilje v zakonu oziroma v partnerski zvezi.

Verbalno nasilje je kričanje in povzdignjen glas, ki služi za opozarjanje in zlorablja spoštljiv in zdrav odnos. Verjetno se večini vam zdi popolnoma normalno, da kdaj pa kdaj zakričite in si date duška. Na primer, ko otroku petkrat nekaj ukažete pa vas ne sliši ter ko ne zdržite več, se zaderete. In mislite, da sedaj bo to zaleglo ter da vas je otrok slišal. Seveda vas ni. In enako se partnerja med seboj obkladata s povišanimi toni ter kričanjem, ki po navadi vsebuje še različne zmerljivke. Nesoglasje se tako zagotovo ne reši!

Čustveno nasilje se igra z naborom našega čustvovanja. Zelo boli. Je tišje, a zelo razdiralno. Sem bi lahko prišteli čustveno manipulacijo in čustveno izsiljevanje, igranje žrtve ali nemočne žalostne osebe, ki nujno potrebuje nekoga, da bo od njega odvisen. Ali pa z manipulacijo doseže, da se celotno družinsko in partnersko dogajanje vrti okoli tovrstne drame.

Zelo boli tudi pasivna agresivnost, ki je izjemno pogosta in zelo težko prepoznana. Na videz ni nihče agresiven, a s določenimi pritiski in zahtevami se izvaja zelo boleč pritisk, katerega namen je disciplinirati drugega.

Psihično nasilje deluje na osebnost posameznika, običajno z namero, da se ga spremeni in da se zlomi njegova hrbtenica. Tako psihično zlomljen in poteptan posameznik si posledično ne upa se postaviti za sebe. Psihično nasilje vključuje tudi kuhanje mule oziroma trdovratno ignoriranje partnerja kot prijem kaznovanja.

Stopnjevanje nasilja pa si sledi običajno z grožnjami, kričanjem, izsiljevanjem, manipulacijo zlepa in zgrda, ignoriranjem, zanikanjem potreb in želja dotičnega, tepežem, psihično in fizično zlorabo. Vse opisano je žal del vsakdana. Premnogo otrok, najstnikov in odraslih ljudi je žrtev nesmiselne agresije. Ne zatiskajmo si oči ter vedno sporočite pristojnim intitucijam, če zasledite nasilje. Uvajajmo nično toleranco na nasilje!

Ali ostanem ali odidem?

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si

Kako ugotovimo čustveno manipulacijo in se ji izognemo

Tokrat razmišljam o nečem, čemur smo vsi bili ali smo izpostavljeni. Boli, nas bega, dela nore ali nesigurne, težko pa se je iztrgati iz drame čustvene manipulacije. Čustvena ali psihološka manipulacija se lahko definira kot vedenje, ki je namenjeno, da spremeni odnos ali vedenje drugih ljudi na način, da se pri tem uporabljajo prevare, preslepitve ali zlorabe.  Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko vam je nekdo škodoval in ko ste skušali razjasniti, kaj se je zgodilo, ste se vi sami začeli opravičevati napadalcu oziroma povzročitelju škode. No, bili ste žrtev čustvene manipulacije.

Z manipulacijo se posega v naš prostor svobodne volje in se skozi prisilo, grožnje, nasilje, zlorabo ljubezni in pozornosti dosega nekaj, kar je proti našim željam, potrebam, interesom. To manipulatorja ne zanima. Vse kar hoče je, da doseže, kar si je zamislil oziroma kar misli, da je njegova pravica biti gospodar tujega življenja, čustvovanja in odzivanja. Ko ozavestimo, da smo žrtev manipulacije ter presežemo strah, ki je običajno prisoten ob čustveno zmanipulirani drami, lahko začnemo proces osvobajanja in rezanja vezi od manipulatorja. Seveda se le-ta upira na vse pretege, saj tako izgubi predmet, na katerem vrši svoje pritiske z različnimi manipulativnimi metodami.

Tole je nekaj znakov, kako prepoznati čustveno manipulacijo ter kako se pred njo obraniti:

1. Izrazite osebi nekaj, kar pa se vam vrne obrnjeno nazaj na negativen način, po možnosti še pospremljeno s solznimi očmi in z obtožujočim pogledom. Mogoče je tudi izrečeno opravičilo, za katerega pa intuitivno čutite, da ni pristno in iskreno. Ni vam okej cela ta drama, pa vendar morate vedeti, da če boste tako narobe plasirano vašo izjavo vzeli v opravičilo, ste postali žrtev čustvene manipulacije. Kajti, oseba, ki vas je takole zmanipulirala, je dobila od vas sporočilo, da se lahko v bodoče zopet tako spreneveda in preobrača vaše besede in zato ji ne bo nič hudega. Kako se obraniti pred tovrstno čustveno manipulacijo? Tako, da jasno in argumentirano poveste, kaj vas moti ter da ne verjamete obrnjeni izjavi in da se ne pustite čustveno izsiljevati.
2. Oseba nam želi pomagati, ne da bi jo kdo za to prosil. Seveda je takšna ponudba videti odlično, vendar je to za čustvenega manipulatorja le poteza, da pridobi, kar si je zamislil in bo pri tem hitro začel negodovati in se izmikati, četudi se je sam ponudil za pomoč. S tem želi pridobiti pozornost, četudi bo zaradi tega vzbudil nejevoljo in jezo, ki pa jo bo s čustveno manipulacijo obrnil v smer, ko bo nas obtožil, da smo mi tečni in nerazumski, ker nočemo sprejeti njihove pripravljenosti na pomoč. Takšni situaciji se izognemo tako, da manipulatorja direktno soočimo z dejstvi in odklonimo pomoč.
3. Čustveni manipulator nekaj pove, a kasneje trdi, da tega pa že ni rekel. Poznate to kajne? No, če ne kje drugje, ste zagotovo takšne manipulacije slišali s političnega parketa, kjer se tovrstno orodje rado uporablja. V odnosih bodite pozorni na osebe, ki kar naprej trdijo, da nečesa niso rekle, a vi se zelo dobro spomnite, da je bilo nekaj izrečeno, pa se že sami sebi čudite, če vas spomin zapušča ali pa se vam že meša. Vedeti je treba, da ‘izkušeni’ čustveni manipulatorji znajo zelo dobro opravičiti lastne izjave ter jih obračati naokoli ali jih zelo racionalno razložiti, pa tudi lagati z gledanjem direktno v oči. Vam pa nič jasno… No, pred tem se lahko zavarujete tako, da snemate ali si zapisujete izjave manipulatorja, če ste seveda že poprej pogruntali, da je neka oseba te sorte. Ali pa imate s seboj osebo, ki ji zaupate ter da je tudi ona prisotna pri lažeh in zanikanih izrečenih stavkih. Tako imate tudi pričo, ki vam bo pomagala pri ohranjanju zdrave pameti.
4. Manipulator na vas preloži občutek krivde. Tovrstni ljudje imajo sposobnost, da se počutite krive če ste spregovorili, pa če niste, če ste pokazali preveč čustev, pa če jih niste pokazali dovolj, če ste dovolj skrbeli ali če ste preveč bili skrbni itd. Skratka, karkoli naredite, vas bo čustveni manipulator okrivil v smislu, da boste vi občutili slabo vest ali občutek krivde. Kajti, njihova poglavitna potreba je, da zadovoljijo lastne želje in potrebe ter bodo vse naredili, da plešemo tako kot oni igrajo. Sočutje, ki je mešano z občutkom krivde, je zelo močno orodje s katerim se manipulira vaša čustva. Čustveni manipulator je odličen v svoji vlogi žrtve in mu mimogrede nasedemo. Ubranimo se tako, da mirno povemo, da naj sam naredi nekaj, kar indirektno hoče in zahteva od nas. Pri tem moramo biti res trdni in pogumni, saj se čustveni manipulator ne vda kar tako. Tovrstna pasivna agresija je zelo boleča, a je ne moremo pravočasno definirati.

Podobnih situacij je še mnogo. Pomembno pri prepoznavanju čustvene manipulacije je predvsem to, da ko se enkrat postavimo v bran, moramo biti pri tem dosledni in vzdržati vse pritiske in izsiljevanja, grožnje ter občutke krivde. Le tako lahko čustveno (pre) živite.

 

Spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!

Naučimo otroka čustvene inteligence in socialnih veščin

NAUČIMO OTROKA ČUSTVENE INTELIGENCE IN SOCIALNIH VEŠČIN

No, kako lahko otroka naučimo socialnih veščin in da bodo sploh znali uporabljati čustveno inteligenco? Vsakodnevna uporaba in ponavljanje je edini recept. Mogoče se vam staršem zdi, da je neprestano ponavljanje določenih socialnih veščin že res preveč tečno in nepotrebno, a to otrok potrebuje, da jih ponotranji in da postanejo del njegovega čustvenega in vedenjskega ustroja.

Otroku lahko pomagate osvojiti socialne veščine tudi tako, da uporabite vsakodnevne težave kot podlago za nauk ali primer, kako delujejo v socialnem in družinskem okolju:

1. Govorite o čustvih. Ko starši razložijo otroku kako se kakšen član družine počuti in kaj potrebuje, postanejo otroci bolj dojemljivi za čustva drugih ter tudi hitreje razumejo stališča drugih oseb.
2. Postavljajte vprašanja glede čustev, potreb, želja in možnosti izbire. Ko opazite, da se je otrok na primer slabo odločil v neki situaciji, ga lahko povprašate glede tega ter ga tako učite, da se iz lastnih izkušenj nekaj nauči. Pomagajte otroku, da razmisli, kaj ga je napeljalo na določeno odločitev ali izbiro ter kako se je le-ta pokazala. Tole je nekaj vprašanj:

• Kako si se počutil/a?
• Kaj si želel/a s tem doseči?
• Kaj si naredil/a?
• Kako se je tvoja izbira obnesla?
• Ali si dobil/a kaj si želela / hotel/a?
• Kaj misliš, kako se je tvoj prijateljček počutil ob tvojem dejanju?
• Ali boš enako ravnal/a tudi v bodoče ali pa boš mogoče razmislil/a, da bi poskusila/a kaj drugega?
• Kaj se lahko zgodi, če se odločiš kako drugače kot sedaj?

Pa poslušajte, kaj bo otrok povedal in obrazložil. Prikimajte, preverite s kakšnimi kratkimi vprašanji, če ste pravilno razumeli njegovo razlago. Ne sodite in ne obsojajte, izrazite svoj smisel za humor in ocenjujte situacije namesto otroka. S refleksijo in povzetkom dogodka bo otrok lahko razvil lastno integriteto in znal oceniti neko bodočo podobno situacijo. Dobra presoja izvira običajno iz kakšne slabe izkušnje.

3. Zmaga – zmaga situacija naj bo vaše vodilo. Trudite se vedno znova, da takšno ravnovesje prevaga tudi v navadnih družinskih situacijah, ki jih otrok pozna. Obrazložite kako ste prišli do tega in kaj to sploh pomeni. Prakticirajte.
4. Porabljajte stavke, ki se povzamejo z besedo »jaz«. S tem lahko opišete, kako se počutite, kaj čutite ali kaj potrebujete in se izognete obsojanju ali nepotrebnim in nekoristnim sodbam.
5. Oblikujte socialno sprejemljivo vedenje in mu sledite vsi družinski člani. Preko poistovetenja se otrok najhitreje nauči socialnih veščin in vedenja, ki je primerno v določeni družbeni situaciji. Seveda se to še hitreje dogaja, ko opazuje starša, kako se vedeta in delujeta v okviru družinske dinamike.

No, pa seveda, še vedno se boste ponavljali do nezavesti. Ampak vedite, da boste vzgojili zdravo osebnost, ki bo znala izraziti svoje potrebe in bo obenem spoštovala potrebe drugih ljudi. In takšne posameznike svet potrebuje. Zato se kar potrudite ponavljati.

Čustveni in energetski vampirizem

Bliža se noč čarovnic. Ob besedi “vampir” si vsi predstavljamo osebo, ki ima ošiljene podočnike in si s krvavim pogledom ogleduje svojo naslednjo žrtev. A danes bo beseda o ljudeh, ki so vse okoli nas in jih zagotovo vsi poznate, morebiti živite z njimi, delite svoje delovnik z njimi ali so vaši partnerji, sorodniki, starši, bratje, sestre….

KAKO PREPOZNATI ENERGETSKEGA VAMPIRJA. KAJ JE TO SPLOH ČUSTVENI VAMPIRIZEM?

Okoli nas se slej kot prej najde oseba, ki bi jo lahko označili kot energetskega vampirja. Prepričana sem, da smo se vsi kdaj že srečali z osebo, za katero bi lahko trdili, da nas je izžela in pustila brez lastne energije. Sama sem zelo dobro spoznala tovrstno sorto posameznikov, ki iščejo življenjsko energijo drugih ljudi za lastno delovanje.

Najlažje bi to lahko opisali kot občutenje, ko se vam zdi, da vas je na primer partner tako zmanipuliral, da se sprašujete po svojem mentalnem zdravju. Lahko vas bo prepričal, da je nebo zelene barve. Je tisti občutek, ko čutite, da izgubljate svojo energijo, veselje do življenja in nimate več nobene življenjske sile. Nekako se vse okoli vas začne spreminjati v negativno smer, pa tega niti ne opazite, ko ste enkrat v vampirski energetski zanki.

Če energetski vampir ne dobi vaše energije tako kot to želi in zahteva, vas hoče nadvladovati, manipulirati ali groziti, z namenom, da pridobi vašo energetsko vrednost. V ozadju ljudi, ki potrebujejo vašo energijo je čustvena ranjenost, manko ljubeče pozornosti (ki je oseba ni bila deležna s strani staršev kot nebogljen otrok) in varnosti. Tako okvarjena oseba je prepričana, da ne dela nič narobe, ko igra bodisi žrtev, napadalca ali manipulatorja. Seveda to vse izhaja iz nezavednih procesov. Nihče ne bo nikoli trdil, da je energetski vampir! To je prispodoba za osebe, ki se hranijo na energijah drugih iz lastnega deficita ljubezni do sebe.

VRSTE PSIHIČNIH IN ČUSTVENIH VAMPIRJEV:

1. Ubogi jaz: povzroči v nas krivdo in mišljenje, da smo za njegovo ugodje mi odgovorni. Ta vrsta ni škodljiva, saj ne deluje iz zlobe temveč iz iskanja pozornosti in ljubezni, pa vseeno jo lahko občutimo kot taktiko manipulacije, saj je takšen posameznik neprestano žrtev vseh okoliščin in našega odnosa do njega samega.
2. Kazanje nezainteresiranosti: na videz se kaže, da je oseba popolnoma nezainteresirana za nekoga, a s tem v resnici želi zaustaviti pretok energije in s tem prevzame nadzor nad odnosom.
3. Ljudje, ki kar naprej morajo imeti prav. Srkajo energijo drugim s tem, da sodijo in kar naprej sprašujejo. Kar naprej želijo nekaj vedeti še bolj podrobno samo zato, da vam dokažejo, da se motite. Ali pa namenoma rečejo nekaj, za kar predvidevajo, da boste skočili v luft in s tem, ko tako reagirate, energetski vampir dobi svojo porcijo vaše energije. Njihov cilj je nadzor in napihovanje lastnega ega, to pa prihaja iz njihove lastne nesigurnosti, namen pa je, da tudi vi začnete dvomiti. In tako energetski vampir zopet vzpostavi svojo kontrolo nad vami.
4. Kradejo energijo drugim s grožnjami ali s pritiski, ki v drugem človeku vzbudijo strah. Ta sorta ljudi je najbolj prefinjeno vampirska. Takšna vampirska oseba se vam mora dovolj približati, da spozna vaše osebne strahove, ki jih nato uporabi proti vam. Vemo, če nas je strah, nas nekdo drugi zelo lahko nadzoruje in krmili, s tem pa nam jemlje našo življenjsko energijo. Gre tudi za podkupovanje in zastrahovanje, lahko bi rekli za prefinjeno čustveno manipulacijo. Na primer: »Če tega in tega ne narediš, boš ogrozil svojo varnost ali varnost drugih. Saj tega ne želiš kajne?«. No, to je zelo zlobno in zelo namerno. Edina obramba zoper tovrstno osebo je ločitev oziroma odhod ali ignoriranje, ki pa se običajno ne obnese, saj tovrstni čustveni vampir pozna naše šibke in boleče točke in na njih pritiska ter nam s tem povzroča občutek krivde, ki je, kot vemo, zelo močno boleče čustvo.

KAKO SE LAHKO ZAŠČITIMO PRED ENERGETISKIMI / ČUSTVENIMI VAMPIRJI?

Na hitro bi rekla, da tako, da izberemo razhod oziroma popolno rezanje zveze s takšno osebo, a v realnosti je to skoraj misija nemogoče.

Ena možnost je, da dvignemo ozaveščenost osebe, ki izvaja energetsko srkanje tako, da smo prijazni in ponudimo nekaj besed s katerimi osebi pomagamo videti lastno situacijo, ki je pravzaprav klic na pomoč in klic po ljubezni, ki je niso prejeli kot otrok. Gre za vrsto ljudi »ubogi jaz«.

Druga možnost bi bila, da se sami zaščitimo. Lahko vizualiziramo razne vrste zaščit, a to je le začasna možnost. Če imamo energetsko srkajočo osebo v bližini in se ne moremo odmakniti od nje, se moramo prisiliti nehati biti žrtev naših pričakovanj, da bo oseba, ki nas čustveno napada enkrat le spregledala, kako nas njeno vedenje in besede globoko prizadenejo in bolijo, a žal se to nikoli ne zgodi, ker energetski vampir potrebuje našo bolečino in strah za svoje delovanje in aktiviranje.

Tretja opcija je, da prekinete celotno komunikacijo ali osebo ignorirate. Sicer je dejstvo, da smo eden drugemu zrcala in nam vampirska oseba jemlje našo življenjsko energijo pa vendar se moramo na eni točki vprašati, ali nam je res treba prenašati čustveno in psihično tesnobo in bolečino, ki jo oseba povzroča s svojimi pritiski, izsiljevanji in grožnjami. Običajno ni druge možnosti, če sebe želimo zaščititi kot da sebe odstranimo tako fizično kot mentalno.

No, to je seveda težje narediti kot se zdi. Namreč, vampirska oseba nas običajno zaplete v svojo mrežo prikrojenih polresnic, meglenih obljub in odvisnosti od patološkega odnosa, ki ga tvorimo s tovrstno osebo. Čustveni vampir potrebuje našo vlogo žrtve! Obenem pa potrebuje našo reakcijo ali negativno pozornost na njegove ekscese. Od tega živi in se napaja. Naša energija plane, ko znorimo ali smo jezni, žalostni, prizadeti in to je odličen vir za napajanje osebe, ki je energetski in čustveni vampir. Iz nas posrka tisto, kar nam je sveto. In nas prepriča, da smo res žrtev življenja, okoliščin, drugih ljudi, ki nam baje ne želijo dobro (po vampirjevih besedah), mi pa zaslepljeni kot smo, temu seveda nasedemo in verjamemo.

Da se rešite te mreže, se začnite zavedati, kaj si res želite vi sami in se ne ozirajte več na to, kaj vampirska oseba počne in provocira. Najdite svojo osredotočenost in lastni cilj ter od njega ne odstopajte. Poslušajte svoj notranji kompas, zberite svojo moč in s tem lahko porazite oziroma odrinete energetske tipalke osebe, ki želi od vas vašo energijo. Če boste vztrajni, boste še sami presenečeni, kakšno moč naenkrat dobite! Energetski vampir se bo sicer upiral vaši moči na vse pretege, uporabljal bo najbolj prefinjeno manipulacijo in izsiljevanja, a če boste res res dosledni in vztrajni v doseganju svojega cilja, se vas bo časoma začel bati. A ker takšnega pritiska ne boste mogli dolgo zdržati, se boste morali slej kot prej odločiti in odrezati odnos s vampirsko osebo. Ko boste začeli ljubiti sebe točno takšne kot ste, vam noben energetski vampir ne bo več mogel blizu!

No, dejstvo je, da smo mi vsi po malem bili ali smo energetski vampirji, na določeni točki v otroštvu zagotovo, saj smo sprogramirani tako, da pridobivamo energijo skozi travme, ki jih doživi vsak otrok v procesu vzgoje in socializacije. Moč energetskega vampirizma je lastna vsakemu od nas. Če se zavemo, da lahko sami črpamo energijo iz univerzalen energije, ki je vse okoli nas, potem ne potrebujemo druge osebe, da njej krademo njeno energijo. Saj, kot vemo, energija je neuničljiva in je vedno vse okoli nas!

Ljubosumje

Ljubosumje ubija ljubezen. Je zelene barve in je videti kot vedno večja pošast, ki sproti spreminja obliko in če ni potolažena, vedno bolj trpinči in ubija odnos med dvema, ki sta bila v ljubeči zvezi. Ali smo Slovenci ljubosumni? Kje je meja med ljubosumnostjo in posesivnostjo? Zakaj je pogosto prevelik poudarek na ljubosumnosti, ko se dva spreta in frči perje?

Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo, recimo ji »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen, Pri drugi kategoriji gre pa za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to ali obstaja utemeljen sum ali razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.

Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati in ne umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških. Zakaj so večinoma moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?

Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih, v Sloveniji pa se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.

Je pa tudi ljubosumnost del človeškega čustvovanja. Ko znamo z njo upravljati, ko se zavemo njenega delovanja, skušamo razumeti vzroke, ki nas pripravijo do tega, da vidimo zgolj žgočo bolečino in naval ljubosumja. Če ne gre drugače, poiščite strokovno pomoč, da vam pri tem pomaga. Ni nič narobe, če si priznamo, da česa ne znamo ali ne zmoremo. Bolj pogubno je, če zanikamo svoje težave, ki nato lahko nenadoma izbruhnejo v zelo nasilni obliki.

 

Seks izven zakonske postelje

Kontroverzna tema bo danes v obdelavi. Namreč, že nekaj časa razmišljam o tem ali je za pritrditi ali pa obsojati tiste pare, ki v dogovoru iščejo in najdejo spolno združitev izven domače zakonske postelje.

Naj pojasnim: poznam luškan, urejen par z tremi majhnimi otročki, kjer sta oba zakonca naredila skupen dogovor, da se lahko intimno združita tudi s kom drugim in da zakonec to ve oziroma da eden drugega o vseh dogodivščinah obveščata in sta seznanjena. To prakticirata že nekaj časa in oba zatrjujeta, da sta tako zadovoljna in da se imata samo še bolj rada, njun seks pa je tako ali tako nekaj najboljšega na svetu.

Sem v dilemi ali naj jima zavidam na njuni odprtosti in iskrenosti in jima privoščim veliko zadovoljitev v tujih posteljah ali pa da ju obsojam, ker sta tako svobodomiselna in ju morebitne posledice njunih odločitev sedaj še ne zanimajo. Ampak, ker sem človek, ki ne sodi in ne obsoja, z velikim zanimanjem spremljam njuno zgodbo in dogovore, ki jih imata. Eden drugemu pomenita največ, ljubita se in dopolnjujeta, a vseeno seksata še drugje in obema je to povsem okej.

Vem, verjetno sedaj odkimavate. A se dajmo sedaj vprašati, kako bi se tudi ostali vedli, če bi bilo njuno ravnanje dovoljeno in bi nas učili že od malega, da imeti več spolnih partnerjev je čisto in povsem normalno? No, pa se tukaj zataknemo v zanko, da mi vsi bolj ali manj ravnamo tako, kot smo naučeni in pri tem sami ne razmišljamo kaj več od tega. Ker v naši družbi obstaja dogma, da imamo samo po enega partnerja naenkrat, vse ostalo se šteje kot izdaja in prevara, se po tem ravnajo domala vsi. Pod to kategorijo spada tudi zaupanje, varnost, sreča, umirjenost, romantika, zaljubljenost, ljubezen, otroci – torej, da z enim partnerjem zaokrožimo vse zgoraj našteto in je nedovoljeno iskati še kakšnega drugega, pa magari samo za posteljne aktivnosti.

Moja prijatelja gresta čez te okvire in pravita, da sta zelo srečna in zadovoljna eden z drugim, da sta ponosna in skrbna starša in da to, kar velja kot družbeno sprejemljivo vedenje, torej zvestoba v klasičnem pomenu, za njiju ne velja. Onadva sta si zvesta kot človeka, ki pa imata svojevrstne poglede na zakonsko življenje. Meni se to osebno ne zdi sporno. Smo svobodni ljudje. Vsak ima svojo moralno in etično držo, ki je ne potrebuje vsiljevati drugim.

Kaj se pa vam zdi? Ali je njuna odločitev za vas nekaj strašnega? Ali jo obsojate? Ali pa razumete njun dogovor?

Bodimo strpni in tolerantni. Širimo gabarite naših dojemanj.