Občutek krivde

Ko se pogovarjam z mojimi strankami v Svetovalnici ali s prijatelji in prijateljicami, je kar velik delež ljudi, ki nosijo v sebi močan občutek krivde. Krivde za to, da niso bili dobri otroci, da nikoli ne morejo narediti nekaj dobro v taki meri, da bi jih kdo pohvalil, vedno imajo težnjo za dokazovanjem in pregorevajo, da bi drugim, predvsem staršem (sedaj že ostarelim) dokazali, da zmorejo in da so dovolj dobri.

Vam zveni znano? Ste morebiti sami vzgojeni preko občutkov krivde? Vam je kdaj mama rekla nekako takole: “Zelo sem žalostna, ker me ne ubogaš. Iz tebe nikoli nič ne bo” ali pa “Mene je sram pred drugimi, ker si takšen nemogoče divjak. Kako naj te imam rada, če kar naprej delaš probleme?!”. Nemočen otrok je postavljen pred nemogočo nalogo: zadovoljiti mamo. Ki je seveda nikoli ne more. Ker mama, ki vzgaja tako, da otroku vceplja kot sredstvo discipliniranja krivdo, nikoli ne bo zmogla spregledati in spremeniti svojega vzorca navidezne nemoči in žalosti, ki sta vzvod patološke vzgoje.

Tedaj otroci, sedaj odrasli posamezniki še vedno na svojem srcu in čustvenem svetu nosijo ta izjemno težek pečat in ta je, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri. In to jih zaznamuje pri vseh njihovih odločitvah in pričakovanjih, ki jih projicirajo v druge ljudi, bodisi lastne otroke, partnerje, sodelavce, prijatelje. Po navadi kot povratni odnos dobijo od nekaterih ljudi iz socialne mreže podoben čustveni pritisk, kot so mu bili izpostavljeni v otroštvu, ki mu poglobi lasten občutek krivde. In mreža se zaplete, težko je najti izhod iz lastne čustvene kolobocije.

Kakšna je lahko rešitev? Vedeti je potrebno, da je vsako zdravljenje in soočanje z notranjimi vzorci dolgotrajen proces. Bližnjic ni. Potrebna je odločenost nekaj narediti za sebe, da lahko sčasoma zaživimo bolj kvalitetno, zadovoljno in nekonfliktno življenje, v sožitju z drugimi ljudmi. Pa upati si je treba. Ker strah pred tem, kaj mi v resnici smo, nas lahko v veliki meri zablokira in onemogoči, da smo iskreni sami s seboj. Sama pravim, da je nagrada ogromna, če se odločimo za pot samospoznavanja. Dobimo sebe nazaj!

 

Krivda

Ste se kdaj zalotili, da se neprijetno počutite? Peče vas vest, boli vas drobovje in vse je nekako narobe, pa četudi ne morete točno s prstom pokazati kaj je tisto, kar vas razžira. Mnogo vas od znotraj drobi občutenje, ki se mu reče KRIVDA.

Mnogi starši vzgajajo svojo mladež preko občutka krivde. Razvije se nekako takole: malček raziskuje okolico malce po svoje, zaigra se in pozabi, da je kosilo že pripravljeno. Starši ga sicer spomnijo, da je čas obeda, a otrok je še vedno na primer v svojem domišljijskem svetu in naenkrat zasliši, kako ga eden od staršev kara z besedami, da njega, to je starša boli, da še ni prišel jest in da je žalosten, ker ga otrok ni slišal. Dete se začne počutiti krivo, da ni dovolj dobro za starša, ki je seveda ves njegov svet. Pa se tako na zelo neviden in perfiden način v otroka vceplja zelo težek občutek, ki se ga po vsej verjetnosti ne bo znebil nikoli več.

Ker nas tlači krivda, ki se je običajno niti ne zavedamo, se v nas oblikuje tudi slaba ali šibka samopodoba in naš notranji Jaz je vedno obremenjen in kar naprej se skrivlja pod bremenom tega, da ni nikoli dovolj dober za starše, prijatelje, vrstnike itd.  Karkoli kadarkoli naredi, se v svojih očeh ne bo nikoli odkupil za to, da ni dovolj zrel, priden (uf, kako ne maram te besede!), poslušen, ubogljiv, sposoben, spoštljiv. In se seveda nekje v majhnih možganih pojavi vprašanje: zakaj pa bi se sploh kaj trudil, če karkoli naredim, je brez veze in ne bom nikoli dobil priznanja?

Pa smo enadvatri v zaciklani negativni spirali, ki vleče naše gledanje na svet in odnose seveda navzdol, v pesimizem, brezbrižnost, letargijo in nočemo pa tudi ne moremo aktivirati energije, da bi karkoli spremenili. Na vsako vprašanje odgovorimo z “ne vem”.

Kot že poznate mene, vsako moje razmišljanje skušam zaokrožiti na pozitiven način. Tokrat bom napisala, da ljudje, ki nosijo v sebi občutke krivde za različne pritiske, vzorce in ponotranjena prepričanja, je fajn da vedo, da večina vseh teh pritiskov in vzorcev sploh ni njihova, temveč jim je bila tokom vzgoje vsajena. In zato je možnost, da preko osebnostne rasti in delu na lastnem Jazu in prepričanjih preobrazimo bolečino in krivdo v zmago in ponos, da smo zmogli to težko pot notranjih sprememb. To pa zopet pomeni, da smo okrepili samozavest in notranjo lastno vrednost. Verjemite mi, to je odlična popotnica za Življenje brez kesanja! Ker Življenje je zgolj eno samo, tukaj in sedaj. Ljubite se.