Čustveno izsiljevanje preko otrok

svetovalnica melita kuhar cistveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Ali ostanem ali odidem?

melita kuhar svetovalnica ali ostati ali oditi

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Spoštovanje življenja

melita kuhar svetovalnica spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Kvadratura kroga

melita kuhar svetovalnica kvadratura kroga

 

Podnaslov bi lahko bil: kako obdržati partnerja, ko se je le-ta odločil, da zapusti vajino zvezo. Pri svojem delu svetovalke za partnerske probleme in težave s spolnosti se soočam z zelo težkim vprašanjem, ki se nahaja v naslovu mojega pričujočega razmišljanja.

Gre za to, da se je ena stran že definitivno odločila, da gre ven iz partnerske / zakonske skupnosti, tega pa še ni sporočila drugi polovici oziroma je to večkrat nakazala, vendar druga stran teh opozoril ali smerokazov ni hotela, ni želela ali pa ni zmogla razbrati. Postavlja se vprašanje, kakšni so načini delovanja ali ukrepanja, ki bi lahko ponovno zbližali dva posameznika, ki sta že tako zelo načela in razmajala svojo partnersko zvezo.

Menim, da sta v tem primeru možni le dve poti.

  1. Odločita se, da gresta narazen
  2. Odločita se, da ostaneta za sedaj skupaj in pričneta s trdim delom vlaganja v odnos, v komunikacijo, v zdravo in toplo spolnost, v pozitivno energijo, voljo in spoštovanje. Pri tem je dobro vedeti, da se takšen par podaja na trhlo in rahlo brv, ki lahko ob najmanjši napaki poči, zato priporočam, da se res držita zlatih pravil, ki so zgoraj našteta.

Vendarle moram ob tem napisati, da je točka 2 rahlo nerealna, je pa verjetna. Kajti, če sta si dva človeka nekaj let zadajala boleče in močne udarce v vse pore njunega skupnega življenja, je zelo malo silnic, ki bi zdržale take brutalne nalete in posledično se partnerski odnos iz strastnega in na začetku noro zaljubljenega spremeni v bolečino, jezo, maščevanje, krivdo. Če v tem primeru vendarle še obstaja nekaj privrženosti in bomo rekli še nekaj ostankov ljubezni pa seveda spoštovanja in če si res želita ponovno vzpostaviti odnos, tokrat na zdravih temeljih, to tudi lahko dosežeta, a ob zgoraj naštetem vložku.

Bolj običajna in na videz bolj enostavna je vsebina pod točko 1. Ampak kaj pa naj naredita posameznika, kjer želi eden na vsak način oditi, drugi pa tega noče sprejeti in trmasto vztraja na tem, da jima je čisto fajn v njuni zvezi, pa da sploh ne čuti, da bi bilo kaj narobe in podobno. Ker vemo iz realnega življenja, da se večina ljudi odloča tako, kot je prepričana, da je prav za njega samega, bo najverjetneje prišlo do pobega tistega, ki se je odločil, da gre in ki je to verjetno že prej nakazoval. Tisti partner, ki ni želel razhoda se bo ljub vsemu moral žal na zelo boleč način soočiti s svojo bolečino in izgubo. Dobro pri tem je, da gre življenje naprej in da čas celi rane, četudi se ob močni bolečini to zdi dokaj jalova tolažba.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

Poročen moški se zaljubi

 

melita kuhar svetovalnica ko se moski zaljubi v drugo

Žena opaža, da je mož raztresen, nič več ga ne zanima kako je ona, zvečer je on tisti, ki ga ob njeni pobudi za seks začne boleti glava ali pa je preveč utrujen in bi rajši zaspal kot ženo zadovoljil. Vam zveni znano?

Takšni dogodki so vedno bolj pogosti in običajno sprva soproga verjame, da je mož utrujen in izčrpan od vsakodnevnega garanja. Vseeno pa se mnoge gospe slej kot prej začnejo spraševati kaj je narobe s soprogom in poskušajo načeti pogovor, kjer običajno dobijo meglene odgovore kot so: »vse je v redu, le utrujen sem« ali pa »ne skrbi, je verjetno le takšno obdobje«. Nekatere žene svoje može pripeljejo tudi v Svetovalnico, ker so prepričane, da se skriva nekaj za njegovimi izgovori.

Mnogokrat se za takšnim vedenjem skriva mož, ki se je zaljubil v drugo žensko, vendar je še neodločen, kaj narediti. Ali ostati z ženo in družino ter živeti »dvojno« življenje ali pa zbrati pogum in na glavo skočiti v neznano, kjer ne veš, kje vse se lahko udariš v glavo.

Običajno si moški izberejo tisto pot, ki se jim zdi najmanj nevarna in tako mnogi zmorejo dolga leta imeti tako rekoč dve zvezi, eno uradno, z zakonito soprogo in otroci ter drugo, skrito, kjer se ljubice ne izpostavlja in ostaja le njuna skrivnost. So pa tudi takšni možje, ki jim nova zaljubljenost da pogum, da priznajo ženi, da so zaljubljeni v drugo žensko in da želijo biti z njo ter s tem sprejmejo vse posledice, ki sledijo.

Je pa treba priznati, da so tudi takšne žene, ki bodo svojemu soprogu dovolile, da imajo ljubico, s pogojem, da je vseeno žena na prvem mestu v njunem družabnem in socialnem krogu, s tem da je tukaj pomemben tudi ekonomski faktor in faktor ugleda.

Predvsem je pomembno, da se partnerja odkrito in iskreno pogovorita ter ugotovita vzroke, ki so pripeljali v našem primeru moža do tega, da se je zaljubil v neko drugo žensko. Vedeti je treba, da če bi doma med zakoncema bilo vse v redu, če bi se imela še vedno rada in bi se spoštovala, bila prijatelja in zaveznika, je zelo majhna verjetnost, da bi mož želel najti koga drugega. Saj, kot pravijo modri moški: »zakaj bi vozil fičota drugje, če pa imam mercedesa doma!« V prevodu bi to pomenilo: zakaj bi imel neko drugo žensko, ki nima takih kvalitet kot jih ima moja žena doma.

Iskren pogovor je po navadi za oba partnerja zelo boleč, ker se ruši njun ustaljen sistem vrednot in varnosti zato se mu trudita izogibati in se zatekati v navidezno urejenost odnosov.

Pri tem je treba vedeti, da brez konstruktivnega pogovora ne bo dolgoročne rešitve, ki bi nekako pripeljala do tega, da bi se oba zmogla soočiti s posledicami. Ker ni priporočljivo, da si zatiskata oči pred resnico in dejstvi, je bolje, da se odločita kakšen korak narediti naprej. Skoraj vsaka dama je začela na skrivaj brskati po soprogovem mobitelu ali mailih ter običajno odkrila konkretne dokaze o prevari oziroma ljubezni nekje drugje. Šok je ogromen.

Poglejmo nekaj možnosti:

  • Obsedeti na dveh stolih in čakati, kdaj bosta stola stisnila moško »premoženje«, kot so rekli včasih;
  • Odločiti se za en »stol«, torej ali za ženo ali pa za žensko, v katero je moški zaljubljen in prevzeti vse posledice, ki sledijo v obeh primerih;
  • Na vso moč se truditi, da bi pozabili in zanikali svojo zaljubljenost v drugo žensko, kar je lažje reči kot narediti, ker se čustev ne more imeti stoprocentno pod nadzorom in se jih tudi ne da kar odrezati čez noč;

Najslabša možnost je, da mož skriva svojo vpletenost z drugo žensko, doma igra, da je vse v redu, ko pa žena povpraša kaj se dogaja, hitro in vztrajno zanika, da bi bilo karkoli narobe. S tem tudi sebi ne olajša položaja, ker se takšne laži in skrivanja skoraj vedno ugotovijo, nobeden vpleten pa v takšni situaciji ne more biti zmagovalec. In da ne govorimo o kvaliteti življenja, ko je treba živeti v lažeh in prikrivanjih.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

PREDALI

predali

Kakšni predali, se boste zagotovo spraševali. Mislim na naše notranje predale, na tiste delčke nas samih, v katerih se skriva naša esenca. Tisto, kar smo v življenju že doživeli, se naučili, pridobili skozi manj ali bolj boleče in težke preizkušnje in izkušnje, ki nas vodijo naprej. V predale tlačimo našo jezo, frustracije, aspiracije, želje, pogum, strah in druge občutke, ki se vrtinčijo v nas.

No, tole zgoraj ni zelo znanstveno napisano, a verjamem, da se najdete v opisanih prispodobah. Predali so del naše osebne zgodovine kot posameznika. Vsak od nas je nekaj v življenju doživel kajne? In preizkušnjo je tudi preživel ter povzetek le-te spravil v nek del svojega spomina in izkustva. No, temu jaz »po moje« pravim ‘predal’. Zakaj prav predal?

V moji ljubezni do umetnosti sem pred nekaj leti stala v galeriji sredi Londona, ko so imeli veliko razstavo genialnega umetnika Salvadora Dalija ter opazovala njegov bronast kip mogočne ženske, ki je imela na svojem torzu odprtih nekaj predalov. Mislim, da sem ta kip občudovala nekaj ur skupaj. Prešinilo me je, da smo to mi vsi. Vsak od nas v določen nezaveden ‘predal’ spravi svoje izkustvo, bolečino, pa tudi upe in želje za prihodnost.

Ko nas nekaj prizadene, smo jezni ali žalostni. Smo v stanju šoka ali zanikanja. Žalujemo ali pa se borimo. Vse to smo mi. Odločamo se tako ali drugače in naše odločitve temeljijo na različnih izvirih. Človek, ki je iz preživetih situacij izluščil modrost, verjetno ne bo ponavljal napak, ki so ga pripeljale v stanje bolečine ali jeze. To modrost in izkušnjo je recimo temu, spravil v enega od predalov. In ta svoj notranji predal je lahko vedno odprt in iz njega črpa naprej znanje in modrost za prihodnje situacije. V tiste predale, v katere smo shranili nekaj, kar želimo pozabiti ali ko smo nekoga preboleli, pa jih lahko zapremo in ni nujno, da jih spet odpiramo.

Namreč, ko so nas ljudje prizadeli, smo se recimo iz naše bolečine tudi nekaj naučili. Je del naše osebne zgodovine in tega pač ne moremo zanikati, pa če bi še tako radi negirali ali si dejali, da neka oseba ni bila pomembna v našem življenju, kar to bi bila laž in zopet zanikanje. Namesto laganja samim sebi rajši rečemo, da so vse boleče vsebine spravljene v nekem drugem predalu, ki smo ga zaprli, ko smo nek razpad zveze odžalovali in preboleli vse kar smo upali, da bo, pa se žal ni uresničilo. No, ta predal naj bo zaprt, je pa del nas. Ne zanikajmo si dejstev, ki smo jih na svoji poti življenja doživeli, poskusimo pa iz njih iztisniti sok, esenco, ki nam bo dajala energijo in napotke, kako ravnati najbolj smotrno naprej, v takšnih ali podobnih situacijah.

Vse zgoraj napisano velja ob predpogoju, da se ne smilimo sami sebi in ne igramo vloge žrtve, temveč se aktivno odločamo po tehtnem premisleku. Ob tem priporočam, da slišimo svojo notranjo intuicijo, poiščemo sebi lastno življenjsko strast in vztrajnost, ki nas lahko popelje do trenutkov, ki jih želimo in do katerih smo upravičeni. Osebno menim, da če smo v težki žalosti, obupu, brezupu in s prstom na kažemo na druge, da so krivci za naše bolečinske točke, verjetno še nismo na poti zapiranja predala, ki nas boli. Tak predal lahko zapremo le takrat, ko smo se zmogli dvigniti nad bolečino in nas ne bo več »žulil«, ko bo napol odprt.

Današnje malce abstraktno pisanje je vsem nam v premislek, kako lepo je lahko življenje!