Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?

Jeza, ki povzroči temo pred očmi

Pogosto pri svojem svetovalnem delu opažam, da smo ljudje res krvavi pod kožo in da nam čustva usekajo ven, ko niti ne pričakujemo. Če želimo svoj čustveni svet opazovati in nadzirati, je potrebno mnogo ozaveščanja in čuječnosti, da uspemo pravočasno reagirati tako, da ni povsem razdiralno za odnose in okolico.

Jeza je eno od čustev, ob katerem se kreše mnogo strokovnih in laičnih mnenj. Nekje sem prebrala, da je jeza oblika strahu in beg pred odgovornostjo. Osebno menim, da je jeza čustvo, ki je del nas in ki tudi zna delati za nas v določenih situacijah. Z jezo smo opremljeni vsi mi. V kakšni meri pa nas bo omejevala in delovala razdiralno je odvisno od več med seboj prepletenih dejavnikov. Eden je ta, kako smo bili vzgajani oziroma ali se je v primarni družini kazalo čustva, med njimi tudi jezo. Opažam, da cel kup družin pri vzgoji majhnih otrok dela napako in otroku starši rečejo, ko je jezen, da naj ne bo žalosten. In otrok odraste v zmedi, katero čustvo občuti, ko pa vidi, da žalost ni jeza. In obratno.

Drugi dejavnik je, da vpijamo v sebe kot otroci odziv naših staršev oziroma drugih pomembnih odraslih oseb ter opazujemo, kako reagirajo v neki situaciji, ki povzroči stres in posledično jezo. Tako, kot so reagirali naši starši na jezen način, zelo podobno bomo tudi mi. Prekopiramo vzorec.

Jeza se pogosto izraža skozi nasilje. Zato jeznim ljudem priporočaj(m)o, da se začnejo ukvarjati z različnimi borilnimi veščinami, znotraj katerih lahko na legitimen način izražajo in ventilirajo nakopičeno jezo. Kajti, ko imamo jezo v sebi, je ni priporočljivo zatirati ali jo ignorirati temveč predlagam, da se je zavemo, jo opredelimo ter izrazimo tako, da je sprejemljivo. Pogosto navajan primer tovrstnega športa je boks, kickboksing, MMA in ostale borilne veščine oziroma preko športne aktivnosti omogočiti jezi, da pride kontrolirano na plano.

Problem imamo, ko v sebi začutimo jezo, ki nas privede do tega, da se nam pred očmi stemni in sploh nismo razsodni ali odgovorni za svoja dejanja. Popoln bes nas preplavi in četudi nam je kasneje zelo žal in se kesamo za storjen izbruh, je velika škoda na odnosih in razmerjih že storjena. Tudi v takšnem primeru predlagam, da se raziščejo vzroki, ki privedejo posameznika do močne jeze, ker vedno je nekaj v ozadju površinskega dogajanja in reagiranja.

Meditacija, globoko dihanje z dajanjem namena vsakemu vdihu in izdihu, kričanje na kakšno drevo v gozdu, pretepanje povštra ali kričanje v njega, boksanje v boksarsko vrečo in druge aktivnosti pomagajo pri ventiliranju jeze. Poskusite. Lahko svojo jezo pretopite v pisanje, preko katerega oblikujete svoje misli in čustva ter tako ugotovite, da se za marsikaj na temu svetu ne splača jeziti. Ker Življenje gre svojo pot, pa če vi bili jezni ali ne. Ker z jezo si vse samo otežkočate.

Ljubosumje

Ljubosumje ubija ljubezen. Je zelene barve in je videti kot vedno večja pošast, ki sproti spreminja obliko in če ni potolažena, vedno bolj trpinči in ubija odnos med dvema, ki sta bila v ljubeči zvezi. Ali smo Slovenci ljubosumni? Kje je meja med ljubosumnostjo in posesivnostjo? Zakaj je pogosto prevelik poudarek na ljubosumnosti, ko se dva spreta in frči perje?

Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo, recimo ji »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen, Pri drugi kategoriji gre pa za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to ali obstaja utemeljen sum ali razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.

Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati in ne umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških. Zakaj so večinoma moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?

Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih, v Sloveniji pa se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.

Je pa tudi ljubosumnost del človeškega čustvovanja. Ko znamo z njo upravljati, ko se zavemo njenega delovanja, skušamo razumeti vzroke, ki nas pripravijo do tega, da vidimo zgolj žgočo bolečino in naval ljubosumja. Če ne gre drugače, poiščite strokovno pomoč, da vam pri tem pomaga. Ni nič narobe, če si priznamo, da česa ne znamo ali ne zmoremo. Bolj pogubno je, če zanikamo svoje težave, ki nato lahko nenadoma izbruhnejo v zelo nasilni obliki.

 

Poročen moški se zaljubi

 

Žena opaža, da je mož raztresen, nič več ga ne zanima kako je ona, zvečer je on tisti, ki ga ob njeni pobudi za seks začne boleti glava ali pa je preveč utrujen in bi rajši zaspal kot ženo zadovoljil. Vam zveni znano?

Takšni dogodki so vedno bolj pogosti in običajno sprva soproga verjame, da je mož utrujen in izčrpan od vsakodnevnega garanja. Vseeno pa se mnoge gospe slej kot prej začnejo spraševati kaj je narobe s soprogom in poskušajo načeti pogovor, kjer običajno dobijo meglene odgovore kot so: »vse je v redu, le utrujen sem« ali pa »ne skrbi, je verjetno le takšno obdobje«. Nekatere žene svoje može pripeljejo tudi v Svetovalnico, ker so prepričane, da se skriva nekaj za njegovimi izgovori.

Mnogokrat se za takšnim vedenjem skriva mož, ki se je zaljubil v drugo žensko, vendar je še neodločen, kaj narediti. Ali ostati z ženo in družino ter živeti »dvojno« življenje ali pa zbrati pogum in na glavo skočiti v neznano, kjer ne veš, kje vse se lahko udariš v glavo.

Običajno si moški izberejo tisto pot, ki se jim zdi najmanj nevarna in tako mnogi zmorejo dolga leta imeti tako rekoč dve zvezi, eno uradno, z zakonito soprogo in otroci ter drugo, skrito, kjer se ljubice ne izpostavlja in ostaja le njuna skrivnost. So pa tudi takšni možje, ki jim nova zaljubljenost da pogum, da priznajo ženi, da so zaljubljeni v drugo žensko in da želijo biti z njo ter s tem sprejmejo vse posledice, ki sledijo.

Je pa treba priznati, da so tudi takšne žene, ki bodo svojemu soprogu dovolile, da imajo ljubico, s pogojem, da je vseeno žena na prvem mestu v njunem družabnem in socialnem krogu, s tem da je tukaj pomemben tudi ekonomski faktor in faktor ugleda.

Predvsem je pomembno, da se partnerja odkrito in iskreno pogovorita ter ugotovita vzroke, ki so pripeljali v našem primeru moža do tega, da se je zaljubil v neko drugo žensko. Vedeti je treba, da če bi doma med zakoncema bilo vse v redu, če bi se imela še vedno rada in bi se spoštovala, bila prijatelja in zaveznika, je zelo majhna verjetnost, da bi mož želel najti koga drugega. Saj, kot pravijo modri moški: »zakaj bi vozil fičota drugje, če pa imam mercedesa doma!« V prevodu bi to pomenilo: zakaj bi imel neko drugo žensko, ki nima takih kvalitet kot jih ima moja žena doma.

Iskren pogovor je po navadi za oba partnerja zelo boleč, ker se ruši njun ustaljen sistem vrednot in varnosti zato se mu trudita izogibati in se zatekati v navidezno urejenost odnosov.

Pri tem je treba vedeti, da brez konstruktivnega pogovora ne bo dolgoročne rešitve, ki bi nekako pripeljala do tega, da bi se oba zmogla soočiti s posledicami. Ker ni priporočljivo, da si zatiskata oči pred resnico in dejstvi, je bolje, da se odločita kakšen korak narediti naprej. Skoraj vsaka dama je začela na skrivaj brskati po soprogovem mobitelu ali mailih ter običajno odkrila konkretne dokaze o prevari oziroma ljubezni nekje drugje. Šok je ogromen.

Poglejmo nekaj možnosti:

• Obsedeti na dveh stolih in čakati, kdaj bosta stola stisnila moško »premoženje«, kot so rekli včasih;
• Odločiti se za en »stol«, torej ali za ženo ali pa za žensko, v katero je moški zaljubljen in prevzeti vse posledice, ki sledijo v obeh primerih;
• Na vso moč se truditi, da bi pozabili in zanikali svojo zaljubljenost v drugo žensko, kar je lažje reči kot narediti, ker se čustev ne more imeti stoprocentno pod nadzorom in se jih tudi ne da kar odrezati čez noč;

Najslabša možnost je, da mož skriva svojo vpletenost z drugo žensko, doma igra, da je vse v redu, ko pa žena povpraša kaj se dogaja, hitro in vztrajno zanika, da bi bilo karkoli narobe. S tem tudi sebi ne olajša položaja, ker se takšne laži in skrivanja skoraj vedno ugotovijo, nobeden vpleten pa v takšni situaciji ne more biti zmagovalec. In da ne govorimo o kvaliteti življenja, ko je treba živeti v lažeh in prikrivanjih.

Zona udobja

 

Se sliši dobro kajne? Kaj prvo pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.

Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te zone ali območja,  v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v zoni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je zona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz zone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo zono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj čem tajit.

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje zone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišic zoper tiščim v na novo vzpostavljeno zono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo zonam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas ojača, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.

 

 

PREDALI

Kakšni predali, se boste zagotovo spraševali. Mislim na naše notranje predale, na tiste delčke nas samih, v katerih se skriva naša esenca. Tisto, kar smo v življenju že doživeli, se naučili, pridobili skozi manj ali bolj boleče in težke preizkušnje in izkušnje, ki nas vodijo naprej. V predale tlačimo našo jezo, frustracije, aspiracije, želje, pogum, strah in druge občutke, ki se vrtinčijo v nas.

No, tole zgoraj ni zelo znanstveno napisano, a verjamem, da se najdete v opisanih prispodobah. Predali so del naše osebne zgodovine kot posameznika. Vsak od nas je nekaj v življenju doživel kajne? In preizkušnjo je tudi preživel ter povzetek le-te spravil v nek del svojega spomina in izkustva. No, temu jaz »po moje« pravim ‘predal’. Zakaj prav predal?

V moji ljubezni do umetnosti sem pred nekaj leti stala v galeriji sredi Londona, ko so imeli veliko razstavo genialnega umetnika Salvadora Dalija ter opazovala njegov bronast kip mogočne ženske, ki je imela na svojem torzu odprtih nekaj predalov. Mislim, da sem ta kip občudovala nekaj ur skupaj. Prešinilo me je, da smo to mi vsi. Vsak od nas v določen nezaveden ‘predal’ spravi svoje izkustvo, bolečino, pa tudi upe in želje za prihodnost.

Ko nas nekaj prizadene, smo jezni ali žalostni. Smo v stanju šoka ali zanikanja. Žalujemo ali pa se borimo. Vse to smo mi. Odločamo se tako ali drugače in naše odločitve temeljijo na različnih izvirih. Človek, ki je iz preživetih situacij izluščil modrost, verjetno ne bo ponavljal napak, ki so ga pripeljale v stanje bolečine ali jeze. To modrost in izkušnjo je recimo temu, spravil v enega od predalov. In ta svoj notranji predal je lahko vedno odprt in iz njega črpa naprej znanje in modrost za prihodnje situacije. V tiste predale, v katere smo shranili nekaj, kar želimo pozabiti ali ko smo nekoga preboleli, pa jih lahko zapremo in ni nujno, da jih spet odpiramo.

Namreč, ko so nas ljudje prizadeli, smo se recimo iz naše bolečine tudi nekaj naučili. Je del naše osebne zgodovine in tega pač ne moremo zanikati, pa če bi še tako radi negirali ali si dejali, da neka oseba ni bila pomembna v našem življenju, kar to bi bila laž in zopet zanikanje. Namesto laganja samim sebi rajši rečemo, da so vse boleče vsebine spravljene v nekem drugem predalu, ki smo ga zaprli, ko smo nek razpad zveze odžalovali in preboleli vse kar smo upali, da bo, pa se žal ni uresničilo. No, ta predal naj bo zaprt, je pa del nas. Ne zanikajmo si dejstev, ki smo jih na svoji poti življenja doživeli, poskusimo pa iz njih iztisniti sok, esenco, ki nam bo dajala energijo in napotke, kako ravnati najbolj smotrno naprej, v takšnih ali podobnih situacijah.

Vse zgoraj napisano velja ob predpogoju, da se ne smilimo sami sebi in ne igramo vloge žrtve, temveč se aktivno odločamo po tehtnem premisleku. Ob tem priporočam, da slišimo svojo notranjo intuicijo, poiščemo sebi lastno življenjsko strast in vztrajnost, ki nas lahko popelje do trenutkov, ki jih želimo in do katerih smo upravičeni. Osebno menim, da če smo v težki žalosti, obupu, brezupu in s prstom na kažemo na druge, da so krivci za naše bolečinske točke, verjetno še nismo na poti zapiranja predala, ki nas boli. Tak predal lahko zapremo le takrat, ko smo se zmogli dvigniti nad bolečino in nas ne bo več »žulil«, ko bo napol odprt.

Današnje malce abstraktno pisanje je vsem nam v premislek, kako lepo je lahko življenje!