Čustveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Kaj je kvaliteten partnerski odnos?

Ja, torej, kaj bi vi rekli, da je zdrav in kvaliteten partnerski odnos? Ker vidim, da mnogi pari nimajo pojma kaj bi to bilo. Živijo rutinirano iz dneva v dan, vse je samoumevno,  je enako, nobenih večjih odstopanj, moč navade je krepka, predvidevanja jemljejo svoj davek, dolgčas ubija.

Dva sicer fajn človeka se ne znata več pogovarjati. Ne slišita eden drugega, ker sledita zgolj lastnemu filmu v glavi. Še preden partner pove svojo misel ali namen do konca, je drugi partner s svojimi mislimi že kje drugje. Tako se seveda ne slišita, četudi se pogovarjata.

Zato danes podajam mojo definicijo kvalitetnega in zdravega partnerskega odnosa. Do nje sem se dokopala preko mnogih ur dela s mojimi dragimi strankami, ki tudi one mene učijo kako vsak posameznik razmišlja drugače, kakšne strategije uberemo različni ljudje pri reševanju težav in kaj si vsak posebej želi in pričakuje od partnerja. Kajti, dva različna posameznika se združita v partnerstvo in s seboj v kovčkih ne prineseta zgolj obleke temveč tudi lastne pridobljene in vtisnjene vzorce vsak iz svoje primarne družine ter vzgojne pečate.

Okej, tole so postavke zdravega in kvalitetnega partnerstva:

• spoštovanje različnosti partnerjevih osebnosti, ker oba sta dejansko različna človeka, vsak s sebi lastno vizijo zveze, vzgoje, principov, pričakovanj, želja, ciljev, financ in kar je še skupnih partnerskih področij
• ljubeča pripadnost, ki naj temelji na medsebojni ljubezni, ki se je razvila spričo odločitve, da preideta iz zaljubljenosti v ljubezen; a zgolj to, da se dva imata rada, sta pa izgubila spoštovanje eden do drugega, je za zdravo zvezo žal premalo!
• spoštljiva, jasna, nedvoumna in argumentirana komunikacija, ki vključuje dvosmernost sporočil ter aktivno in sodelujoče poslušanje
• starševsko zavezništvo do otrok – starša sta neprebojna trdnjava kar se tiče vzgojnih principov in strategih vzgoje; dogovarjata se skupaj, kako bosta vzgajala otroke, kakšne bodo predvidene kazni in vedno bosta držala skupaj, četudi se bosta kdaj razhajala v mnenjih, ki pa jih bosta razčistila izven dosega otrokovih ušes
• spolnost, igriva, radovedna in vedno želena, brez glavobolov, PMS-jev, ki bi trajali 3 tedne in brez čudnih izgovorov – ker seks je nekaj odličnega, zdravega in nujnega za zdravo zvezo – ker seks je oblika komunikacije!
• lojalnost in zvestoba do dogovorov, ki jih partnerja skleneta, brez naknadnih fig v žepih, sladkih besed, ki pa jim dejanja ne sledijo.

No, še bi lahko naštevala ampak tole naj bo za danes. Naučite se jih in jih izvajajte. Vsi bomo bolj srečni in manj nevrotični. Predvsem pa prosim, imejte v mislih to, da ste kot starši vzor svojim mladičem in kako se boste vedla oči in mami eden do drugega, tako se bodo vaši sinovi in hčere vedli do svojih bodočih partnerjev. Ker tudi oni bodo nosili vašo partnersko prtljago naprej v njihova odrasla, tudi lastna partnerska življenja.

Kako letos biti (še) boljši starš

Saj vemo, kajne, kako si damo cel koš zaobljub na novega leta dan. Ker pač nismo perfektni in dovolj vztrajni, kaj kmalu zaobljube prekršimo. Tokrat si postavimo nekaj obljub samih sebi, kako biti boljši starši, ne najboljši ali perfektni. Ker otroci ne potrebujejo idealnih staršev. Kaj pa to sploh je?

Otroci potrebujejo starše, ki jih sprejmemo z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi, ki jim nudimo varno zatočišče in topel objem, razumevanje in da se znamo otroku tudi opravičiti, če ga kje polomimo ali naredimo krivico.

Ja, težko je nam staršem upravljati z našimi čustvenimi odzivi. Četudi si zaobljubimo, da bomo bolj potrpežljivi, tega ne zmoremo za dolgo časa. Nekaj časa si lahko grizemo ustnice, da ne bi spet izbruhnili in kaj hitro zdrsnemo zopet v stresne odzive, ki tako rekoč vedno povzročijo močne negativne čustvene drame vseh družinskih članov.

Poglejmo nekaj pravil, s pomočjo katerih lahko postanete še boljši starš. Seveda je to delo na sebi za kar nekaj časa, odziv vašega otroka pa bo, da bo bolj umirjen, bolj srečen in bolj kooperativen otrok. Se vam zdi, da se splača potruditi?

1. Delali boste na upravljanju z lastnimi čustvi. Ne boste si dovolili, da boste mrtvo utrujeni zvečer, tečni in nasikani, ko bo treba dati otroke spati, ker seveda bo njihov odziv enako nastrojen in ni pogoja, da bi se otroci umirili in kot takšni utonili v spanec. Torej, da dosežete večji notranji mir in s tem pridete bolj v stik s svojimi čustvi, so pomembne tudi trivialne stvari kot so, da greste dovolj zgodaj spat, da se zdravo in enakomerno prehranjujete, negativne stresorje skušate preobraziti v pozitivne vzpodbude, ste ljubeče čuječi do sebe in do drugih družinskih članov. Skušajte se obrzdati svojih hipnih jeznih reakcij. S tem itak nič ne rešite.
2. Postali boste zdrav vzgled otrokom. Verjamem, da želite vzgojiti skrbne in spoštljive otroke, torej ste vi tisti prvi, ki morate skrbeti za to, kako se vedete, reagirate in kako se odzivate na nepričakovane situacije. Ker otrok to zaznava, opazuje in se bo sčasoma popolnoma enako začel odzivati tudi sam. Torej, če nočete nespoštljivega arogantneža v hiši, boste vi, dragi starši morali prvi poprijeti za delo na sebi.
3. Ostali boste čustveno povezani z vašim naslednikom. Ker naši otroci nam sledijo takrat, ko se počutijo povezani z nami. Otroku posvetite svoj kvalitetni čas, s tem krepite povezavo in medsebojno pripadnost. Otroka objemajte in se zgolj njemu posvetite vsaj petnajst kvalitetnih minut na dan, ko ga poslušate, se igrate, smejete, pogovarjate, pa spet poslušate čebljanje in spoznavate notranji svet otroka, kaj se mu je čez dan zgodilo, kako je doživel ali občutil kakšno situacijo, kako izraža svoja čustva, skratka, on je ves vaš svet za tiste dragocene trenutke. Magari odložite in izklopite telefon, računalnik, tablico, televizijo in se vsi družinski člani skupaj crkljajte. Pa saj sami veste, da so to res izjemno močni in čustveni trenutki, ki kasneje skozi odraščanje tvorijo »urbano legendo« posamezne družine, ko starši kasneje že najstniškim otrokom lahko pripovedujemo, kako so bili ti sedaj že skoraj odrasli ljudje nekoč miniaturne podobe, ki smo jih starši lupčkali, stiskali, objemali, tolažili, pihali na buške in odrgnine, jim vsak večer brali pravljico, dve ali šest. Ko sedaj moji odraščajoči mladi dami pripovedujem, kakšen je bil na primer obred odhoda v mižule in kako se pri branju Muce copatarice nisem smela zmotiti v eni sami besedi, ker se je zbudila in me takoj popravila, se samo reži na vsa usta. Je zadovoljna in srečna. 
4. Otroka boste ljubili in mu omogočali varnost raziskovanja okolja in odnosov. Spričo otrokovega razvoja se slej kot prej zgodi faza separacije od starša, zato je še toliko bolj pomembno, da kar naprej obnavljate vašo povezavo, stik, toplino, navezanost. Otroci, ki uspevajo in se kvalitetno razvijajo, se počutijo predvsem ljubljene in cenjene točno takšne kot so. Za nas starše je pomembno, da se zavedamo, da je vsak naš otrok unikaten, zato tudi potrebuje različen pristop pri vzgoji in pri izkazovanju čustev. Kot starši smo pred izzivom spoznavati in sprejemati lastnega otroka takšnega kot je, z vsemi njegovimi lastnostmi in z njegovim vedenjem.
5. Potrudili se boste ugotoviti potrebe in čustva otroka, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem. Ker vedeti je treba, da je vsako neprimerno vedenje alarm otroka, da potrebuje pomoč pri upravljanju s svojimi močnimi čustvi ali da potrebuje varen objem in tolažbo, brez obsojanja. Ko otrok to dobi, se tudi njegovo vedenje spremeni. No, seveda, otrok bo kdaj naredil tudi kaj napačnega. Ampak enako boste tudi vi kdaj naredili kakšno napako. Smo pač zgolj ljudje in ne roboti ali mašine. Dejstvo je, da ne obstajajo idealni starši, ni idealnih otrok in ni idealnih družin. So pa družine, ki znajo živeti v krogu medsebojne ljubezni, podpore, varnosti in razumevanja.