Kako ugotovimo čustveno manipulacijo in se ji izognemo

Tokrat razmišljam o nečem, čemur smo vsi bili ali smo izpostavljeni. Boli, nas bega, dela nore ali nesigurne, težko pa se je iztrgati iz drame čustvene manipulacije. Čustvena ali psihološka manipulacija se lahko definira kot vedenje, ki je namenjeno, da spremeni odnos ali vedenje drugih ljudi na način, da se pri tem uporabljajo prevare, preslepitve ali zlorabe.  Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko vam je nekdo škodoval in ko ste skušali razjasniti, kaj se je zgodilo, ste se vi sami začeli opravičevati napadalcu oziroma povzročitelju škode. No, bili ste žrtev čustvene manipulacije.

Z manipulacijo se posega v naš prostor svobodne volje in se skozi prisilo, grožnje, nasilje, zlorabo ljubezni in pozornosti dosega nekaj, kar je proti našim željam, potrebam, interesom. To manipulatorja ne zanima. Vse kar hoče je, da doseže, kar si je zamislil oziroma kar misli, da je njegova pravica biti gospodar tujega življenja, čustvovanja in odzivanja. Ko ozavestimo, da smo žrtev manipulacije ter presežemo strah, ki je običajno prisoten ob čustveno zmanipulirani drami, lahko začnemo proces osvobajanja in rezanja vezi od manipulatorja. Seveda se le-ta upira na vse pretege, saj tako izgubi predmet, na katerem vrši svoje pritiske z različnimi manipulativnimi metodami.

Tole je nekaj znakov, kako prepoznati čustveno manipulacijo ter kako se pred njo obraniti:

1. Izrazite osebi nekaj, kar pa se vam vrne obrnjeno nazaj na negativen način, po možnosti še pospremljeno s solznimi očmi in z obtožujočim pogledom. Mogoče je tudi izrečeno opravičilo, za katerega pa intuitivno čutite, da ni pristno in iskreno. Ni vam okej cela ta drama, pa vendar morate vedeti, da če boste tako narobe plasirano vašo izjavo vzeli v opravičilo, ste postali žrtev čustvene manipulacije. Kajti, oseba, ki vas je takole zmanipulirala, je dobila od vas sporočilo, da se lahko v bodoče zopet tako spreneveda in preobrača vaše besede in zato ji ne bo nič hudega. Kako se obraniti pred tovrstno čustveno manipulacijo? Tako, da jasno in argumentirano poveste, kaj vas moti ter da ne verjamete obrnjeni izjavi in da se ne pustite čustveno izsiljevati.
2. Oseba nam želi pomagati, ne da bi jo kdo za to prosil. Seveda je takšna ponudba videti odlično, vendar je to za čustvenega manipulatorja le poteza, da pridobi, kar si je zamislil in bo pri tem hitro začel negodovati in se izmikati, četudi se je sam ponudil za pomoč. S tem želi pridobiti pozornost, četudi bo zaradi tega vzbudil nejevoljo in jezo, ki pa jo bo s čustveno manipulacijo obrnil v smer, ko bo nas obtožil, da smo mi tečni in nerazumski, ker nočemo sprejeti njihove pripravljenosti na pomoč. Takšni situaciji se izognemo tako, da manipulatorja direktno soočimo z dejstvi in odklonimo pomoč.
3. Čustveni manipulator nekaj pove, a kasneje trdi, da tega pa že ni rekel. Poznate to kajne? No, če ne kje drugje, ste zagotovo takšne manipulacije slišali s političnega parketa, kjer se tovrstno orodje rado uporablja. V odnosih bodite pozorni na osebe, ki kar naprej trdijo, da nečesa niso rekle, a vi se zelo dobro spomnite, da je bilo nekaj izrečeno, pa se že sami sebi čudite, če vas spomin zapušča ali pa se vam že meša. Vedeti je treba, da ‘izkušeni’ čustveni manipulatorji znajo zelo dobro opravičiti lastne izjave ter jih obračati naokoli ali jih zelo racionalno razložiti, pa tudi lagati z gledanjem direktno v oči. Vam pa nič jasno… No, pred tem se lahko zavarujete tako, da snemate ali si zapisujete izjave manipulatorja, če ste seveda že poprej pogruntali, da je neka oseba te sorte. Ali pa imate s seboj osebo, ki ji zaupate ter da je tudi ona prisotna pri lažeh in zanikanih izrečenih stavkih. Tako imate tudi pričo, ki vam bo pomagala pri ohranjanju zdrave pameti.
4. Manipulator na vas preloži občutek krivde. Tovrstni ljudje imajo sposobnost, da se počutite krive če ste spregovorili, pa če niste, če ste pokazali preveč čustev, pa če jih niste pokazali dovolj, če ste dovolj skrbeli ali če ste preveč bili skrbni itd. Skratka, karkoli naredite, vas bo čustveni manipulator okrivil v smislu, da boste vi občutili slabo vest ali občutek krivde. Kajti, njihova poglavitna potreba je, da zadovoljijo lastne želje in potrebe ter bodo vse naredili, da plešemo tako kot oni igrajo. Sočutje, ki je mešano z občutkom krivde, je zelo močno orodje s katerim se manipulira vaša čustva. Čustveni manipulator je odličen v svoji vlogi žrtve in mu mimogrede nasedemo. Ubranimo se tako, da mirno povemo, da naj sam naredi nekaj, kar indirektno hoče in zahteva od nas. Pri tem moramo biti res trdni in pogumni, saj se čustveni manipulator ne vda kar tako. Tovrstna pasivna agresija je zelo boleča, a je ne moremo pravočasno definirati.

Podobnih situacij je še mnogo. Pomembno pri prepoznavanju čustvene manipulacije je predvsem to, da ko se enkrat postavimo v bran, moramo biti pri tem dosledni in vzdržati vse pritiske in izsiljevanja, grožnje ter občutke krivde. Le tako lahko čustveno (pre) živite.

 

Prigodek: STRES, IZGORELOST IN KAKO IZSTOPITI IZ ZAČARANEGA KROGA

Ali se počutite izjemno brezvoljni, utrujeni, težko se premikate, težko dihate in vam notranjost telesa kar podrhtava? Imate občutek, da bi najraje “slekli” lastno kožo, pa veste, da ne bo pomagalo? Ali vas obkrožajo okoliščine, ki bi jih lahko definirali kot zelo stresne?

Vabljeni na sredino druženje pri meni, v prostorih Svetovalnice. Govorili bomo prav o tem: stresu in sindromu izgorelosti, ki se na prvo žogo kaže kot zgoraj našteti simptomi. Pomenili se bomo o tem, kaj lahko sami naredimo, da ublažimo stres in kako preprečimo, da ne zdrsnemo v izgorelost.

Torej, zapišite si v svoje koledarje:

SREDA, 5.11.2014 ob 18h

lokacija: Parmova ulica 41 / 45, Bežigrad

prispevek: 10€

Obvezne predhodne prijave na: 031 666 168 ali na info@svetovalnica.si

 

Vesela bom, da se spoznamo in naučimo česa koristnega.

vaša Melita

 

Seks izven zakonske postelje

Kontroverzna tema bo danes v obdelavi. Namreč, že nekaj časa razmišljam o tem ali je za pritrditi ali pa obsojati tiste pare, ki v dogovoru iščejo in najdejo spolno združitev izven domače zakonske postelje.

Naj pojasnim: poznam luškan, urejen par z tremi majhnimi otročki, kjer sta oba zakonca naredila skupen dogovor, da se lahko intimno združita tudi s kom drugim in da zakonec to ve oziroma da eden drugega o vseh dogodivščinah obveščata in sta seznanjena. To prakticirata že nekaj časa in oba zatrjujeta, da sta tako zadovoljna in da se imata samo še bolj rada, njun seks pa je tako ali tako nekaj najboljšega na svetu.

Sem v dilemi ali naj jima zavidam na njuni odprtosti in iskrenosti in jima privoščim veliko zadovoljitev v tujih posteljah ali pa da ju obsojam, ker sta tako svobodomiselna in ju morebitne posledice njunih odločitev sedaj še ne zanimajo. Ampak, ker sem človek, ki ne sodi in ne obsoja, z velikim zanimanjem spremljam njuno zgodbo in dogovore, ki jih imata. Eden drugemu pomenita največ, ljubita se in dopolnjujeta, a vseeno seksata še drugje in obema je to povsem okej.

Vem, verjetno sedaj odkimavate. A se dajmo sedaj vprašati, kako bi se tudi ostali vedli, če bi bilo njuno ravnanje dovoljeno in bi nas učili že od malega, da imeti več spolnih partnerjev je čisto in povsem normalno? No, pa se tukaj zataknemo v zanko, da mi vsi bolj ali manj ravnamo tako, kot smo naučeni in pri tem sami ne razmišljamo kaj več od tega. Ker v naši družbi obstaja dogma, da imamo samo po enega partnerja naenkrat, vse ostalo se šteje kot izdaja in prevara, se po tem ravnajo domala vsi. Pod to kategorijo spada tudi zaupanje, varnost, sreča, umirjenost, romantika, zaljubljenost, ljubezen, otroci – torej, da z enim partnerjem zaokrožimo vse zgoraj našteto in je nedovoljeno iskati še kakšnega drugega, pa magari samo za posteljne aktivnosti.

Moja prijatelja gresta čez te okvire in pravita, da sta zelo srečna in zadovoljna eden z drugim, da sta ponosna in skrbna starša in da to, kar velja kot družbeno sprejemljivo vedenje, torej zvestoba v klasičnem pomenu, za njiju ne velja. Onadva sta si zvesta kot človeka, ki pa imata svojevrstne poglede na zakonsko življenje. Meni se to osebno ne zdi sporno. Smo svobodni ljudje. Vsak ima svojo moralno in etično držo, ki je ne potrebuje vsiljevati drugim.

Kaj se pa vam zdi? Ali je njuna odločitev za vas nekaj strašnega? Ali jo obsojate? Ali pa razumete njun dogovor?

Bodimo strpni in tolerantni. Širimo gabarite naših dojemanj.

 

Zona udobja

 

Se sliši dobro kajne? Kaj prvo pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.

Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te zone ali območja,  v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v zoni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je zona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz zone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo zono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj čem tajit.

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje zone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišic zoper tiščim v na novo vzpostavljeno zono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo zonam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas ojača, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.