Zakaj se zaljubimo v nedosegljivo osebo

Malo čuden naslov ampak verjetno je bil marsikdo od nas kdaj nesrečno zaljubljen. Oziroma zaljubljen v osebo, ki nam enako močnih ljubezenskih čustev ni vračala. Pa saj nikjer ne piše, da se vsi avtomatsko poparčkamo, če se zaljubimo v nekoga. Je verjetno dokaj majhna statistična možnost, da se taista oseba tudi enako zaljubi v nas. Ali pač?

Očitno neka kemija zaljubljene norosti deluje pri mnogih parih, ki pa nekvalitetno preidejo iz stanja zaljubljenosti v stanje ne-spoštovanja in ne-ljubezni, ki pač ne vodi v dolgoživo in kvalitetno partnersko zvezo. Mnogi tega nismo znali in zmogli, vključno z menoj. Sedaj že nekaj let učim sebe in moje drage stranke v Svetovalnici , kako je res izjemno pomembno zavedati se svojih prednosti in slabosti ter na sebi osebnostno delati ter preko komunikacije in spoštljivega ravnanja taisto znati razložiti tudi partnerju. Dejstvo je tudi, da mi ne moremo nikogar prisiliti, da dela ali razmišlja tako kot mi, lahko pa razložimo svoje potrebe, želje, ideje ter kako vidimo skupno reševanje nesoglasij.

Zakaj pa se kdaj dame zaljubimo v nam nedosegljivo osebo? Ker tudi to je zelo pogosto. Nekdo se lahko v nekaj letih par krat zaljubi v osebo, ki ljubezni ne vrača, ki vašo zaljubljeno stanje ignorira ali zaničuje. Ko se to zgodi več kot enkrat, lahko pomeni, da nezavedno izbiramo nam nedosegljivega partnerja in s tem “igramo” igro, ki jo poznamo iz otroštva. Lahko je bil oče dame idealiziran in zelo pogosto odsoten. Lahko je bil sicer fizično prisoten, a čustveno hladen in odtujen. Pa posledično kot odrasli hrepenimo po bližini očetu podobne osebe, si pa vedno nehote izberemo osebo, ki nam bo odpirala stare rane in bomo podoživljali enak vzorec zavrnitve in odtujenosti. Ker to bolečino poznamo še iz otroštva. In seveda boli.

Ker smo sedaj odrasli in ker smo se sposobni odločati drugače, kot ko smo bili otroci, svetujem, da se sami s seboj pomenite zakaj ponavljate vedno ene in iste vzorce. Z delom na osebnostni rasti in preobrazbi bolečih točk lahko napredujemo, se postavljamo na nove osebnostne temelje in začnemo ceniti vsak trenutek lastnega neponovljivega Življenja. Ki je neprecenljivo!

 

Kaj si bodo drugi mislili o meni?!

Ja, pogosto poslušam ljudi okoli sebe in stranke moje drage, ki se sekirajo o popolnoma brezvezni zadevi in sicer, da se zelo, ampak res zelo obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih ali pa rekli. In ker se obremenjujejo s takimi brezplodnimi mislimi, ne živijo svojega življenja. Živijo pričakovanja drugih ljudi.

No, ste se našli v temle zgornjem odstavku? Marsikdo kar naravnost prizna, da je pravzaprav globoko v sebi odvisen od mnenja od drugih. Kaj si bodo drugi mislili o meni, če grem po ulici z zeleno šminko na ustnicah? No, jaz sem takšna in še bolj “barvita” hodila naokoli v svojih ludih najstniških pank letih, še v socializmu, ko smo poslušali Dead Kennedys, pa Sex Pistols, pa Anty Nowhere League in druge junake pank scene, torej upora proti konformizmu. Očitno sem se sama sebe že takrat “operirala” od tega, kaj si drugi mislijo o meni. Sama sebi sem si pač čisto okej točno takšna kot sem. Se sprejemam, kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Ker k temu vedno stremim. Biti boljša in se izboljševati. Se imam rada. Se spoštujem. Uživam v vsakem trenutku Življenja.

Sicer so seveda možni in potrebni dodatni popravki v smislu še bolj poglobljenega dela na sebi, mojih ponotranjenih vzorcih in nezavednih prepričanjih, ki jih sedaj ne potrebujem več. Pa pač delam na teh sicer bolečih, a sčasoma, ko to premeljem, kvalitetnih in sebe spoznavnih temeljih.

Razmišljam, da če bi se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o mojih člankih in razmišljanjih, bi verjetno že pred nekaj leti kar nehala pisati. Ker dejstvo je, da moja pisanja niso vsem povšeči in da ima verjetno marsikdo pripombe na moje trditve ali zapise. In to je seveda povsem normalno in pričakovano. Z veseljem sprejmem argumentirane in realne kritike. Ker mi to daje povratno informacijo, kje se lahko izboljšam, kako naj zapeljem kakšno misel, da bo še bolj razvidna, enostavna in poučna. Dobronamerne kritike mi dajejo dodatne izzive, da sem še boljša, bolj zavzeta in skušam biti še bolj enostavna v podajanju nekih realnih dejstev in okoliščin Življenja, ki jih opisujem v mojih prispevkih v medijih in seveda pri mojem strokovnem delu v Svetovalnici.

Slabonamerne kritike, ki so odsev majhnosti duha posameznikov pa me niti ne brigajo. Ne berem komentarjev pod objavljenimi intervjuji z mano na raznih spletnih portalih. Me res ne zanima, kako si dajejo posamezni anonimneži duška, ko pišejo neumnosti ali opolzkosti. To pač ni moj problem. Ker me ne zanima, kaj si mislijo takšni ljudje o meni. Ki ne živijo lastnega življenja ampak si lastijo preko grobih kritik tuja življenja in njihov trud. Vsakemu svoje.

Zato vam polagam na srčka, da se ne obremenjujte z mnenjem drugih. Ker drugi ljudje imajo svoje težave in lastne življenjske izzive, vi imate pa svoje. Je res?

TRIJE KORAKI ZA OZDRAVITEV ČUSTVENIH RAN

 

Ko berem različne prispevke od tu in tam, nabiram teoretično znanje ter se učim iz praktičnih primerov ob svojem svetovalnem delu, pogosto naletim na strnjen povzetek vsega, do česar sem se sama dokopala. Je odlično, ko lahko preberem »svoja razmišljanja«, ki jih je pisno ubesedil nekdo drug. Takšen primer je članek Bena Ralstona, ki je navedel tri osnovne korake, s katerimi lahko ozdravimo skoraj karkoli.

Sama bi k temu dodala, da so tile trije koraki tako ali tako zelo pomembni vedno in povsod. Tisti, ki ste bili pri meni v Svetovalnici dobro veste, da vedno poudarjam tele magične ključne besede: odgovornost, vzroki in kako jih osvetliti, ozavestiti in kot takšne, torej spremenjene zopet dati v svoj notranji ustroj ter kako biti čuječi v vsakem trenutku.

Torej, tole so tri izjemno pomembne faze, ki pomagajo pri ozdravitvi notranjih bolečih vzorcev, ran in poškodb.

1. PREVZEMITE ODGOVORNOST

Kakršenkoli problem da je, je pač vaš. Ni od koga drugega ampak je enostavno zgolj vaš. Lahko si seveda mislite, da je nekdo drugi kriv za nekaj kar se vam je zgodilo v preteklosti, ampak tisto, kar vas muči, je zgolj in samo vaše. Soočite se s tem, da je problem torej zgolj vaš, prilastite si ga. Pomembno je vedeti, da ko prevzamete odgovornost, ne pride več do tega, da krivite druge ter tako od problema ne bežite. Tako ozavestite, da ste vi in zgolj vi odgovorni za vašo lastno notranjo spremembo. Ko dovolj boli, smo motivirani, da nekaj spremenimo, gremo v akcijo ter povzročimo, da bolečina izgine.

Pa še nekaj je pomembno vedeti: ne morete drugih ljudi prisiliti, da se spremenijo. Lahko se spremenite in osebnostno rastete zgolj vi sami. Seveda, ko prevzamete odgovornost za svoje odločitve.

2. POIŠČITE VZROK TEŽAVI

Mnogi ljudje ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje težave. Tisti, ki jih, so na dobri poti, da jih razrešijo ter gredo lažje naprej v Življenje. To so pogumni ljudje, ker so se upali soočiti s svojimi najglobljimi strahovi, ki ovirajo posameznikov napredek. Premagali so svoje bojazni.

Kako pa poiščemo vzrok težave? Je pravzaprav zelo enostavno (predstavljajte si celotno drevo): zaznate težavo, problem, ki se seveda nahaja v najvišjih vejah, to je v vaši glavi. Saj vemo, naše misli, prepričanja, ideje se nahajajo v glavi. Deblo predstavlja naše srce, torej čustva. Korenine so naša notranjost, torej naša globoka občutenja travm, stresa, strahu in drugih težkih občutkov. Vzrok težav je vaša reakcija na točno te najgloblje občutke bolečine, to je preživetveni instinkt.

Pa nato sebe vprašajte: »kako se počutim ob misli na to težavo«? Tako se še naprej sprašujte, dokler ne pridete do vaših najbolj globokih občutij. In se povprašajte, kaj si želite narediti, da bi prišlo do spremembe.

Odgovor bo seveda zopet nagon preživetja, ker večina naših težav izvira prav iz njega.

3. POZDRAVITI VZROK

To je pravzaprav najbolj enostaven korak, če ste se prebili skozi prva dva. Vzrok problema je podzavestna blokada oziroma blokada med varnostjo / preživetjem ter instinktom, ki je lahko boj, beg ali zamrznitev.

Če je narava problema v podzavestnem področju, jo odpravimo enostavno tako, da jo naredimo zavestno. Blokada je kot senca, ki zatemni naše bistvo in zavedanje. Če odmaknemo senco, na problem posveti svetloba ter s tem ozavestimo težavo, ki v veliki meri izgubi svojo moč nad našimi reakcijami. To je dejanje čuječnosti, tukaj in sedaj oziroma točno v sedanjem trenutku. Zavedamo se sebe in svojih občutenj.

Ne pustimo strahu, da nas paralizira in ne pusti naprej. Zavestno se trudimo delati na sebi, tako jaz kot enako predlagam tudi vam.

Problem je v tem, da smo se kot človeška vrsta naučili držati našo bolečino namesto, da bi jo spustili. Instinkti, ki so nam nekoč pomagali preživeti, so danes prisotni v obliki, ki je pogubna. Kar je še hujše, kar naprej so vklopljeni! Tako so naša življenja vodena preko podzavestnih nagnjenj, kot so osredotočenost k načinom boja (osvoji, uniči, ubij, spopadaj se, zmagaj itd.), bega (skrij se, pobegni proč, ostani pasiven) ali načina zaledenitve, ko ostaneš paraliziran, tog, nepokreten itd.

Lahko smo visoko duhovno razviti posamezniki, pa bomo vseeno imeli zdravstvene, čustvene ali psihične težave, ker je nekaj v naši podzavesti, ki se med seboj bori ter želi izriniti naše notranje zdravo bistvo. In smo spet pri nagonu preživetja. Sama pravim, da z delom na sebi, to je na lastnih nezavednih vzorcih in prepričanjih lahko spremenimo marsikaj v sebi ter to nadomestimo z vsebinami, ki nas vodijo naprej, k našemu pravemu in žlahtnemu bistvu.

 

Intimno in življenjsko. Jaz vam na voljo

Razmišljam, kako mi je seksi imeti tale moj blogec / blokec, v /na katerega lahko pišem moja tuhtanja in ugotovitve, ki jih nabiram skozi osebnostni in strokovni razvoj. In pri tem skušam uporabljati kar najbolj primerno izražanje v meni zelo ljubem jeziku, maternem, slovenskem. Kot je zelo čustveno napisala Vesna Milek v Sobotni prilogi dne 13. decembra letos , tudi sama sanjam in živim v slovenščini http://www.delo.si/sobotna/vse-kar-sem-je-moj-jezik.html. Citiram Vesno: “V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj”.

Moje delo v Svetovalnici, ki zajema podporo in svetovanje zelo širokemu krogu ljudi z zelo različnimi življenjskimi izzivi, je dejansko moje poslanstvo in izziv. Ljubim svoje delo. In sem hvaležna vsem mojim osebnim izkušnjam in odločitvam, bolečinam in uspehom, da sem se oblikovala v osebo, kakršna sem sedaj. Sprejemam se v vseh mojih plusih in minusih. Delam na čiščenju lastnih ponotranjenih vzorcev in prepričanj, ki jih vlečem na plano ter jih skušam preoblikovati in jih živeti tako, kot sedaj ustreza mojemu osebnostnemu razvoju. Seveda me čaka še veliko dela na sebi. Ni mi problem tega priznati. In se veselim vsake preizkušnje, ki mi jo Življenje nanosi na mojo pot. In sem ji neskončno hvaležna. Ker brez vsega, kar sem doživela in preživela v mojem življenju, ne bi bila to, kar sem sedaj.

Namreč, prepričana sem, da je delo na sebi in vsakodnevni preizkusi, preko katerih sebe spoznavamo, nujno in neizogibno, če sebi želimo zdravo in kvalitetno staranje. Pa ne zgolj sebi. Tudi skupnost in socialna mreža, ki jo oblikujemo skozi časovno potovanje po Življenju sta tista pomembna dejavnika, ki nam dajeta povratne informacije kdo smo in kakšni smo.

Biti optimističen in aktiven je po mojem bistvo našega utelešenja tukaj in sedaj. Seveda pridejo trenutki, ko bi se človek skril v najbolj temno luknjo in počakal, da vihar življenja mine, a spet smo pri izzivu: KAKO KVALITETNO IN ZADOVOLJNO ŽIVETI? Vsekakor vsak od nas mora skozi težke in boleče teste, da sčasoma pride do zavedanja, da se lahko (deloma) umiri in živi svoje življenjsko poslanstvo. In sama sem sedaj na točki, ko to cenim in uživam vsako sekundo svojega privatnega in poslovnega življenja.

In se veselim vsakega dne posebej. Veselim se vseh ljudi, ki jih poznam in na novo spoznavam. Osrečujejo me moji iskreni prijatelji in prijateljice, moja mami, ki z leti postaja čedalje večja faca, moj tati, ki je tako noro mladosten in še vedno odbit, moja najstniška hči, ki odrašča v čudovito mlado žensko, najina pasja lubica, pitbulka Poppy, ki si zna na zelo direkten način vzeti svojo dozo najine neizmerne ljubezni do nje ter vsi vi, moje drage stranke, ko se skupaj z vami učim različnih modrosti.

Takole, danes sem se vam predstavila še v nekoliko bolj intimni luči, ne zgolj skozi moje članke in prispevke, ki jih objavljam v različnih medijih. Takšna sem, pa me vzemite ali me (s)pustite. Diham in stojim za vsako mojo besedo in dejanjem. In se veselim slehernega trenutka.

Kaj pa vi, drago moje občestvo?

Sprejeti žensko v sebi

No, moje današnje razmišljanje  je mogoče bolj namenjeno nam, damam, bo pa super, če tudi kakšen moški tole prebere, ker bo tako bolj seznanjen s tem, kako delujemo me. Ki smo pozabile, da smo ženstvene. Ki delujemo na moški pogon, to je vse z razumom, umom, gospod Ego nas upravlja, odklanjamo vsako pomoč, ker baje da vse znamo, zmoremo in hočemo. Pa to je seveda zeloooo daleeeeč od resnice.

Ker ne zmoremo, nočemo, ne bomo in ne znamo. No, sedaj pa drage moje lepotice, ponovite tale zadnji stavek. Ga ne morete kajne? Ker se seveda v sebi zavedamo, da vse zmoremo, znamo in ne potrebujemo tuje pomoči. Ampak to je govor moškega. To ni delovanje ženske v vsej njeni ženskosti. Torej smo postale ženski moški? Upam, da je še čas, da se zopet preobrazimo nazaj v polnokrvne dame. S tem ne mislim, da se moramo vrniti v temni srednji vek. Ne, danes bomo združile najboljše v nas.

Bomo lepotice na zunaj in znotraj. Bomo negovale svoje telo, obraz, kakšno mišico, delale Kegleve vaje in se potile na raznih bootkampih, si privoščile masaže, pedikure in manikure, osebno stilistko in kozmetičarko, frizerja in svetovalca/svetovalko … pri tem pa NE BOMO pozabile na negovanje svojega notranjega čustvenega bogastva, intuicije, srčka, ljubezni do sebe in bomo z veliko naklonjenosti pustile našim moškim, da naredijo in organizirajo namesto nas vsa klasično moška opravila ter bile tiho, ko boste opazovale, kako porabi za neko aktivnost dve uri, me pa za isto realizacijo porabimo 12 minut. Ker mu bomo pustile, da bo (spet) Moški in sebi bomo dovolile, da bomo zopet – ponovno  Ženske. V najbolj žlahtnem pomenu moškoženskih energij. In bomo seksi za nas same.  Ker ko sebe ljubimo in se sprejemamo takšne kot smo, smo seveda itak najbolj seksi. In polne energije. In življenjskega poguma.

In seveda vse opisano velja tudi za vašo pišočo damo, ki se vedno bolje počuti v svoji koži, srčku, umu in Egu, ki bo mogoče sčasoma postal tudi moj zaveznik. Veselim se vsakega novega dne.

 

Spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!

Naučimo otroka čustvene inteligence in socialnih veščin

NAUČIMO OTROKA ČUSTVENE INTELIGENCE IN SOCIALNIH VEŠČIN

No, kako lahko otroka naučimo socialnih veščin in da bodo sploh znali uporabljati čustveno inteligenco? Vsakodnevna uporaba in ponavljanje je edini recept. Mogoče se vam staršem zdi, da je neprestano ponavljanje določenih socialnih veščin že res preveč tečno in nepotrebno, a to otrok potrebuje, da jih ponotranji in da postanejo del njegovega čustvenega in vedenjskega ustroja.

Otroku lahko pomagate osvojiti socialne veščine tudi tako, da uporabite vsakodnevne težave kot podlago za nauk ali primer, kako delujejo v socialnem in družinskem okolju:

1. Govorite o čustvih. Ko starši razložijo otroku kako se kakšen član družine počuti in kaj potrebuje, postanejo otroci bolj dojemljivi za čustva drugih ter tudi hitreje razumejo stališča drugih oseb.
2. Postavljajte vprašanja glede čustev, potreb, želja in možnosti izbire. Ko opazite, da se je otrok na primer slabo odločil v neki situaciji, ga lahko povprašate glede tega ter ga tako učite, da se iz lastnih izkušenj nekaj nauči. Pomagajte otroku, da razmisli, kaj ga je napeljalo na določeno odločitev ali izbiro ter kako se je le-ta pokazala. Tole je nekaj vprašanj:

• Kako si se počutil/a?
• Kaj si želel/a s tem doseči?
• Kaj si naredil/a?
• Kako se je tvoja izbira obnesla?
• Ali si dobil/a kaj si želela / hotel/a?
• Kaj misliš, kako se je tvoj prijateljček počutil ob tvojem dejanju?
• Ali boš enako ravnal/a tudi v bodoče ali pa boš mogoče razmislil/a, da bi poskusila/a kaj drugega?
• Kaj se lahko zgodi, če se odločiš kako drugače kot sedaj?

Pa poslušajte, kaj bo otrok povedal in obrazložil. Prikimajte, preverite s kakšnimi kratkimi vprašanji, če ste pravilno razumeli njegovo razlago. Ne sodite in ne obsojajte, izrazite svoj smisel za humor in ocenjujte situacije namesto otroka. S refleksijo in povzetkom dogodka bo otrok lahko razvil lastno integriteto in znal oceniti neko bodočo podobno situacijo. Dobra presoja izvira običajno iz kakšne slabe izkušnje.

3. Zmaga – zmaga situacija naj bo vaše vodilo. Trudite se vedno znova, da takšno ravnovesje prevaga tudi v navadnih družinskih situacijah, ki jih otrok pozna. Obrazložite kako ste prišli do tega in kaj to sploh pomeni. Prakticirajte.
4. Porabljajte stavke, ki se povzamejo z besedo »jaz«. S tem lahko opišete, kako se počutite, kaj čutite ali kaj potrebujete in se izognete obsojanju ali nepotrebnim in nekoristnim sodbam.
5. Oblikujte socialno sprejemljivo vedenje in mu sledite vsi družinski člani. Preko poistovetenja se otrok najhitreje nauči socialnih veščin in vedenja, ki je primerno v določeni družbeni situaciji. Seveda se to še hitreje dogaja, ko opazuje starša, kako se vedeta in delujeta v okviru družinske dinamike.

No, pa seveda, še vedno se boste ponavljali do nezavesti. Ampak vedite, da boste vzgojili zdravo osebnost, ki bo znala izraziti svoje potrebe in bo obenem spoštovala potrebe drugih ljudi. In takšne posameznike svet potrebuje. Zato se kar potrudite ponavljati.