Otroci tega ne smejo nikoli slišati

 svetovalnica melita kuhar cesa otrok nikoli ne sme slišati

Starši smo dosti krat v stiski, kako reagirati na situacije, ko nas otrok ali najstnik postavi na preizkušnjo. Poriva naše meje, krši sprejete dogovore, ignorira naša navodila, trmasto vztraja pri nečem, kar si je vbil v glavo, četudi dobro ve, da nas bo s tem razjezil. In ker smo starši tudi zgolj ljudje, nam seveda odnese pokrovko.

Če k temu prištejem še naporen delovni dan, tečno in zahtevno taščo, nizek pritisk, nerazčiščen nesporazum s partnerjem in evo, hoče se nam zmešat. Ne izbiramo besed, jeza in bes nas preplavljata zato je zelo težko izbirati prave oziroma primerne besede, preko katerih želimo podati določeno sporočilo ali zopet vzpostaviti omajano mejo otroku. To je zelo pomembno, saj ne želimo, da naši otroci trpijo, pa vseeno jim moramo dati vedeti, da se ne morejo samopašno ali ignorantsko vesti.

Tole je nekaj navodil, kaj nikoli ne smete reči svojemu otroku, četudi ste jezni in totalno razjarjeni.

1. “Spravljaš me ob živce!” je ena od najbolj pogostih jeznih pripomb. Ta in njej podobne uporabljajo krivdo, preko katere skuša starš spremeniti vedenje otroka.  Prav je, da mu damo vedeti, kaj občutimo in da smo razjarjeni, vendar je potrebno naša čustva ustrezno verbalno dati iz sebe. Če vzgajamo s krivdo (glej moj post Občutek krivde) , se bo to kasneje odrazilo v otrokovi nizki samopodobi in tudi v tesnobi. Bolj primerno je reči: “To, kar sedaj počneš in izzivaš, dobro veš, da ni primerno in da smo dogovorjeni kako se vedemo. Zahtevam, da se ravnaš v skladu s dogovori, ki veljajo v naši družini”. Torej, ne dajemo krivde na otroka kot njegovo osebnost, temveč poudarimo neprimernost njegovega dejanja oziroma vedenja.

2. “Pa kaj je narobe s tabo?!” Tale obtožba uporablja sram kot vzvod discipliniranja oziroma starši zmotno mislijo, da bodo s tem dosegli spremembo otrokovega vedenja. Ker nas otrokovo vedenje razjezi, v tistem hipu ne zmoremo ali ne moremo upoštevati vseh dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se je otrok vedel v neki situaciji. Morebiti želi otrok na neprimeren način pritegniti vašo pozornost ali vas želi vplesti v svojo igro, pa tega ne zna ustrezno sporočiti. In tako po krivici otroka s svojo hitro in jezno pripombo pahnemo v veliko osebnostno stisko in namesto, da bi skupaj poiskala rešitev, se otrok umakne in čustveno zapre, saj je občutek sramu močan in lahko pusti večen pečat na samopodobi.

3. “Izboljšaj se, sicer te bomo kaznovali!” ali podobne grozeče fraze. Strah, ki naj bi tudi motiviral in vzpodbudil spremembo otrokovega vedenja pravzaprav povzroči agresijo ali zastrašenost. S tem stavkom boste kmalu povzročili izgubo zaupanja otroka do vas, prav tako vas bo nehal spoštovati in ne bo več sledil zahtevam in navodilom, temveč se bo začel odločati po svoje. Kar je seveda za otroka nevarno.

4. “Poglej bratca / sestrico / sosedovega fantka, kako priden je!” Primerjava lastnega otroka z drugimi je prav tako nekaj, kar zelo boli otroka in ga zagotovo ne disciplinira na način, kot starši mislijo in da bo zato spremenil svoje vedenje. Pogosto je učinek prav nasproten: s primerjavo uničujemo lastno vrednost otroka in le-ta se odzove zanalašč točno kontra, kot mi hočemo, da bi se. Priporočam, da res nikoli ne uporabljate primerjav, saj je vsak otrok unikaten. Spoštujte, sprejmite in vzgajate svojega otroka z vsemi lastnostmi, ki jih ima. Navsezadnje je to vaš otrok!

Torej, ko izbirate vzgojne besede, se predvsem osredotočite na vedenje otroka in nikakor na osebnostne lastnosti. Pri tem lahko uporabite: “Ni mi všeč tvoje vedenje” ali “Ne maram, ko počneš tointo”. Ko se razgreta situacija umiri, se z otrokom pogovorite kaj točno se je zgodilo in kako lahko v bodoče prepreči podobno reakcijo, ker mu boste dali vedeti, da ste mu vedno na voljo ter da mu ni treba na neprimeren način iskati vaše pozornosti, ljubezni ali časa.

 

Šola in poslanstvo učiteljev

melita kuhar svetovalnica šola in poslanstvo učiteljev

Mnogi med nami imamo otroke, ki obiskujejo bodisi osnovno ali srednjo šolo. Vpeti s(m)o v slovenski izobraževalni sistem z vsemi svojimi zakonitostmi in principi, pa tudi stereotipi. Tokratno izhodišče sem našla v pripovedi učiteljice na eni od ljubljanskih osnovnih šol  ter na delavnici oziroma dogodku v zvezi z spoznavanjem sebe in osebnostjo rastjo.

Moja hči je srednješolka. Sama cenim učitelje, ki so ji v osnovni šoli dajali znanje s predanostjo, kompetencami in željo dejansko otroke naučiti vsega, kar se zahteva po predpisanem učnem načrtu, poleg tega so mnogi iskali znanje in ne neznanje, kot je to tako grozljivo simptomatično pri večini učiteljev. Vedno sem zagovarjala stališče, da je otroku treba dati vedeti, da ima učitelj avtoriteto, da je sicer zmotljiv in je človek, a da je v šoli zato, da podaja znanje in otroci so taisto tam, da ga prejemajo.

Kaj naj bi torej bilo poslanstvo učiteljev po mojem skromnem mnenju? Pa to ne mislim po zakonu ampak bolj človeško, v smislu skrbi za novi rod, iz katerih bodo zrasli otroci v odrasle ljudi, vemo pa, da skoraj več časa preživijo v šolskih prostorih kot pa doma. Zato menim, da so učitelji zelo pomembni, poslanstvo pa bi recimo lahko bilo naslednje:

  • Podajanje znanja
  • So vzgled
  • Znajo kompetentno vzgajati
  • So samozavestni in da spoštujejo sami sebe in zaupajo v svoje znanje
  • Spoštovanje do učencev
  • Da so pozitivno in optimistično naravnani

Vem, da se nekateri učitelji z mojim videnjem ne bodo strinjali, a kaj ko imamo vsi pravico do svojega mnenja, moja želja z današnjim razmišljanjem pa je, da pokažem na izobraževanje in udeležence v tem odnosu z nekoliko drugačne perspektive. Ne morem se strinjati, da ker je nekdo učitelj, je že zato nedotakljiv in zaščiten kot polarni medved, pa četudi ni objektiven, pravičen, zdravorazumski, občečloveški in kar je še kvalitetnih lastnosti. Moja naivnost bi rada videla, da bi se v svojem delu z učenci tudi učitelji imeli dobro, varno in bi bili deležni posluha in spoštovanja tako s strani oblasti, ki kar naprej nekaj eksperimentira z našimi otroki in učitelji ter s strani vedno bolj zahtevnih in tečnih staršev.

Čas je, da stopimo skupaj. Mi starši, učitelji, profesorji, učenci in dijaki, pa študentje ter skušamo poiskati win – win situacije.

Nekaj o tem bomo spregovorili na OKROGLI MIZI v sredo, 22.10.2014 s pričetkom ob 11h v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Bo zanimivo. Sem tudi sama sodelujoča, predvsem se zavzemam za bolj jasen in odziven odnos do naših najstnikov s strani profesorjev pa tudi nas, staršev!

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost 27.10.2014

melita kuhar svetovalnica predavanje vzgoja otrok

Kaj otrok potrebuje za zdravo in srečno odraščanje?

To je brezpogojna ljubezen in sprejetost otroka takega kot je, postavljanje meja in skrb za varnost. Prav varnost je okvir, postavljen iz naših mej oziroma omejitev, ki jih dajemo otroku, ko spoznava svet. To mu omogoča varno raziskovanje okolice in pravil.

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost bo 27.10.2014 v Matični knjižnici Kamnik od 17h naprej

Za igro vaših otrok bo poskrbljeno z zanimivimi in poučnimi delavnicami.

 

Dobimo se v knjižnici, ki se nahaja na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku.

Več branja o vzgoji: tukaj

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

KAJ MORAJO SINOVI SLIŠATI OD OČETOV

oče sin

Tokrat je pred nami nekaj nasvetov, ki naj bi jih očetje sporočili svojim sinovom. Takšno željo je izrazilo več bralk, pa tudi nekaj obiskovalcev strani Svetovalnice na Facebook socialnem omrežju.

Očetje so izjemno pomembna starševska figura, ki pa včasih svojo vlogo ne jemljejo primerno resno ali ustrezno. Žal je tako v nekaterih družinah, da so vsa bremena vzgoje zgolj na plečih mame, oče pa je dosti krat sicer fizično prisoten nekje v hiši, a čustveno in vzgojno odsoten. A smo zato, da takšen nevaren in neprimeren vzorec spremenimo? Smo!

Sin se v svojem razvoju zgleduje po očetu oziroma po moški figuri, ki jo ima v bližini. Če ni očeta, je to lahko bližnji moški sorodnik, trener na popoldanski aktivnosti ali kdo drugi, ki ima močno moško figuro. A ker je oče najpomembnejši, se bom osredotočila na sporočila, ki naj bi jih sin slišal od očeta, ne glede na to, ali živijo skupaj ali ne. Trdim namreč, da četudi oče živi drugje, to ne pomeni, da ne more sporočati sinu pomembnih »moških« življenjskih modrosti.

Oče je, smo rekli, vzgled sinu in vzornik, po katerem se želi sin ravnati. Tako sin opazuje očeta, kako reagira v določenih situacijah, kaj govori in na kakšen način, kako se odziva na posamezne dražljaje iz okolja. Tako se bo začel odzivati tudi sin. Oče bi se zato moral odgovorno in modro vesti, predvsem ko je sin v bližini, saj mu s svojimi reakcijami sporoča, kako odrasli ljudje rešujemo vsakodnevne izzive.

Vem, da so očetje tisti, ki so v svojem otroštvu večinoma bili vzgojeni tako, da ne smejo pokazati svojih čustev, da ne smejo biti jezni, žalostni ali prizadeti, temveč da morajo vse to tiščati v sebi ter biti vedno pogumni, borbeni in vztrajni. A časi so se spremenili in današnji otroci se rojevajo z novimi energijami in mnogimi znanji, zato vzgoja otrok ne more več biti enaka kot je bila, ko ste očetje bili mlajši. Sedaj vaši sinovi zahtevajo od vas nov pristop.

Sin želi slišati besede pohvale, priznanje, da vidite njegov trud, slišati mora vaše besede, da ste ponosni na njega. Pokažite mu, da ga želite poslušati. Vi, oče ste tisti, ki se dajte približati sinu, prisluhnite mu, poslušajte ga, kaj želi sporočiti, kaj mu je pomembno in kje potrebuje vašo zaščito. Nikoli se ne delajte norca iz njegovih misli in razmišljanj in nikoli mu ne recite, da vas ne zanima, kaj mu dogaja ali kaj vam želi povedati. Ne ignorirajte ga, češ da nimate časa in da vam je vse drugo bolj pomembno kot čustvovanje lastnega sina.

Namreč, vedeti je treba, da kolikor boste sami investirali v vajin odnos, toliko boste tudi sami imeli od njega. Če se boste kar naprej izgovarjali na to, da nimate časa in boste prednost dajali vsem drugih težavam in izzivom vsakodnevnice, boste izgubili stik s sinom in nikoli več se vez med vama ne bo spletla tako trdno, kot se ustvari, ko si oče in sin vzameta čas le eden za drugega. Zato svetujem, da si včasih vzamete čas zgolj za druženje s sinom, igrajta se, ravsajta, tekmujta, pojdita skupaj metat žogo na koš ali igrati partijo tenisa in kar je še iger, kjer sta lahko skupaj. Tako spletene vezi so zelo pomembne in bodo veljale celo življenje. Sin vas bo spoštoval, ko bo čutil, da ga vi cenite in spoštujete točno takšnega kot je. Pokažite mu, da vam ni vseeno za njegove skrbi. Pomembno je sinovo zavedanje, da se vedno lahko zanese na vas.

Če sin ne bo prejel sporočil od očeta kot odrasle pomembne osebe, bo iskal potrditve pri sovrstnikih, ki pa, kot vemo, lahko zelo uničujoče vplivajo na občutljivega pubertetnika, ki išče svoje mesto pod odraščajočim soncem. Zato polagam na srčka očijem, tatijem in fotrom, da zberete pogum, pa svojega sina objemite in mu zašepetajte kako ga imate radi, recite mu, kako ste ponosni na njega, da veste, da se trudi in da mu boste vedno stali ob strani, ne glede na to, kaj se mu bo dogajalo skozi leta odraščanja. Vem, da boste to zmogli, ker gre za vašega sina, vašo kri. Ne sme in ne more vam biti vseeno!

UPORNIŠTVO NAJSTNIKOV

postavljanje mej

 

Tokrat se bom povrnila na tematiko naših mladih upov, naše najstniške mladine, za katero zna kakšen odrasel človek poreči, da kako je divja, nevzgojena in razvajena. Pa si pri tem mislim: hmm, kdo pa je odraščajoče otroke naredil razvajene in egocentrične, take, ki mislijo, da se ves svet vrti okoli njih? Odgovor: mi starši smo kreatorji teh naših mladostnikov, ki iščejo svojo (uporniško) pot.

Vedno bolj se zavedam, kako ranljiva in občutljiva kategorija so mladi med višjimi razredi osnovne šole ter tistimi, ki zaključujejo srednje šolanje. To so najbolj občutljiva in ranljiva leta, ko se iz otroka levi odrasla oseba in je v tem procesu preobrazbe izjemno izpostavljena preštevilnim dražljajem in okolja, informacijam, ki jih je zelo težko selekcionirati in izbrati ustrezne ter vplivom staršev, družine, vrstnikov in medijev.

Lahko si samo približno predstavljamo, kako se v sebi borijo in preko metode poskusov in napak nabirajo znanje in izkušnje, bolj ali manj boleče. Ali jim lahko mi starši pri tem pomagamo? Sicer bi se pravilni odgovor glasil: da, lahko jim pomagamo, a v resnici ima vsak odraščajoči otrok svojo pot v odraslost, bolj ali manj posuto s tegobami, bolečinami in razočaranji pa tudi uspehi in zadovoljstvom. Vedno bom trdila, da smo predvsem starši tisti, ki lahko olajšamo našemu mladostniku prehod v odraslost s tem, ko jih poslušamo, pa ne sodimo, ko smo iskreni in odprti do njihovih idej, pobud in potreb, ko si kljub našim mnogo številnim obveznostim vzamemo čas tudi za njih, mlade ljudi. Opažam, da številni starši spustijo »ketne« iz rok, ko otrok pride v srednjo šolo in se z njim kaj dosti ne ukvarjajo v smislu čustvene podpore, pozornosti in ljubezni ter opore, ki jo mladostnik še kako potrebuje. Opazijo otroka šele takrat, ko se začnejo dogajati prej nepoznani ekscesi in neprimerno vedenje, ki je dosti krat posledica iskanja pozornosti staršev za stiske, ki jih puberteta in adolescenca vedno prinesejo vsakomur. Morda pomaga, če se na tem mestu mi sami, sedaj baje pametni in odrasli starši poglobimo v našo lastno obdobje odraščanja, ko so nas starejši občani prav tako zmerjali z lenuhi, pobalini in tistimi, ki Bogu kradejo čas. Se mi zdi, da se v teh nekaj dekadah tale pogled ni kaj prida spremenil.

Torej, najstniki iščejo potrditve in kradejo čas staršem preko slabega uspeha v šoli, preko neprimernega vedenja do staršev samih, do širše družine, do učiteljev in drugih avtoritet. S tem potiskajo meje sprejemljivega in pričakovanega vedenja preko meje, ko večina odraslih oseb, s tem tudi staršev, reagira. Običajno seveda na negativni, prislini način, z zmerjanjem, vpitjem, drastičnimi kaznimi in komunikacija se seveda samo še poslabša. Kateri od vas staršev, četudi v stresu in skrbi za mladostnika zna pravočasno potegniti negativno spiralo čustev za zavoro in se usesti z mladinko ali mladincem ter ga z ljubeznijo poslušati, kaj nam ima naposled za povedati. Si mislite ob temle sedaj: s kakšno ljubeznijo, če zaradi mulca izgubljam živce, dobivam sive lase in me kličejo v šolo vsak drugi teden. Ampak, ne pozabite, mi starši smo jim še vedno največja opora in če ne bodo dobili podpore in razumevanja doma, ga bodo iskali žal na ulici in pri ljudeh, za katere verjetno ne bi radi videli, da so del otrokove socialne mreže.

Seveda so nekateri otroci težje vodljivi in vzgojljivi, spet drugi pridno in marljivo izpolnjujejo svoje naloge in izzive, da starši skoraj ne vedo, da imajo najstnika v hiši. Recept se morebiti skriva v tem, da nekateri starši poslušajo otroka že v zgodnji dobi, mu dajejo ustrezne meje, ljubezen in varnost, ko zagrozijo s kaznijo, jo tudi izvršijo ter iz cicibana oblikujejo kasneje v puberteti odgovorno in preudarno mlado osebo. Srečno!

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

22.6.2014