Kako ugotovimo čustveno manipulacijo in se ji izognemo

Are You Being Emotionally Manipulated?

Tokrat razmišljam o nečem, čemur smo vsi bili ali smo izpostavljeni. Boli, nas bega, dela nore ali nesigurne, težko pa se je iztrgati iz drame čustvene manipulacije. Čustvena ali psihološka manipulacija se lahko definira kot vedenje, ki je namenjeno, da spremeni odnos ali vedenje drugih ljudi na način, da se pri tem uporabljajo prevare, preslepitve ali zlorabe.  Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko vam je nekdo škodoval in ko ste skušali razjasniti, kaj se je zgodilo, ste se vi sami začeli opravičevati napadalcu oziroma povzročitelju škode. No, bili ste žrtev čustvene manipulacije.

Z manipulacijo se posega v naš prostor svobodne volje in se skozi prisilo, grožnje, nasilje, zlorabo ljubezni in pozornosti dosega nekaj, kar je proti našim željam, potrebam, interesom. To manipulatorja ne zanima. Vse kar hoče je, da doseže, kar si je zamislil oziroma kar misli, da je njegova pravica biti gospodar tujega življenja, čustvovanja in odzivanja. Ko ozavestimo, da smo žrtev manipulacije ter presežemo strah, ki je običajno prisoten ob čustveno zmanipulirani drami, lahko začnemo proces osvobajanja in rezanja vezi od manipulatorja. Seveda se le-ta upira na vse pretege, saj tako izgubi predmet, na katerem vrši svoje pritiske z različnimi manipulativnimi metodami.

melita kuhar svetovalnica custvena manipulacija

Tole je nekaj znakov, kako prepoznati čustveno manipulacijo ter kako se pred njo obraniti:

  1. Izrazite osebi nekaj, kar pa se vam vrne obrnjeno nazaj na negativen način, po možnosti še pospremljeno s solznimi očmi in z obtožujočim pogledom. Mogoče je tudi izrečeno opravičilo, za katerega pa intuitivno čutite, da ni pristno in iskreno. Ni vam okej cela ta drama, pa vendar morate vedeti, da če boste tako narobe plasirano vašo izjavo vzeli v opravičilo, ste postali žrtev čustvene manipulacije. Kajti, oseba, ki vas je takole zmanipulirala, je dobila od vas sporočilo, da se lahko v bodoče zopet tako spreneveda in preobrača vaše besede in zato ji ne bo nič hudega. Kako se obraniti pred tovrstno čustveno manipulacijo? Tako, da jasno in argumentirano poveste, kaj vas moti ter da ne verjamete obrnjeni izjavi in da se ne pustite čustveno izsiljevati.
  2. Oseba nam želi pomagati, ne da bi jo kdo za to prosil. Seveda je takšna ponudba videti odlično, vendar je to za čustvenega manipulatorja le poteza, da pridobi, kar si je zamislil in bo pri tem hitro začel negodovati in se izmikati, četudi se je sam ponudil za pomoč. S tem želi pridobiti pozornost, četudi bo zaradi tega vzbudil nejevoljo in jezo, ki pa jo bo s čustveno manipulacijo obrnil v smer, ko bo nas obtožil, da smo mi tečni in nerazumski, ker nočemo sprejeti njihove pripravljenosti na pomoč. Takšni situaciji se izognemo tako, da manipulatorja direktno soočimo z dejstvi in odklonimo pomoč.
  3. Čustveni manipulator nekaj pove, a kasneje trdi, da tega pa že ni rekel. Poznate to kajne? No, če ne kje drugje, ste zagotovo takšne manipulacije slišali s političnega parketa, kjer se tovrstno orodje rado uporablja. V odnosih bodite pozorni na osebe, ki kar naprej trdijo, da nečesa niso rekle, a vi se zelo dobro spomnite, da je bilo nekaj izrečeno, pa se že sami sebi čudite, če vas spomin zapušča ali pa se vam že meša. Vedeti je treba, da ‘izkušeni’ čustveni manipulatorji znajo zelo dobro opravičiti lastne izjave ter jih obračati naokoli ali jih zelo racionalno razložiti, pa tudi lagati z gledanjem direktno v oči. Vam pa nič jasno… No, pred tem se lahko zavarujete tako, da snemate ali si zapisujete izjave manipulatorja, če ste seveda že poprej pogruntali, da je neka oseba te sorte. Ali pa imate s seboj osebo, ki ji zaupate ter da je tudi ona prisotna pri lažeh in zanikanih izrečenih stavkih. Tako imate tudi pričo, ki vam bo pomagala pri ohranjanju zdrave pameti.
  4. Manipulator na vas preloži občutek krivde. Tovrstni ljudje imajo sposobnost, da se počutite krive če ste spregovorili, pa če niste, če ste pokazali preveč čustev, pa če jih niste pokazali dovolj, če ste dovolj skrbeli ali če ste preveč bili skrbni itd. Skratka, karkoli naredite, vas bo čustveni manipulator okrivil v smislu, da boste vi občutili slabo vest ali občutek krivde. Kajti, njihova poglavitna potreba je, da zadovoljijo lastne želje in potrebe ter bodo vse naredili, da plešemo tako kot oni igrajo. Sočutje, ki je mešano z občutkom krivde, je zelo močno orodje s katerim se manipulira vaša čustva. Čustveni manipulator je odličen v svoji vlogi žrtve in mu mimogrede nasedemo. Ubranimo se tako, da mirno povemo, da naj sam naredi nekaj, kar indirektno hoče in zahteva od nas. Pri tem moramo biti res trdni in pogumni, saj se čustveni manipulator ne vda kar tako. Tovrstna pasivna agresija je zelo boleča, a je ne moremo pravočasno definirati.

Podobnih situacij je še mnogo. Pomembno pri prepoznavanju čustvene manipulacije je predvsem to, da ko se enkrat postavimo v bran, moramo biti pri tem dosledni in vzdržati vse pritiske in izsiljevanja, grožnje ter občutke krivde. Le tako lahko čustveno (pre) živite.

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

Zona udobja

 

melita kuhar svetovalnica cona udobja

Se sliši dobro kajne? Kaj prvo pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.

Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te zone ali območja,  v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v zoni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je zona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz zone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo zono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj čem tajit.

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje zone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišic zoper tiščim v na novo vzpostavljeno zono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo zonam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas ojača, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost 27.10.2014

melita kuhar svetovalnica predavanje vzgoja otrok

Kaj otrok potrebuje za zdravo in srečno odraščanje?

To je brezpogojna ljubezen in sprejetost otroka takega kot je, postavljanje meja in skrb za varnost. Prav varnost je okvir, postavljen iz naših mej oziroma omejitev, ki jih dajemo otroku, ko spoznava svet. To mu omogoča varno raziskovanje okolice in pravil.

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost bo 27.10.2014 v Matični knjižnici Kamnik od 17h naprej

Za igro vaših otrok bo poskrbljeno z zanimivimi in poučnimi delavnicami.

 

Dobimo se v knjižnici, ki se nahaja na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku.

Več branja o vzgoji: tukaj

 

melita kuhar svetovalnica logo odnos

 

UPORNIŠTVO NAJSTNIKOV

postavljanje mej

 

Tokrat se bom povrnila na tematiko naših mladih upov, naše najstniške mladine, za katero zna kakšen odrasel človek poreči, da kako je divja, nevzgojena in razvajena. Pa si pri tem mislim: hmm, kdo pa je odraščajoče otroke naredil razvajene in egocentrične, take, ki mislijo, da se ves svet vrti okoli njih? Odgovor: mi starši smo kreatorji teh naših mladostnikov, ki iščejo svojo (uporniško) pot.

Vedno bolj se zavedam, kako ranljiva in občutljiva kategorija so mladi med višjimi razredi osnovne šole ter tistimi, ki zaključujejo srednje šolanje. To so najbolj občutljiva in ranljiva leta, ko se iz otroka levi odrasla oseba in je v tem procesu preobrazbe izjemno izpostavljena preštevilnim dražljajem in okolja, informacijam, ki jih je zelo težko selekcionirati in izbrati ustrezne ter vplivom staršev, družine, vrstnikov in medijev.

Lahko si samo približno predstavljamo, kako se v sebi borijo in preko metode poskusov in napak nabirajo znanje in izkušnje, bolj ali manj boleče. Ali jim lahko mi starši pri tem pomagamo? Sicer bi se pravilni odgovor glasil: da, lahko jim pomagamo, a v resnici ima vsak odraščajoči otrok svojo pot v odraslost, bolj ali manj posuto s tegobami, bolečinami in razočaranji pa tudi uspehi in zadovoljstvom. Vedno bom trdila, da smo predvsem starši tisti, ki lahko olajšamo našemu mladostniku prehod v odraslost s tem, ko jih poslušamo, pa ne sodimo, ko smo iskreni in odprti do njihovih idej, pobud in potreb, ko si kljub našim mnogo številnim obveznostim vzamemo čas tudi za njih, mlade ljudi. Opažam, da številni starši spustijo »ketne« iz rok, ko otrok pride v srednjo šolo in se z njim kaj dosti ne ukvarjajo v smislu čustvene podpore, pozornosti in ljubezni ter opore, ki jo mladostnik še kako potrebuje. Opazijo otroka šele takrat, ko se začnejo dogajati prej nepoznani ekscesi in neprimerno vedenje, ki je dosti krat posledica iskanja pozornosti staršev za stiske, ki jih puberteta in adolescenca vedno prinesejo vsakomur. Morda pomaga, če se na tem mestu mi sami, sedaj baje pametni in odrasli starši poglobimo v našo lastno obdobje odraščanja, ko so nas starejši občani prav tako zmerjali z lenuhi, pobalini in tistimi, ki Bogu kradejo čas. Se mi zdi, da se v teh nekaj dekadah tale pogled ni kaj prida spremenil.

Torej, najstniki iščejo potrditve in kradejo čas staršem preko slabega uspeha v šoli, preko neprimernega vedenja do staršev samih, do širše družine, do učiteljev in drugih avtoritet. S tem potiskajo meje sprejemljivega in pričakovanega vedenja preko meje, ko večina odraslih oseb, s tem tudi staršev, reagira. Običajno seveda na negativni, prislini način, z zmerjanjem, vpitjem, drastičnimi kaznimi in komunikacija se seveda samo še poslabša. Kateri od vas staršev, četudi v stresu in skrbi za mladostnika zna pravočasno potegniti negativno spiralo čustev za zavoro in se usesti z mladinko ali mladincem ter ga z ljubeznijo poslušati, kaj nam ima naposled za povedati. Si mislite ob temle sedaj: s kakšno ljubeznijo, če zaradi mulca izgubljam živce, dobivam sive lase in me kličejo v šolo vsak drugi teden. Ampak, ne pozabite, mi starši smo jim še vedno največja opora in če ne bodo dobili podpore in razumevanja doma, ga bodo iskali žal na ulici in pri ljudeh, za katere verjetno ne bi radi videli, da so del otrokove socialne mreže.

Seveda so nekateri otroci težje vodljivi in vzgojljivi, spet drugi pridno in marljivo izpolnjujejo svoje naloge in izzive, da starši skoraj ne vedo, da imajo najstnika v hiši. Recept se morebiti skriva v tem, da nekateri starši poslušajo otroka že v zgodnji dobi, mu dajejo ustrezne meje, ljubezen in varnost, ko zagrozijo s kaznijo, jo tudi izvršijo ter iz cicibana oblikujejo kasneje v puberteti odgovorno in preudarno mlado osebo. Srečno!

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

22.6.2014