Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?

Občutek krivde

Ko se pogovarjam z mojimi strankami v Svetovalnici ali s prijatelji in prijateljicami, je kar velik delež ljudi, ki nosijo v sebi močan občutek krivde. Krivde za to, da niso bili dobri otroci, da nikoli ne morejo narediti nekaj dobro v taki meri, da bi jih kdo pohvalil, vedno imajo težnjo za dokazovanjem in pregorevajo, da bi drugim, predvsem staršem (sedaj že ostarelim) dokazali, da zmorejo in da so dovolj dobri.

Vam zveni znano? Ste morebiti sami vzgojeni preko občutkov krivde? Vam je kdaj mama rekla nekako takole: “Zelo sem žalostna, ker me ne ubogaš. Iz tebe nikoli nič ne bo” ali pa “Mene je sram pred drugimi, ker si takšen nemogoče divjak. Kako naj te imam rada, če kar naprej delaš probleme?!”. Nemočen otrok je postavljen pred nemogočo nalogo: zadovoljiti mamo. Ki je seveda nikoli ne more. Ker mama, ki vzgaja tako, da otroku vceplja kot sredstvo discipliniranja krivdo, nikoli ne bo zmogla spregledati in spremeniti svojega vzorca navidezne nemoči in žalosti, ki sta vzvod patološke vzgoje.

Tedaj otroci, sedaj odrasli posamezniki še vedno na svojem srcu in čustvenem svetu nosijo ta izjemno težek pečat in ta je, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri. In to jih zaznamuje pri vseh njihovih odločitvah in pričakovanjih, ki jih projicirajo v druge ljudi, bodisi lastne otroke, partnerje, sodelavce, prijatelje. Po navadi kot povratni odnos dobijo od nekaterih ljudi iz socialne mreže podoben čustveni pritisk, kot so mu bili izpostavljeni v otroštvu, ki mu poglobi lasten občutek krivde. In mreža se zaplete, težko je najti izhod iz lastne čustvene kolobocije.

Kakšna je lahko rešitev? Vedeti je potrebno, da je vsako zdravljenje in soočanje z notranjimi vzorci dolgotrajen proces. Bližnjic ni. Potrebna je odločenost nekaj narediti za sebe, da lahko sčasoma zaživimo bolj kvalitetno, zadovoljno in nekonfliktno življenje, v sožitju z drugimi ljudmi. Pa upati si je treba. Ker strah pred tem, kaj mi v resnici smo, nas lahko v veliki meri zablokira in onemogoči, da smo iskreni sami s seboj. Sama pravim, da je nagrada ogromna, če se odločimo za pot samospoznavanja. Dobimo sebe nazaj!

 

Zakaj se zaljubimo v nedosegljivo osebo

Malo čuden naslov ampak verjetno je bil marsikdo od nas kdaj nesrečno zaljubljen. Oziroma zaljubljen v osebo, ki nam enako močnih ljubezenskih čustev ni vračala. Pa saj nikjer ne piše, da se vsi avtomatsko poparčkamo, če se zaljubimo v nekoga. Je verjetno dokaj majhna statistična možnost, da se taista oseba tudi enako zaljubi v nas. Ali pač?

Očitno neka kemija zaljubljene norosti deluje pri mnogih parih, ki pa nekvalitetno preidejo iz stanja zaljubljenosti v stanje ne-spoštovanja in ne-ljubezni, ki pač ne vodi v dolgoživo in kvalitetno partnersko zvezo. Mnogi tega nismo znali in zmogli, vključno z menoj. Sedaj že nekaj let učim sebe in moje drage stranke v Svetovalnici , kako je res izjemno pomembno zavedati se svojih prednosti in slabosti ter na sebi osebnostno delati ter preko komunikacije in spoštljivega ravnanja taisto znati razložiti tudi partnerju. Dejstvo je tudi, da mi ne moremo nikogar prisiliti, da dela ali razmišlja tako kot mi, lahko pa razložimo svoje potrebe, želje, ideje ter kako vidimo skupno reševanje nesoglasij.

Zakaj pa se kdaj dame zaljubimo v nam nedosegljivo osebo? Ker tudi to je zelo pogosto. Nekdo se lahko v nekaj letih par krat zaljubi v osebo, ki ljubezni ne vrača, ki vašo zaljubljeno stanje ignorira ali zaničuje. Ko se to zgodi več kot enkrat, lahko pomeni, da nezavedno izbiramo nam nedosegljivega partnerja in s tem “igramo” igro, ki jo poznamo iz otroštva. Lahko je bil oče dame idealiziran in zelo pogosto odsoten. Lahko je bil sicer fizično prisoten, a čustveno hladen in odtujen. Pa posledično kot odrasli hrepenimo po bližini očetu podobne osebe, si pa vedno nehote izberemo osebo, ki nam bo odpirala stare rane in bomo podoživljali enak vzorec zavrnitve in odtujenosti. Ker to bolečino poznamo še iz otroštva. In seveda boli.

Ker smo sedaj odrasli in ker smo se sposobni odločati drugače, kot ko smo bili otroci, svetujem, da se sami s seboj pomenite zakaj ponavljate vedno ene in iste vzorce. Z delom na osebnostni rasti in preobrazbi bolečih točk lahko napredujemo, se postavljamo na nove osebnostne temelje in začnemo ceniti vsak trenutek lastnega neponovljivega Življenja. Ki je neprecenljivo!

 

TRIJE KORAKI ZA OZDRAVITEV ČUSTVENIH RAN

 

Ko berem različne prispevke od tu in tam, nabiram teoretično znanje ter se učim iz praktičnih primerov ob svojem svetovalnem delu, pogosto naletim na strnjen povzetek vsega, do česar sem se sama dokopala. Je odlično, ko lahko preberem »svoja razmišljanja«, ki jih je pisno ubesedil nekdo drug. Takšen primer je članek Bena Ralstona, ki je navedel tri osnovne korake, s katerimi lahko ozdravimo skoraj karkoli.

Sama bi k temu dodala, da so tile trije koraki tako ali tako zelo pomembni vedno in povsod. Tisti, ki ste bili pri meni v Svetovalnici dobro veste, da vedno poudarjam tele magične ključne besede: odgovornost, vzroki in kako jih osvetliti, ozavestiti in kot takšne, torej spremenjene zopet dati v svoj notranji ustroj ter kako biti čuječi v vsakem trenutku.

Torej, tole so tri izjemno pomembne faze, ki pomagajo pri ozdravitvi notranjih bolečih vzorcev, ran in poškodb.

1. PREVZEMITE ODGOVORNOST

Kakršenkoli problem da je, je pač vaš. Ni od koga drugega ampak je enostavno zgolj vaš. Lahko si seveda mislite, da je nekdo drugi kriv za nekaj kar se vam je zgodilo v preteklosti, ampak tisto, kar vas muči, je zgolj in samo vaše. Soočite se s tem, da je problem torej zgolj vaš, prilastite si ga. Pomembno je vedeti, da ko prevzamete odgovornost, ne pride več do tega, da krivite druge ter tako od problema ne bežite. Tako ozavestite, da ste vi in zgolj vi odgovorni za vašo lastno notranjo spremembo. Ko dovolj boli, smo motivirani, da nekaj spremenimo, gremo v akcijo ter povzročimo, da bolečina izgine.

Pa še nekaj je pomembno vedeti: ne morete drugih ljudi prisiliti, da se spremenijo. Lahko se spremenite in osebnostno rastete zgolj vi sami. Seveda, ko prevzamete odgovornost za svoje odločitve.

2. POIŠČITE VZROK TEŽAVI

Mnogi ljudje ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje težave. Tisti, ki jih, so na dobri poti, da jih razrešijo ter gredo lažje naprej v Življenje. To so pogumni ljudje, ker so se upali soočiti s svojimi najglobljimi strahovi, ki ovirajo posameznikov napredek. Premagali so svoje bojazni.

Kako pa poiščemo vzrok težave? Je pravzaprav zelo enostavno (predstavljajte si celotno drevo): zaznate težavo, problem, ki se seveda nahaja v najvišjih vejah, to je v vaši glavi. Saj vemo, naše misli, prepričanja, ideje se nahajajo v glavi. Deblo predstavlja naše srce, torej čustva. Korenine so naša notranjost, torej naša globoka občutenja travm, stresa, strahu in drugih težkih občutkov. Vzrok težav je vaša reakcija na točno te najgloblje občutke bolečine, to je preživetveni instinkt.

Pa nato sebe vprašajte: »kako se počutim ob misli na to težavo«? Tako se še naprej sprašujte, dokler ne pridete do vaših najbolj globokih občutij. In se povprašajte, kaj si želite narediti, da bi prišlo do spremembe.

Odgovor bo seveda zopet nagon preživetja, ker večina naših težav izvira prav iz njega.

3. POZDRAVITI VZROK

To je pravzaprav najbolj enostaven korak, če ste se prebili skozi prva dva. Vzrok problema je podzavestna blokada oziroma blokada med varnostjo / preživetjem ter instinktom, ki je lahko boj, beg ali zamrznitev.

Če je narava problema v podzavestnem področju, jo odpravimo enostavno tako, da jo naredimo zavestno. Blokada je kot senca, ki zatemni naše bistvo in zavedanje. Če odmaknemo senco, na problem posveti svetloba ter s tem ozavestimo težavo, ki v veliki meri izgubi svojo moč nad našimi reakcijami. To je dejanje čuječnosti, tukaj in sedaj oziroma točno v sedanjem trenutku. Zavedamo se sebe in svojih občutenj.

Ne pustimo strahu, da nas paralizira in ne pusti naprej. Zavestno se trudimo delati na sebi, tako jaz kot enako predlagam tudi vam.

Problem je v tem, da smo se kot človeška vrsta naučili držati našo bolečino namesto, da bi jo spustili. Instinkti, ki so nam nekoč pomagali preživeti, so danes prisotni v obliki, ki je pogubna. Kar je še hujše, kar naprej so vklopljeni! Tako so naša življenja vodena preko podzavestnih nagnjenj, kot so osredotočenost k načinom boja (osvoji, uniči, ubij, spopadaj se, zmagaj itd.), bega (skrij se, pobegni proč, ostani pasiven) ali načina zaledenitve, ko ostaneš paraliziran, tog, nepokreten itd.

Lahko smo visoko duhovno razviti posamezniki, pa bomo vseeno imeli zdravstvene, čustvene ali psihične težave, ker je nekaj v naši podzavesti, ki se med seboj bori ter želi izriniti naše notranje zdravo bistvo. In smo spet pri nagonu preživetja. Sama pravim, da z delom na sebi, to je na lastnih nezavednih vzorcih in prepričanjih lahko spremenimo marsikaj v sebi ter to nadomestimo z vsebinami, ki nas vodijo naprej, k našemu pravemu in žlahtnemu bistvu.

 

Vsem ne moremo ustreči

Opazujem, kako hočejo mnogi ljudje biti takšni, kot drugi od njih pričakujejo. Ker mislijo, da bodo tako hitreje sprejeti v določen krog ljudi. Da bodo upoštevani in dobili pozornost po kateri hlepijo. In sebe seveda pri tem negirajo.

Če hočeš biti nekdo drugi, kot si ti v resnici, potem sam sebe obsodiš na bolečino, jezo in zagrenjenost. Normalno je, da imamo v posamezni življenjski fazi določene vzornike, ki nam predstavljajo možno idealno sliko, po kateri lahko sami oblikujemo svoje vrednote, stališča in vedenje. Sicer je v tem skrit en majhen ‘kavelj 22’, saj mi nismo tista oseba, ki jo gledamo kot ideal. A vseeno vedno pravim, da se oblikujemo preko procesa primarne socializacije in vzgoje, identifikacije s pomembnim drugim, vzgledov in bolečine, ki nam jo povzročajo življenjski izzivi ter ob podpori zdravih idealov lahko živimo čisto fajn in zdravo življenje.

Finta je, da ko mi ne znamo, nočemo ali ne moremo biti lastni mi, ter nam drugi predstavljajo večji ideal, za katerega bomo kršili norme in merila, potem sebe oziroma svojo unikatno osebnost izgubimo. Postanemo socialni klon neke druge osebe. A mi v sebi nosimo določene izzive, ponotranjena prepričanja in vzorce, ki nas oblikujejo v neponovljive osebe, ki se seveda razlikujejo od tega, kar nosi v sebi neka druga oseba. In ko želimo vsem ustreči, sebe spremenimo v taki meri, da se ne moremo več prenašati.

Postanemo jezni. Razdiralni. Agresivni. Pademo pod vpliv različnih odvisnosti. Tudi odvisnosti od patoloških odnosov. Pri tem je težko najti primarni vzrok takšnih izpadov in nasilja. Sem prepričana, da če bi se vsak od nas malce ustavil v hitenju skozi življenje in se intimno analiziral, kaj si želi, česa noče in kaj je pripravljen narediti za spremembo, bi mnogo lažje zadihal in se odločal tako, da bi bilo za vse okej. Ne obupajte. Sami sebi želite najboljše, ker ste vi sami unikat!

 

Čustveni izsiljevalci

Se mi zdi, da se vsakdo od nas v določenih situacij zmore spremeniti v čustvenega izsiljevalca. Namen je, da dosežemo tisto, kar smo si zadali, da želimo ali zahtevamo od druge osebe, pa če bo treba pri tem uporabiti čustveno nasilje, tudi prav. Človek, ki je deležen čustvenega izsiljevanja, podleže tovrstnemu nasilju, pa običajno sploh ne ve, da je žrtev čustvenega izsiljevanja. Jaz temu pravim tudi čustvena manipulacija. Posameznika boli in je prizadet, pa pravzaprav ne ve točno zakaj. Ne ve, kaj ga je doletelo, čuti le, da je žalosten, boli ga srce in občuti jezo.

No, to da občutimo fazo jeze, je takrat, ko je žrtev čustvenega napadalca ozavestila, da je primežu čustvenega izsiljevanja. Tega običajno sami od sebe ne sprevidimo, pomaga nam strokovnjak, ki vodi proces ozaveščanja. Postane jezen na ljubljeno osebo, ki je šla tako daleč, da prizadene čustva točno tam, kjer najbolj boli. In je jezen na sebe, da to dovoli osebi, za katero je bil prepričan, da mu ne želi nič slabega in da ga ima rada.

Ste se morebiti prepoznali v katerem od zgornjih stavkov? Problem je v tem, da čustveni napadalci nikoli nočejo izgubiti boja zato uporabijo težko topništvo izsiljevanja in manipulacije, da prepričajo partnerja v nekaj, za kar so sami zelo prepričani, da je nujno in obvezno, da se z njimi strinja tudi draga jim oseba. Vem, tole je slišati mogoče malce kontradiktorno, a kot vemo je življenje polno presenečenj, bolečih izkušenj in nabiranja modrosti.

Rešitev za čustveno izsiljevanje? Zdrava rešitev je prekinitev odnosa z osebo, ki četudi jo ljubimo, v nas budi bolečino in odpor. Na dolgi rok nas bo čustveno izsiljevanje zlomilo.

A kot vemo, običajno ni tako enostavno kar oditi (oziroma je lažje reči kot narediti kajne?), zato v dani situaciji predlagam, da se začnete postavljati za sebe (tako imenovano asertivno vedenje) z argumenti in dejstvi, ne verjamete več slepo navidezni realnosti čustvenega napadalca ter skušate sebi dopovedati, da se takšna oseba, ki uporablja orožje čustvenega napadanja, ne bo spremenila ali pa kar čez noč razumela, da to kar počne, je boleče in nečloveško. Sicer jih lahko opravičimo, da tega v večini primerov ne delajo načrtno in premišljeno temveč je to koncept nezavednega obrambnega mehanizma, s katerim želijo okrepiti ali vsaj ohraniti svojo dominantno pozicijo v odnosu.

Življenje je vedno zapleteno, a obenem zanimivo. Priznajte. Mislim za vas.

Krivda

Ste se kdaj zalotili, da se neprijetno počutite? Peče vas vest, boli vas drobovje in vse je nekako narobe, pa četudi ne morete točno s prstom pokazati kaj je tisto, kar vas razžira. Mnogo vas od znotraj drobi občutenje, ki se mu reče KRIVDA.

Mnogi starši vzgajajo svojo mladež preko občutka krivde. Razvije se nekako takole: malček raziskuje okolico malce po svoje, zaigra se in pozabi, da je kosilo že pripravljeno. Starši ga sicer spomnijo, da je čas obeda, a otrok je še vedno na primer v svojem domišljijskem svetu in naenkrat zasliši, kako ga eden od staršev kara z besedami, da njega, to je starša boli, da še ni prišel jest in da je žalosten, ker ga otrok ni slišal. Dete se začne počutiti krivo, da ni dovolj dobro za starša, ki je seveda ves njegov svet. Pa se tako na zelo neviden in perfiden način v otroka vceplja zelo težek občutek, ki se ga po vsej verjetnosti ne bo znebil nikoli več.

Ker nas tlači krivda, ki se je običajno niti ne zavedamo, se v nas oblikuje tudi slaba ali šibka samopodoba in naš notranji Jaz je vedno obremenjen in kar naprej se skrivlja pod bremenom tega, da ni nikoli dovolj dober za starše, prijatelje, vrstnike itd.  Karkoli kadarkoli naredi, se v svojih očeh ne bo nikoli odkupil za to, da ni dovolj zrel, priden (uf, kako ne maram te besede!), poslušen, ubogljiv, sposoben, spoštljiv. In se seveda nekje v majhnih možganih pojavi vprašanje: zakaj pa bi se sploh kaj trudil, če karkoli naredim, je brez veze in ne bom nikoli dobil priznanja?

Pa smo enadvatri v zaciklani negativni spirali, ki vleče naše gledanje na svet in odnose seveda navzdol, v pesimizem, brezbrižnost, letargijo in nočemo pa tudi ne moremo aktivirati energije, da bi karkoli spremenili. Na vsako vprašanje odgovorimo z “ne vem”.

Kot že poznate mene, vsako moje razmišljanje skušam zaokrožiti na pozitiven način. Tokrat bom napisala, da ljudje, ki nosijo v sebi občutke krivde za različne pritiske, vzorce in ponotranjena prepričanja, je fajn da vedo, da večina vseh teh pritiskov in vzorcev sploh ni njihova, temveč jim je bila tokom vzgoje vsajena. In zato je možnost, da preko osebnostne rasti in delu na lastnem Jazu in prepričanjih preobrazimo bolečino in krivdo v zmago in ponos, da smo zmogli to težko pot notranjih sprememb. To pa zopet pomeni, da smo okrepili samozavest in notranjo lastno vrednost. Verjemite mi, to je odlična popotnica za Življenje brez kesanja! Ker Življenje je zgolj eno samo, tukaj in sedaj. Ljubite se.

Jeza, ki povzroči temo pred očmi

Pogosto pri svojem svetovalnem delu opažam, da smo ljudje res krvavi pod kožo in da nam čustva usekajo ven, ko niti ne pričakujemo. Če želimo svoj čustveni svet opazovati in nadzirati, je potrebno mnogo ozaveščanja in čuječnosti, da uspemo pravočasno reagirati tako, da ni povsem razdiralno za odnose in okolico.

Jeza je eno od čustev, ob katerem se kreše mnogo strokovnih in laičnih mnenj. Nekje sem prebrala, da je jeza oblika strahu in beg pred odgovornostjo. Osebno menim, da je jeza čustvo, ki je del nas in ki tudi zna delati za nas v določenih situacijah. Z jezo smo opremljeni vsi mi. V kakšni meri pa nas bo omejevala in delovala razdiralno je odvisno od več med seboj prepletenih dejavnikov. Eden je ta, kako smo bili vzgajani oziroma ali se je v primarni družini kazalo čustva, med njimi tudi jezo. Opažam, da cel kup družin pri vzgoji majhnih otrok dela napako in otroku starši rečejo, ko je jezen, da naj ne bo žalosten. In otrok odraste v zmedi, katero čustvo občuti, ko pa vidi, da žalost ni jeza. In obratno.

Drugi dejavnik je, da vpijamo v sebe kot otroci odziv naših staršev oziroma drugih pomembnih odraslih oseb ter opazujemo, kako reagirajo v neki situaciji, ki povzroči stres in posledično jezo. Tako, kot so reagirali naši starši na jezen način, zelo podobno bomo tudi mi. Prekopiramo vzorec.

Jeza se pogosto izraža skozi nasilje. Zato jeznim ljudem priporočaj(m)o, da se začnejo ukvarjati z različnimi borilnimi veščinami, znotraj katerih lahko na legitimen način izražajo in ventilirajo nakopičeno jezo. Kajti, ko imamo jezo v sebi, je ni priporočljivo zatirati ali jo ignorirati temveč predlagam, da se je zavemo, jo opredelimo ter izrazimo tako, da je sprejemljivo. Pogosto navajan primer tovrstnega športa je boks, kickboksing, MMA in ostale borilne veščine oziroma preko športne aktivnosti omogočiti jezi, da pride kontrolirano na plano.

Problem imamo, ko v sebi začutimo jezo, ki nas privede do tega, da se nam pred očmi stemni in sploh nismo razsodni ali odgovorni za svoja dejanja. Popoln bes nas preplavi in četudi nam je kasneje zelo žal in se kesamo za storjen izbruh, je velika škoda na odnosih in razmerjih že storjena. Tudi v takšnem primeru predlagam, da se raziščejo vzroki, ki privedejo posameznika do močne jeze, ker vedno je nekaj v ozadju površinskega dogajanja in reagiranja.

Meditacija, globoko dihanje z dajanjem namena vsakemu vdihu in izdihu, kričanje na kakšno drevo v gozdu, pretepanje povštra ali kričanje v njega, boksanje v boksarsko vrečo in druge aktivnosti pomagajo pri ventiliranju jeze. Poskusite. Lahko svojo jezo pretopite v pisanje, preko katerega oblikujete svoje misli in čustva ter tako ugotovite, da se za marsikaj na temu svetu ne splača jeziti. Ker Življenje gre svojo pot, pa če vi bili jezni ali ne. Ker z jezo si vse samo otežkočate.

Poporodna depresija

Sem mama najstnice. Ko sem rodila hči, nisem bila najbolj spretna in zadovoljna mami. Na začetku sploh nisem vedela kako jo prijeti, kaj šele previti. Imela sem občutek, da bom tiste majhne nogice in rokice kar polomila, ko jo bom preoblačila in menjavala pleničke. Pa sem v bolniško sobo v porodnišnici poklicala na pomoč kar eno od sester ter jo prosila, da mi pokaže in me nauči kako novorojenčka prijeti, sleči, previti in obleči nazaj. S tem, ko sem sama celotno proceduro ponovila ob asistenci medicinske sestre, sem pridobila samozavest. Ker, nekaj je, kar prebereš v stoineni knjigi in priročniku, v katerih piše vse enostavno ter drugo je, ko dejansko v objemu držiš drobno bitjece in debelo gledaš in nimaš pojma kaj narediti in kako.

Pač, bom odkrita in priznala, da sem tudi sama imela kakšen trenutek ali dva, tri, ko sem samo stala in gledala majhno človeško bitje ter sem bila v popolni temi in zmedi, kaj narediti, kako se odzvati in zadovoljiti ter potešiti jok nebogljene polmetrske štručke. Pa sem sama sebi rekla ter se nekako “zbrcala”, da sem začela poslušati moj notranji glas in nisem več prebirala receptov in nasvetov kaj in kdaj narediti to-pa-to. Enostavno sem začela sodelovati z dojenčico, jo poslušati in jo ljubiti in ljubkovati. Skušala sem ugotoviti, kaj mi sporoča in kmalu prepoznala različne načine joka. Vse, kar sem vedela za stoprocentno, je bilo to, da jo ljubim bolj kot karkoli drugega.

Pogovarjam se z mladimi mamicami, ki imajo sedaj dvo ali triletne otroke, pa so bile po rojstvu v diagnosticirani poporodni depresiji. Zmedene, prazne, jokajoče niso vedele, kaj naj počnejo z otrokom, nič ni imelo smisla, vanje se je kradla misel, da so slabe mame, ker otroka se seveda moramo vse veseliti in skrivati svojo nesigurnost, nespretnost, biti moramo idealne, nasmejane in popolno srečne mamice kajne? No, vsaj tako piše v različnih priročnikih, a dejansko življenje in porod so nekaj drugega. Majhno bitjece prinese velikanske spremembe v čustvovanje vseh vpetih, v odnose, v komunikacijo, v družinsko življenje. To je velika odgovornost. Je tudi velik izziv. In od osebne opremljenosti mamice, kako zna in zmore prenašati udarce življenja, je v veliki meri odvisno, kako bo uredila svoje misli, čustva in življenje ob prihodu dojenčka na ta svet.

Mislim, da ni nobena sramota priznati, da mnoge novopečene mamice nismo (bile) noro srečne, ko smo rodile, temveč smo bile utrujene, izmozgane, ne čisto prepričane v to, da bomo znale in zmogle nuditi vse kar dojenček potrebuje. Če ob nas takrat ni razumevajoče podpore s strani partnerja in drugih bližnjih, se vse skupaj še bolj poglobi v občutke nemoči in depresije, žalosti in strahu, kako naprej.

Jaz kot večni optimist in nekdo, ki se danes sooča z izzivi najstniškega obdobja hčerke lahko rečem, da sem se morala pred šestnajstimi leti krepko vzeti v roke, si dopovedati, da zaupam svojim materinskim instinktom in da bo vse v redu. Nimam občutkov krivde, da nisem bila popolna in perfektna mami, ko je bila hči dojenček, saj pravim, da življenje ni nikoli idealno ali perfektno temveč je takšno, kot si ga oblikujemo in nato dojemamo. Je eno in je naše. Sploh, če ga delimo z našim potomstvom.

Zato, drage mlade mamice: zaupajte v svojo ljubezen, otročki so bolj trpežni kot si mislite, ne gradite si občutkov krivde temveč vedite, da vas vaši mladički potrebujejo ljubeče, skrbne in človeške, ne pa brezmadežne “robote”. Ker nekoč majhni dojenčki zelo hitro odrastejo v pametne in lepe mlade ljudi, ki se nato soočajo z lastnimi izzivi in cilji. In sama se sedaj krepko učim tudi od svoje mlade najstniške dame.

Ali ostanem ali odidem?

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si