Psihopat – poznate katerega?

Verjamem, da je vsakdo od nas že bil v bližini osebe, ki nosi nekatere značilnosti, ki jih pripisujemo psihopatu. Pri tem bi rada poudarila, da imamo vsi mi nekatere lastnosti, ki veljajo tudi za psihopatsko osebnost, le da se nismo odločali za udejanjenje naših idej ali potreb na način, ki je značilen za psihopata. Zanj je značilno, da se pri realizaciji svojega cilja ne meni za lastne emocije. Stremi zgolj k temu, kako bo dosegel rezultat, ki si ga je zadal.

Dr. Dutton, angleški psiholog je razdelil ljudi s psihopatskimi nagnjenji na tiste, ki zabredejo v kriminal in tiste, ki funkcionirajo v družbi in v socialni okolici in so pri tem lahko zelo uspešni. Takšne tako imenovane funkcionalne psihopate lahko najdemo med nekaterimi direktorji družb, so lahko odvetniki, medijski voditelji pa tudi kakšen vrhunski kirurg bi se znašel med njimi. Na svojem profesionalnem področju so na zunaj uspešni, a kako so prišli do tega, bi verjetno znali marsikatero pikro in trpko povedati njihovi sodelavci in podrejeni.

Za psihopata je značilno, da imajo malce bolj izražene osebnostne lastnosti: pomanjkanje empatije, nima vesti, je brezobziren, neustrašen, ima močno osebno karizmo, ki jo uporablja v prepričevanje drugih ljudi v svoj prav, osredotočen je na svoj cilj in mu za drugo ni mar. Zna odlično delovati pod pritiskom in stresom.

Ali se bo naša osebnostna naravnanost izkazala za pogubno psihopatsko, je lahko odvisno od okolja, iz katerega prihajamo in od družinskih ter vzgojnih vzpodbud, ki smo jih bili deležni kot otroci. Da se ne bom ponavljala, zopet pridemo do tega, kako izjemno pomemben je odnos staršev do otroka. Predvsem smo starši tisti, ki zaznamujemo mlado bitje tudi v smeri, po kateri bo stopal kasneje v življenju. Če ravnamo z našim mladičem ljubeznivo, pozorno in skrbno, če sprejema naša navodila in meje, se počuti varnega, mu razvijamo občutek za soljudi in privzgojimo empatijo, potem je veliko manjša verjetnost, da bo razvil v odrasli dobi psihopatska nagnjenja.

Prepričana sem, da na dolgi rok ostane takšen težek, brezobziren in tudi nasilen posameznik sam, četudi ni stopil na poti kriminala. Ker, ko je oseba čustveno manipulativna in gre čez vsa “trupla” brez slabe vesti ali sočutja, da doseže svoj cilj, se to slej kot prej maščuje. Ker v nedogled takšna oseba ne more čustveno nadzirati ljudi okoli sebe, ki slej kot prej obupajo, ne zmorejo več čustvene ali socialne interakcije in se umaknejo, tudi pobegnejo od take osebe. Ker morajo zaščititi sebe.

Biti v družbi ali službi osebe, ki je nagnjena k psihopatskemu ravnanju, je zelo izčrpljujoče in človeku se zdi, da je v začaranem krogu. Veš, da moraš pretrgati to nit, a ko si že na tem, psihopat to začuti in se hipno spremeni v prijazno osebo, zgolj z namenom, da zopet omreži in prepriča sočloveka, da je vse v redu. Ker potrebuje občudovanje, priznanje in potrditev okolice, da je sposoben, čeprav na glas tega ne bo nikoli priznal. Če ostane sam, potem se njegova osebna drama šele začne. Vam zveni znano? Poznate koga, ki bi ga lahko označili za psihopata?

A tudi vi gledate na skrivaj v partnerjev telefon?

Hči mi pravi, da je brala, da okoli 40% partnerjev redno pregleduje telefon drugega partnerja. Seveda na skrivaj. Jaz pa ugotavljam, da 80% vseh parov, ki pride v Svetovalnico, odkrije prevaro partnerja  prav preko skrivnega brskanja po sporočilih dragega ali drage ali pa z vdorom v elektronska sporočila ali FB profil.

Zelo pomenljivo je tudi takrat, ko ugotovijo, da so vsa sporočila kar naenkrat zbrisana. Ali da se za nekim moškim imenom v telefonskem imeniku skriva ljubica. Vam je kaj znano? Ste se sami kdaj znašli v takšni situaciji, ko ste po slutnji ali intuiciji pobrskale po telefonu dragega (se vmes naučile potez po ekranu, ki vodijo k odklepanju zaslona) in odkrile vroča dopisovanja, gole fotke in zelo direktna seksi sporočila. Pa tudi ljubezenske izjave vašega dragega, ki jih vam že zeloooo dolgoooo ni izrekel. Ker jih je govoril neki drugi ženski. Ali pa naenkrat začne gospa doma skrivati telefon. Ni ga na polici, na katero ga je vedno odlagala, ko je prišla domov. Ko dobi klic, se žena diskretno umakne na balkon ali se zaklene v kopalnico, da kdo od drugih članov družine ne bi slišal kaj šepeta. Če se jo vpraša, s kom je govorila, bo rekla, da z eno novo prijateljico.

Skratka, prevara partnerja se po mojim strokovnih izkušnjah v največji meri odkrije prav preko skritega gledanja v partnerjev telefon ali maile. Kar se mi zdi najbolj žalostno in tragično pri vsem tem, je dejstvo, da vsi ti do tedaj baje ljubeči in zvesti partnerji nikakor nočejo priznati svojih skokov čez plot, tajijo in se lažejo, izmišljujejo si vse mogoče zgodbice, katerim partner dosti krat celo nasede, četudi črno na belem dokaže partnerju, da je varal.  Kar je bedno, je dejstvo, da takole odkrite ljubezni v tujih posteljah so le redko povedane partnerju še preden posumi ali brska po telefonu. Hočem povedati, da marsikomu zmanjka poguma, da prizna svojo avanturo ali pač novo zaljubljenost in se ne upa soočiti s posledicami priznane prevare.

Torej, da se povrnem do mojega vprašanja: ali ste vi tudi med tistimi, ki redno brskate po partnerjevem telefonu, seveda da tega partner ne ve? Če vas pri tem zasači, kaj mu poveste? Se tudi sami zlažete ali poveste po resnici, da preverjate, če je partner zvest?

 

Laži

Kot vsi vemo, se po nekajkrat na dan mimogrede zlažemo. No, a to tajite? Vem, laganje je res ena taka slaba navada in lahko postane velik in destruktiven problem. Mene so strašili kot dete, da ima laž kratke noge ali pa da se ti zaradi laži kar nos podaljša, pa nekako dolgo časa nisem štekala kaj naj bi to pomenilo. Sem začela razumevati takrat, ko sem začela vzgajati mojo mlado damo. In sem ji prodajala iste pregovore.

Poznamo več vrst laži. Ali jih razpoznate?

1. Bela laž: vsi jih kdaj povemo zato, da zmanjšamo škodo. Včasih jo izrečemo tudi zato, da pomagamo drugemu. Je neškodljiva.

2. Lažni prikaz stanja: pravzaprav je to zavajanje, ker se ne pove resnično stanje ali se ne popravi narobe razumljeno dejstvo. Se pravi, da rajši izberete, da ste tiho namesto, da poveste resnico, ki bi verjetno spremenila odločitev druge osebe.

3. Minimalizacija: je vrsta prevare. Zmanjša pomen nekega dogodka ali situacije.

4. Poštena laž: ne obstaja škodljivi namen, posameznik ne ve, da govori laži.

5. Resničen odgovor se skriva v kopici laži ali nepomembnih informacij. Težko se ugotovi, kaj se res.

6. Polovična resnica: vsebuje nekaj resnice in nekaj laži oziroma morebiti neresničnih predvidevanj, po domače bi temu rekli “natolcevanje”.

7. Otročje laganje: nepomembna oziroma nedolžna laž. Običajno jo hitro oprostimo (če jo sploh ugotovimo), ker ne vsebuje elementa zavajanja ali prevare.

8. Izmišljevanje: nekdo pove nekaj kot da je resnica, ne da bi zagotovo vedel ali je res ali ne.

9. Pretiravanje: nekaj bolj poudarjamo četudi v resnici sploh ni tako pomembno.

10. Ignoriranje: laži ne pripisujemo nobene pozornosti in se odločimo, da se na laž ne oziramo.

Katero uporabljate sami? Kolikokrat? Vse je to sicer del našega vsakdana, pa vseeno je fajn živeti bolj ali manj brez laži, ker le-te pokurijo ogromno energije. Sploh, ko si moraš laž zapomniti in biti previden, da te pri njej ne ujamejo. Malce bedno, se vam ne zdi?

Kdaj pomagati?

Večkrat me sprašujete, ali je dovoljeno pomagati človeku v stiski. Ko sami vidite, da ima težave, pa jih ne zna, noče ali ne more rešiti. Ker to osebo poznamo, je morebiti kdo iz naše socialne mreže, človeka imamo radi, mar nam je za njega, sam pa nikoli ne reče, da ne zna ali ne zmore rešiti svoje zagate in smo v dilemi ali mu pomagati ali ga pač pustiti, da se muči.

To je res dobro vprašanje. Nimam enoznačnega odgovora. Kar lahko predlagam, je dejstvo, da če nas ta oseba ne prosi za pomoč, se pravzaprav nimamo pravice vmešavati v njegovo življenje in odločitve, pa četudi nas še kako boli in pravzaprav ne razumemo, zakaj si noče pomagati. Tukaj naj pripomnim, da smo dejansko sami kreatorji lastnih odločitev, pa čeprav se vam bo to mogoče zdelo krneki. Ker lahko se odločimo tako ali drugače. Vse ostalo so izgovori, ki nam prav pridejo, ko se hočemo pred drugimi (in tudi pred sabo) opravičiti za neko slabo odločitev, ki je imela za posledico tegobe, bolečino, prizadetost in še druge negativne vplive. Ko se odločimo, da za vse to sr*nje prevzamemo odgovornost, smo že na malce boljši poti, da začnemo iskati rešitve, ki nam bodo pomagale splezati iz trenutne bedne situacije.

No, odgovor na začetno vprašanje, kdaj sočloveku pomagati bi bil, da takrat, ko sam zaprosi za to. Ker če se sami vsilimo in hočemo nekaj reševati namesto te osebe, mi prevzamemo njeno odgovornost. In spet ne bo nič sama ta oseba naredila. Je dobila “berglo” v nas, ki smo razumevajoči in se nam srce para, ko gledamo tega človeka, kako sprejema same bedne odločitve. A kaj, ko je to njegovo življenje in so to njegove odločitve. Nimamo pravice se vmešavati v nekoga, če nas za to sam ne poprosi. Ker le-tako bo pripravljen narediti kakšen korak naprej. In bo cenil našo pomoč. Tudi zato bo bolj motiviran, da se spravi k sebi. Ker mi vsi imamo nek lasten namen v življenju in s svojimi odločitvami res lahko vplivamo na dolgoročen potek le-tega. Našega in drugih. Ker nam je mar. Prav zato!

Čustveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Otroci tega ne smejo nikoli slišati

 

Starši smo dosti krat v stiski, kako reagirati na situacije, ko nas otrok ali najstnik postavi na preizkušnjo. Poriva naše meje, krši sprejete dogovore, ignorira naša navodila, trmasto vztraja pri nečem, kar si je vbil v glavo, četudi dobro ve, da nas bo s tem razjezil. In ker smo starši tudi zgolj ljudje, nam seveda odnese pokrovko.

Če k temu prištejem še naporen delovni dan, tečno in zahtevno taščo, nizek pritisk, nerazčiščen nesporazum s partnerjem in evo, hoče se nam zmešat. Ne izbiramo besed, jeza in bes nas preplavljata zato je zelo težko izbirati prave oziroma primerne besede, preko katerih želimo podati določeno sporočilo ali zopet vzpostaviti omajano mejo otroku. To je zelo pomembno, saj ne želimo, da naši otroci trpijo, pa vseeno jim moramo dati vedeti, da se ne morejo samopašno ali ignorantsko vesti.

Tole je nekaj navodil, kaj nikoli ne smete reči svojemu otroku, četudi ste jezni in totalno razjarjeni.

1. “Spravljaš me ob živce!” je ena od najbolj pogostih jeznih pripomb. Ta in njej podobne uporabljajo krivdo, preko katere skuša starš spremeniti vedenje otroka.  Prav je, da mu damo vedeti, kaj občutimo in da smo razjarjeni, vendar je potrebno naša čustva ustrezno verbalno dati iz sebe. Če vzgajamo s krivdo (glej moj post Občutek krivde) , se bo to kasneje odrazilo v otrokovi nizki samopodobi in tudi v tesnobi. Bolj primerno je reči: “To, kar sedaj počneš in izzivaš, dobro veš, da ni primerno in da smo dogovorjeni kako se vedemo. Zahtevam, da se ravnaš v skladu s dogovori, ki veljajo v naši družini”. Torej, ne dajemo krivde na otroka kot njegovo osebnost, temveč poudarimo neprimernost njegovega dejanja oziroma vedenja.

2. “Pa kaj je narobe s tabo?!” Tale obtožba uporablja sram kot vzvod discipliniranja oziroma starši zmotno mislijo, da bodo s tem dosegli spremembo otrokovega vedenja. Ker nas otrokovo vedenje razjezi, v tistem hipu ne zmoremo ali ne moremo upoštevati vseh dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se je otrok vedel v neki situaciji. Morebiti želi otrok na neprimeren način pritegniti vašo pozornost ali vas želi vplesti v svojo igro, pa tega ne zna ustrezno sporočiti. In tako po krivici otroka s svojo hitro in jezno pripombo pahnemo v veliko osebnostno stisko in namesto, da bi skupaj poiskala rešitev, se otrok umakne in čustveno zapre, saj je občutek sramu močan in lahko pusti večen pečat na samopodobi.

3. “Izboljšaj se, sicer te bomo kaznovali!” ali podobne grozeče fraze. Strah, ki naj bi tudi motiviral in vzpodbudil spremembo otrokovega vedenja pravzaprav povzroči agresijo ali zastrašenost. S tem stavkom boste kmalu povzročili izgubo zaupanja otroka do vas, prav tako vas bo nehal spoštovati in ne bo več sledil zahtevam in navodilom, temveč se bo začel odločati po svoje. Kar je seveda za otroka nevarno.

4. “Poglej bratca / sestrico / sosedovega fantka, kako priden je!” Primerjava lastnega otroka z drugimi je prav tako nekaj, kar zelo boli otroka in ga zagotovo ne disciplinira na način, kot starši mislijo in da bo zato spremenil svoje vedenje. Pogosto je učinek prav nasproten: s primerjavo uničujemo lastno vrednost otroka in le-ta se odzove zanalašč točno kontra, kot mi hočemo, da bi se. Priporočam, da res nikoli ne uporabljate primerjav, saj je vsak otrok unikaten. Spoštujte, sprejmite in vzgajate svojega otroka z vsemi lastnostmi, ki jih ima. Navsezadnje je to vaš otrok!

Torej, ko izbirate vzgojne besede, se predvsem osredotočite na vedenje otroka in nikakor na osebnostne lastnosti. Pri tem lahko uporabite: “Ni mi všeč tvoje vedenje” ali “Ne maram, ko počneš tointo”. Ko se razgreta situacija umiri, se z otrokom pogovorite kaj točno se je zgodilo in kako lahko v bodoče prepreči podobno reakcijo, ker mu boste dali vedeti, da ste mu vedno na voljo ter da mu ni treba na neprimeren način iskati vaše pozornosti, ljubezni ali časa.

 

Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?

Občutek krivde

Ko se pogovarjam z mojimi strankami v Svetovalnici ali s prijatelji in prijateljicami, je kar velik delež ljudi, ki nosijo v sebi močan občutek krivde. Krivde za to, da niso bili dobri otroci, da nikoli ne morejo narediti nekaj dobro v taki meri, da bi jih kdo pohvalil, vedno imajo težnjo za dokazovanjem in pregorevajo, da bi drugim, predvsem staršem (sedaj že ostarelim) dokazali, da zmorejo in da so dovolj dobri.

Vam zveni znano? Ste morebiti sami vzgojeni preko občutkov krivde? Vam je kdaj mama rekla nekako takole: “Zelo sem žalostna, ker me ne ubogaš. Iz tebe nikoli nič ne bo” ali pa “Mene je sram pred drugimi, ker si takšen nemogoče divjak. Kako naj te imam rada, če kar naprej delaš probleme?!”. Nemočen otrok je postavljen pred nemogočo nalogo: zadovoljiti mamo. Ki je seveda nikoli ne more. Ker mama, ki vzgaja tako, da otroku vceplja kot sredstvo discipliniranja krivdo, nikoli ne bo zmogla spregledati in spremeniti svojega vzorca navidezne nemoči in žalosti, ki sta vzvod patološke vzgoje.

Tedaj otroci, sedaj odrasli posamezniki še vedno na svojem srcu in čustvenem svetu nosijo ta izjemno težek pečat in ta je, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri. In to jih zaznamuje pri vseh njihovih odločitvah in pričakovanjih, ki jih projicirajo v druge ljudi, bodisi lastne otroke, partnerje, sodelavce, prijatelje. Po navadi kot povratni odnos dobijo od nekaterih ljudi iz socialne mreže podoben čustveni pritisk, kot so mu bili izpostavljeni v otroštvu, ki mu poglobi lasten občutek krivde. In mreža se zaplete, težko je najti izhod iz lastne čustvene kolobocije.

Kakšna je lahko rešitev? Vedeti je potrebno, da je vsako zdravljenje in soočanje z notranjimi vzorci dolgotrajen proces. Bližnjic ni. Potrebna je odločenost nekaj narediti za sebe, da lahko sčasoma zaživimo bolj kvalitetno, zadovoljno in nekonfliktno življenje, v sožitju z drugimi ljudmi. Pa upati si je treba. Ker strah pred tem, kaj mi v resnici smo, nas lahko v veliki meri zablokira in onemogoči, da smo iskreni sami s seboj. Sama pravim, da je nagrada ogromna, če se odločimo za pot samospoznavanja. Dobimo sebe nazaj!

 

Moški in ženske različno dojemamo zvezo

 

 Tale zapis nastaja pod vtisom mojega razmišljanja, da smo moški in ženske dejansko različni v dojemanju istih situacij, stvari ali zadev, ki nas dotikajo skozi skupno življenje. Tudi skupna partnerska zveza je polje bojevanja ali zavezništva med dvema različnima človekoma, ki vsak po svoje dojemata odgovornost biti v partnerski ali zakonski zvezi.

Če pogledamo moško dojemanje partnerstva, je to predvsem celica, v kateri se lahko počuti sprejetega in da je pač takšen kot je, saj se že na poslovnem in službenem področju pogosto mora pretvarjati. Doma se ne želi. Pričakuje razumevanje svoje ženske, partnerice, žene. Včasih pride domov utrujen, naveličan dokazovanja svojih sposobnosti in zadnje kar si želi je, da mu njegova ljuba žena še teži kaj vse še ni naredil, kje ga je polomil in da tako ali tako ni nič od njega. Verjamem, da se mu občasno odpelje. Pa gre rajši s prijatelji na pivo v bližnji lokal kot da bi poslušal tečno in nasikano drago, kaj vse je narobe naredil in da se itak ne zna pogovarjat in da mu nič ne verjame.

Recept za ženske, ki si želijo imeti ob sebi moškega, ki bo za njih vse naredil na temu svetu: ko pride vaš moški utrujen domov, ga zgolj z nežno kretnjo tesno objemite in se naslonite nanj pa mu v uho zašepetajte, da bo vse v redu, da je varen in ljubljen z vaše strani ter samo tako stojta, tesno objeta in poskusita začutiti utrip vajinih dveh srčkov. Jaz temu pravim “srček na srček”. Verjemite mi drage moje prelepe dame, tako pocartan moški bo za takšno svojo damo naredil vse!! Ker on ne potrebuje velikih besed in obljub, potrebuje občutek varnosti in sprejetosti ter svojo izbranko ob sebi, ki ga zna tudi razumeti.

No, seveda, ženska stran se od moške kajpada razlikuje. Ženska ob sebi potrebuje moškega, ki ga lahko in hoče spoštovati, ki ji daje občutek, da bo za njo poskrbel in bo odgnal od njunega gnezda vse vsiljivce. Bo skrben in odgovoren oče, ki mu ne bo težko iti sredi noči menjati pokakanih pleničk. Ženi je pomembno, da ve, da ji je zvest in privržen, zato bo tudi marsikaj požrla. No, govorim o premeteni in pametni ženski, ki ji je mar, da obdrži svojega moškega in vzdržuje s svoje strani kvaliteten odnos. Pomembno ji je, da je slišana in razumljena s strani svojega moškega.Če se ženska v svoji ženskosti zapusti in ne misli več na to, kako imeti partnerske odnose urejene ter se v celoti osredotoči zgolj na otročke, potem v veliki meri ogroža stabilnost zveze.

Recept za moške, ki želijo ob sebi negovati lepotico svojega srca: izkazujte ji svojo vsakodnevno pozornost z drobnimi darilci, pogosto ji povejte, da jo ljubite in občudujete, kako odlična mami je in prelepa ženska, komplimenti naj bodo izrečeni iz srca. Navsezadnje ste se vi odločili za svojo dotično damo, saj vas nihče ni silil v to zvezo. Pomagajte ji okoli gospodinjskih opravil, poslušajte jo, kar želi povedati, četudi je mogoče včasih ne boste v celoti razumeli. Z njo se sproti dogovarjajte o načrtih, ki se dotikajo vajine družine in pomagajte pri organizaciji planiranih izletov.

Ženske znamo biti zvite in na svoj način dosežemo svoje. Moški ste bolj direktni, pa še vsak s svojega zornega kota gledata na zvezo. Pa naj še omenim, da je za oba seks zelo pomemben, s tem, da je to za moško stran pozitivno veljaven stereotip, češ da moški bi to počeli vsak dan medtem ko dame pa smo zvečer utrujene ali pa si ne želimo “nadlegovanja” med rjuhami. A dejstvo je, da z malce širše perspektive gledano, je spolnost del zdravega življenja. Torej si ga z veseljem in brez slabe vesti privoščimo, četudi smo zmatrane. Pravijo, da dober in ljubeč seks obnavlja energijo.

Kaj je kvaliteten partnerski odnos?

Ja, torej, kaj bi vi rekli, da je zdrav in kvaliteten partnerski odnos? Ker vidim, da mnogi pari nimajo pojma kaj bi to bilo. Živijo rutinirano iz dneva v dan, vse je samoumevno,  je enako, nobenih večjih odstopanj, moč navade je krepka, predvidevanja jemljejo svoj davek, dolgčas ubija.

Dva sicer fajn človeka se ne znata več pogovarjati. Ne slišita eden drugega, ker sledita zgolj lastnemu filmu v glavi. Še preden partner pove svojo misel ali namen do konca, je drugi partner s svojimi mislimi že kje drugje. Tako se seveda ne slišita, četudi se pogovarjata.

Zato danes podajam mojo definicijo kvalitetnega in zdravega partnerskega odnosa. Do nje sem se dokopala preko mnogih ur dela s mojimi dragimi strankami, ki tudi one mene učijo kako vsak posameznik razmišlja drugače, kakšne strategije uberemo različni ljudje pri reševanju težav in kaj si vsak posebej želi in pričakuje od partnerja. Kajti, dva različna posameznika se združita v partnerstvo in s seboj v kovčkih ne prineseta zgolj obleke temveč tudi lastne pridobljene in vtisnjene vzorce vsak iz svoje primarne družine ter vzgojne pečate.

Okej, tole so postavke zdravega in kvalitetnega partnerstva:

• spoštovanje različnosti partnerjevih osebnosti, ker oba sta dejansko različna človeka, vsak s sebi lastno vizijo zveze, vzgoje, principov, pričakovanj, želja, ciljev, financ in kar je še skupnih partnerskih področij
• ljubeča pripadnost, ki naj temelji na medsebojni ljubezni, ki se je razvila spričo odločitve, da preideta iz zaljubljenosti v ljubezen; a zgolj to, da se dva imata rada, sta pa izgubila spoštovanje eden do drugega, je za zdravo zvezo žal premalo!
• spoštljiva, jasna, nedvoumna in argumentirana komunikacija, ki vključuje dvosmernost sporočil ter aktivno in sodelujoče poslušanje
• starševsko zavezništvo do otrok – starša sta neprebojna trdnjava kar se tiče vzgojnih principov in strategih vzgoje; dogovarjata se skupaj, kako bosta vzgajala otroke, kakšne bodo predvidene kazni in vedno bosta držala skupaj, četudi se bosta kdaj razhajala v mnenjih, ki pa jih bosta razčistila izven dosega otrokovih ušes
• spolnost, igriva, radovedna in vedno želena, brez glavobolov, PMS-jev, ki bi trajali 3 tedne in brez čudnih izgovorov – ker seks je nekaj odličnega, zdravega in nujnega za zdravo zvezo – ker seks je oblika komunikacije!
• lojalnost in zvestoba do dogovorov, ki jih partnerja skleneta, brez naknadnih fig v žepih, sladkih besed, ki pa jim dejanja ne sledijo.

No, še bi lahko naštevala ampak tole naj bo za danes. Naučite se jih in jih izvajajte. Vsi bomo bolj srečni in manj nevrotični. Predvsem pa prosim, imejte v mislih to, da ste kot starši vzor svojim mladičem in kako se boste vedla oči in mami eden do drugega, tako se bodo vaši sinovi in hčere vedli do svojih bodočih partnerjev. Ker tudi oni bodo nosili vašo partnersko prtljago naprej v njihova odrasla, tudi lastna partnerska življenja.