Kdaj pomagati?

Večkrat me sprašujete, ali je dovoljeno pomagati človeku v stiski. Ko sami vidite, da ima težave, pa jih ne zna, noče ali ne more rešiti. Ker to osebo poznamo, je morebiti kdo iz naše socialne mreže, človeka imamo radi, mar nam je za njega, sam pa nikoli ne reče, da ne zna ali ne zmore rešiti svoje zagate in smo v dilemi ali mu pomagati ali ga pač pustiti, da se muči.

To je res dobro vprašanje. Nimam enoznačnega odgovora. Kar lahko predlagam, je dejstvo, da če nas ta oseba ne prosi za pomoč, se pravzaprav nimamo pravice vmešavati v njegovo življenje in odločitve, pa četudi nas še kako boli in pravzaprav ne razumemo, zakaj si noče pomagati. Tukaj naj pripomnim, da smo dejansko sami kreatorji lastnih odločitev, pa čeprav se vam bo to mogoče zdelo krneki. Ker lahko se odločimo tako ali drugače. Vse ostalo so izgovori, ki nam prav pridejo, ko se hočemo pred drugimi (in tudi pred sabo) opravičiti za neko slabo odločitev, ki je imela za posledico tegobe, bolečino, prizadetost in še druge negativne vplive. Ko se odločimo, da za vse to sr*nje prevzamemo odgovornost, smo že na malce boljši poti, da začnemo iskati rešitve, ki nam bodo pomagale splezati iz trenutne bedne situacije.

No, odgovor na začetno vprašanje, kdaj sočloveku pomagati bi bil, da takrat, ko sam zaprosi za to. Ker če se sami vsilimo in hočemo nekaj reševati namesto te osebe, mi prevzamemo njeno odgovornost. In spet ne bo nič sama ta oseba naredila. Je dobila “berglo” v nas, ki smo razumevajoči in se nam srce para, ko gledamo tega človeka, kako sprejema same bedne odločitve. A kaj, ko je to njegovo življenje in so to njegove odločitve. Nimamo pravice se vmešavati v nekoga, če nas za to sam ne poprosi. Ker le-tako bo pripravljen narediti kakšen korak naprej. In bo cenil našo pomoč. Tudi zato bo bolj motiviran, da se spravi k sebi. Ker mi vsi imamo nek lasten namen v življenju in s svojimi odločitvami res lahko vplivamo na dolgoročen potek le-tega. Našega in drugih. Ker nam je mar. Prav zato!

Odvisnosti

Če si priznamo ali ne, vsi mi smo odvisni od nečesa. Živimo v času, ko je vse dosegljivo s dva do tremi kliki miške, ve se – računalniške. Niti ne vemo, a razvijamo odvisen odnos od tega, da smo vedno dosegljivi za telefonski klic, da mora biti prenos podatkov vedno vklopljen, da manično iščemo signal za Wi-Fi kjerkoli se ustavimo na kavi, ker seveda nujno in obvezno moramo preveriti ali se je kaj novega zgodilo našim virtualnim znancem na družabnih omrežjih in da seveda mi podelimo vsemu spletnemu življu informacijo o tem, da je naša pena na kavi v obliki srčka.

Odvisni smo do čokolade, sladke ali smetiščne hrane. Odvisni smo od cigaret in jutranje kofice. Pa seveda od hitrega ženskega čebljanja, ko želimo v najkrajšem možnem času obdelati čim več zelooooo pomembnih informacij. Naša fiksacija se osredotoča na odvisnost od računalniških igric, mehiških sapunic in reality šovov, ki kažejo popačeno sliko medsebojnih odnosov in komunikacije.

Odvisni smo lahko tudi od tega, da jemo samo in zgolj natur bio eko naravno pridelano hrano. Ali da slučajno ne bomo jedli nič, kar je živalskega izvora. In podobne obsesivne odvisnosti, ki se verjetno zdijo večini nekaj normalnega.

Odvisni smo od antidepresivov. Od plesnih drog, naravnih in sintetičnih mamil in ostalih substanc, ki naredijo človeka sužnja takšne in drugačne industrije.

In odvisni smo lahko tudi od…seksa. Danes razmišljam malce bolj lahkotno o sicer izredno težki in zapleteni odvisniški tematiki, ki smo ji verjetno vsi malce podvrženi. In kot pri vsaki odvisnosti, se zaplete zadeva takrat, ko nam je odvzet predmet, ki nas je zasvojil ter pademo v abstinenčno krizo. Kako se to pri seksu odraža? Tega ne vem točno, predvidevam pa, da poiščemo neko drugo obliko zasvojenosti. Lahko gremo tudi v odvisnost od odnosov. Tudi to je izjemno zahtevna odvisniška kategorija, ki jo verjetno marsikdo od nas zelo dobro pozna, pa tega niti ne ve oziroma ne prepozna simptomov tovrstne patološke navlečenosti. Vsak od nas je unikaten, vsi pa smo združeni v to, da sestavljamo nekakšen sistem, matrico, mašino, ki deluje po določenih pravilih, ki determinirajo naše vedenje, odločanje, izbiro, psevdo želje, cilje in poti, kako zadovoljevati potrebe.

Poanta mojega današnjega pisanja je, da predlagam, da iščemo vedno znova točko ravnovesja. Da si zamislimo starinsko tehtnico, ki je imela jeklen jeziček ter na vsaki strani jezička podlago, na katero si naložil na eno stran na primer sadje, na drugo pa različno težke uteži. In ko je jeziček obmiroval na sredini, si vedel, da si dobil toliko sadja, kot so tehtale vse uteži skupaj. Se še spomnite tega? No, tako nekako si predstavljam ravnovesje, ki nam omogoča, da se odločamo tako, da izravnamo silnice, ki vodijo naše ravnanje, pa se tega običajno ne zavedamo. In ko smo sami v vsaj približnem balansu, potem že skoraj vemo, kaj je za nas dobro in zdravo. Odvisnosti več nimajo moči nad nami. Sploh, če v ta izračun dodamo še pest ljubezni do sebe.

No, to velja za mene 🙂

 

 

Različna kri

Ste se kdaj zamislili, da pravimo, da smo moški in ženske res različni? Kot da smo res z različnih osončij ali planetov. No, danes se je to potrdilo tudi znanstveno. Oziroma se je to pokazalo in razložilo meni.

Greva s mojo najdražjo prijateljico kot vedno na vsake toliko dajat kri kot pridni in vestni krvodajalki. Je dober občutek, ko nekaj takšnega narediš za sočloveka, četudi ga ne poznaš in ne veš, kje bo tvojih štiri deci krvi končalo. Sama sem krvna skupina O+ in to skupino kar pogosto potrebujejo.

Skratka, medtem ko teče moja kri po plastični cevki v plastičen žakeljček, kramljava z zelo prijazno medicinsko sestro, ki sedi cel čas poleg in skrbi, da je vse okej s tabo, pa zagledam na drugi strani dvorane enega gospoda na malce drugačnem stolu, kot je bil moj in povprašujem, zakaj ima on monitor nad glavo. Skratka, prijazno mi razloži, da imamo ženske in moški različno kri. Aha. In da na tisti strani z monitorji dajejo kri zgolj moški, ker gre za odvzem eritrocitov in potem preko nekih filtrov jim njihovo kri spustijo nazaj v organizem. No, ali nekaj podobnega. Pa jo čudno gledam, da zakaj pa to lahko samo moški in pove, da imamo ženske kot nekakšna protitelesca in da tega postopka pač ne prenesemo.

No, pa seveda jaz kot jaz, tuhtam, da smo dejansko tudi na krvnem področju različni. Ne samo, da različno dojemamo enake argumente, temveč se v nas pretaka drugačna kri. Se mi zdi pomembno to novo dognanje deliti tudi z vami.  Ker se pogosto znajdemo v dilemi, ko res nočemo ali ne moremo štekati in se nam zdi, da nas partner ali partnerka heca, ko nekaj ne razume, ali pa je res različnost obeh spolov tako velika.

Povzetek bi pa vseeno bil, da kljub vsem razlikam govorimo vsi isti jezik ljubezni, spoštovanja, zdrave in zrele komunikacije, naklonjene ljubečnosti in z malo truda lahko odlično skupaj funkcioniramo, tako me dame kot naši moški.

Prigodek: STRES, IZGORELOST IN KAKO IZSTOPITI IZ ZAČARANEGA KROGA

Ali se počutite izjemno brezvoljni, utrujeni, težko se premikate, težko dihate in vam notranjost telesa kar podrhtava? Imate občutek, da bi najraje “slekli” lastno kožo, pa veste, da ne bo pomagalo? Ali vas obkrožajo okoliščine, ki bi jih lahko definirali kot zelo stresne?

Vabljeni na sredino druženje pri meni, v prostorih Svetovalnice. Govorili bomo prav o tem: stresu in sindromu izgorelosti, ki se na prvo žogo kaže kot zgoraj našteti simptomi. Pomenili se bomo o tem, kaj lahko sami naredimo, da ublažimo stres in kako preprečimo, da ne zdrsnemo v izgorelost.

Torej, zapišite si v svoje koledarje:

SREDA, 5.11.2014 ob 18h

lokacija: Parmova ulica 41 / 45, Bežigrad

prispevek: 10€

Obvezne predhodne prijave na: 031 666 168 ali na info@svetovalnica.si

 

Vesela bom, da se spoznamo in naučimo česa koristnega.

vaša Melita

 

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost 27.10.2014

Kaj otrok potrebuje za zdravo in srečno odraščanje?

To je brezpogojna ljubezen in sprejetost otroka takega kot je, postavljanje meja in skrb za varnost. Prav varnost je okvir, postavljen iz naših mej oziroma omejitev, ki jih dajemo otroku, ko spoznava svet. To mu omogoča varno raziskovanje okolice in pravil.

Predavanje: Meje, ljubezen, varnost bo 27.10.2014 v Matični knjižnici Kamnik od 17h naprej

Za igro vaših otrok bo poskrbljeno z zanimivimi in poučnimi delavnicami.

 

Dobimo se v knjižnici, ki se nahaja na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku.

Več branja o vzgoji: tukaj