Jeza, ki povzroči temo pred očmi

Pogosto pri svojem svetovalnem delu opažam, da smo ljudje res krvavi pod kožo in da nam čustva usekajo ven, ko niti ne pričakujemo. Če želimo svoj čustveni svet opazovati in nadzirati, je potrebno mnogo ozaveščanja in čuječnosti, da uspemo pravočasno reagirati tako, da ni povsem razdiralno za odnose in okolico.

Jeza je eno od čustev, ob katerem se kreše mnogo strokovnih in laičnih mnenj. Nekje sem prebrala, da je jeza oblika strahu in beg pred odgovornostjo. Osebno menim, da je jeza čustvo, ki je del nas in ki tudi zna delati za nas v določenih situacijah. Z jezo smo opremljeni vsi mi. V kakšni meri pa nas bo omejevala in delovala razdiralno je odvisno od več med seboj prepletenih dejavnikov. Eden je ta, kako smo bili vzgajani oziroma ali se je v primarni družini kazalo čustva, med njimi tudi jezo. Opažam, da cel kup družin pri vzgoji majhnih otrok dela napako in otroku starši rečejo, ko je jezen, da naj ne bo žalosten. In otrok odraste v zmedi, katero čustvo občuti, ko pa vidi, da žalost ni jeza. In obratno.

Drugi dejavnik je, da vpijamo v sebe kot otroci odziv naših staršev oziroma drugih pomembnih odraslih oseb ter opazujemo, kako reagirajo v neki situaciji, ki povzroči stres in posledično jezo. Tako, kot so reagirali naši starši na jezen način, zelo podobno bomo tudi mi. Prekopiramo vzorec.

Jeza se pogosto izraža skozi nasilje. Zato jeznim ljudem priporočaj(m)o, da se začnejo ukvarjati z različnimi borilnimi veščinami, znotraj katerih lahko na legitimen način izražajo in ventilirajo nakopičeno jezo. Kajti, ko imamo jezo v sebi, je ni priporočljivo zatirati ali jo ignorirati temveč predlagam, da se je zavemo, jo opredelimo ter izrazimo tako, da je sprejemljivo. Pogosto navajan primer tovrstnega športa je boks, kickboksing, MMA in ostale borilne veščine oziroma preko športne aktivnosti omogočiti jezi, da pride kontrolirano na plano.

Problem imamo, ko v sebi začutimo jezo, ki nas privede do tega, da se nam pred očmi stemni in sploh nismo razsodni ali odgovorni za svoja dejanja. Popoln bes nas preplavi in četudi nam je kasneje zelo žal in se kesamo za storjen izbruh, je velika škoda na odnosih in razmerjih že storjena. Tudi v takšnem primeru predlagam, da se raziščejo vzroki, ki privedejo posameznika do močne jeze, ker vedno je nekaj v ozadju površinskega dogajanja in reagiranja.

Meditacija, globoko dihanje z dajanjem namena vsakemu vdihu in izdihu, kričanje na kakšno drevo v gozdu, pretepanje povštra ali kričanje v njega, boksanje v boksarsko vrečo in druge aktivnosti pomagajo pri ventiliranju jeze. Poskusite. Lahko svojo jezo pretopite v pisanje, preko katerega oblikujete svoje misli in čustva ter tako ugotovite, da se za marsikaj na temu svetu ne splača jeziti. Ker Življenje gre svojo pot, pa če vi bili jezni ali ne. Ker z jezo si vse samo otežkočate.

Poporodna depresija

Sem mama najstnice. Ko sem rodila hči, nisem bila najbolj spretna in zadovoljna mami. Na začetku sploh nisem vedela kako jo prijeti, kaj šele previti. Imela sem občutek, da bom tiste majhne nogice in rokice kar polomila, ko jo bom preoblačila in menjavala pleničke. Pa sem v bolniško sobo v porodnišnici poklicala na pomoč kar eno od sester ter jo prosila, da mi pokaže in me nauči kako novorojenčka prijeti, sleči, previti in obleči nazaj. S tem, ko sem sama celotno proceduro ponovila ob asistenci medicinske sestre, sem pridobila samozavest. Ker, nekaj je, kar prebereš v stoineni knjigi in priročniku, v katerih piše vse enostavno ter drugo je, ko dejansko v objemu držiš drobno bitjece in debelo gledaš in nimaš pojma kaj narediti in kako.

Pač, bom odkrita in priznala, da sem tudi sama imela kakšen trenutek ali dva, tri, ko sem samo stala in gledala majhno človeško bitje ter sem bila v popolni temi in zmedi, kaj narediti, kako se odzvati in zadovoljiti ter potešiti jok nebogljene polmetrske štručke. Pa sem sama sebi rekla ter se nekako “zbrcala”, da sem začela poslušati moj notranji glas in nisem več prebirala receptov in nasvetov kaj in kdaj narediti to-pa-to. Enostavno sem začela sodelovati z dojenčico, jo poslušati in jo ljubiti in ljubkovati. Skušala sem ugotoviti, kaj mi sporoča in kmalu prepoznala različne načine joka. Vse, kar sem vedela za stoprocentno, je bilo to, da jo ljubim bolj kot karkoli drugega.

Pogovarjam se z mladimi mamicami, ki imajo sedaj dvo ali triletne otroke, pa so bile po rojstvu v diagnosticirani poporodni depresiji. Zmedene, prazne, jokajoče niso vedele, kaj naj počnejo z otrokom, nič ni imelo smisla, vanje se je kradla misel, da so slabe mame, ker otroka se seveda moramo vse veseliti in skrivati svojo nesigurnost, nespretnost, biti moramo idealne, nasmejane in popolno srečne mamice kajne? No, vsaj tako piše v različnih priročnikih, a dejansko življenje in porod so nekaj drugega. Majhno bitjece prinese velikanske spremembe v čustvovanje vseh vpetih, v odnose, v komunikacijo, v družinsko življenje. To je velika odgovornost. Je tudi velik izziv. In od osebne opremljenosti mamice, kako zna in zmore prenašati udarce življenja, je v veliki meri odvisno, kako bo uredila svoje misli, čustva in življenje ob prihodu dojenčka na ta svet.

Mislim, da ni nobena sramota priznati, da mnoge novopečene mamice nismo (bile) noro srečne, ko smo rodile, temveč smo bile utrujene, izmozgane, ne čisto prepričane v to, da bomo znale in zmogle nuditi vse kar dojenček potrebuje. Če ob nas takrat ni razumevajoče podpore s strani partnerja in drugih bližnjih, se vse skupaj še bolj poglobi v občutke nemoči in depresije, žalosti in strahu, kako naprej.

Jaz kot večni optimist in nekdo, ki se danes sooča z izzivi najstniškega obdobja hčerke lahko rečem, da sem se morala pred šestnajstimi leti krepko vzeti v roke, si dopovedati, da zaupam svojim materinskim instinktom in da bo vse v redu. Nimam občutkov krivde, da nisem bila popolna in perfektna mami, ko je bila hči dojenček, saj pravim, da življenje ni nikoli idealno ali perfektno temveč je takšno, kot si ga oblikujemo in nato dojemamo. Je eno in je naše. Sploh, če ga delimo z našim potomstvom.

Zato, drage mlade mamice: zaupajte v svojo ljubezen, otročki so bolj trpežni kot si mislite, ne gradite si občutkov krivde temveč vedite, da vas vaši mladički potrebujejo ljubeče, skrbne in človeške, ne pa brezmadežne “robote”. Ker nekoč majhni dojenčki zelo hitro odrastejo v pametne in lepe mlade ljudi, ki se nato soočajo z lastnimi izzivi in cilji. In sama se sedaj krepko učim tudi od svoje mlade najstniške dame.

Odvisnosti

Če si priznamo ali ne, vsi mi smo odvisni od nečesa. Živimo v času, ko je vse dosegljivo s dva do tremi kliki miške, ve se – računalniške. Niti ne vemo, a razvijamo odvisen odnos od tega, da smo vedno dosegljivi za telefonski klic, da mora biti prenos podatkov vedno vklopljen, da manično iščemo signal za Wi-Fi kjerkoli se ustavimo na kavi, ker seveda nujno in obvezno moramo preveriti ali se je kaj novega zgodilo našim virtualnim znancem na družabnih omrežjih in da seveda mi podelimo vsemu spletnemu življu informacijo o tem, da je naša pena na kavi v obliki srčka.

Odvisni smo do čokolade, sladke ali smetiščne hrane. Odvisni smo od cigaret in jutranje kofice. Pa seveda od hitrega ženskega čebljanja, ko želimo v najkrajšem možnem času obdelati čim več zelooooo pomembnih informacij. Naša fiksacija se osredotoča na odvisnost od računalniških igric, mehiških sapunic in reality šovov, ki kažejo popačeno sliko medsebojnih odnosov in komunikacije.

Odvisni smo lahko tudi od tega, da jemo samo in zgolj natur bio eko naravno pridelano hrano. Ali da slučajno ne bomo jedli nič, kar je živalskega izvora. In podobne obsesivne odvisnosti, ki se verjetno zdijo večini nekaj normalnega.

Odvisni smo od antidepresivov. Od plesnih drog, naravnih in sintetičnih mamil in ostalih substanc, ki naredijo človeka sužnja takšne in drugačne industrije.

In odvisni smo lahko tudi od…seksa. Danes razmišljam malce bolj lahkotno o sicer izredno težki in zapleteni odvisniški tematiki, ki smo ji verjetno vsi malce podvrženi. In kot pri vsaki odvisnosti, se zaplete zadeva takrat, ko nam je odvzet predmet, ki nas je zasvojil ter pademo v abstinenčno krizo. Kako se to pri seksu odraža? Tega ne vem točno, predvidevam pa, da poiščemo neko drugo obliko zasvojenosti. Lahko gremo tudi v odvisnost od odnosov. Tudi to je izjemno zahtevna odvisniška kategorija, ki jo verjetno marsikdo od nas zelo dobro pozna, pa tega niti ne ve oziroma ne prepozna simptomov tovrstne patološke navlečenosti. Vsak od nas je unikaten, vsi pa smo združeni v to, da sestavljamo nekakšen sistem, matrico, mašino, ki deluje po določenih pravilih, ki determinirajo naše vedenje, odločanje, izbiro, psevdo želje, cilje in poti, kako zadovoljevati potrebe.

Poanta mojega današnjega pisanja je, da predlagam, da iščemo vedno znova točko ravnovesja. Da si zamislimo starinsko tehtnico, ki je imela jeklen jeziček ter na vsaki strani jezička podlago, na katero si naložil na eno stran na primer sadje, na drugo pa različno težke uteži. In ko je jeziček obmiroval na sredini, si vedel, da si dobil toliko sadja, kot so tehtale vse uteži skupaj. Se še spomnite tega? No, tako nekako si predstavljam ravnovesje, ki nam omogoča, da se odločamo tako, da izravnamo silnice, ki vodijo naše ravnanje, pa se tega običajno ne zavedamo. In ko smo sami v vsaj približnem balansu, potem že skoraj vemo, kaj je za nas dobro in zdravo. Odvisnosti več nimajo moči nad nami. Sploh, če v ta izračun dodamo še pest ljubezni do sebe.

No, to velja za mene 🙂

 

 

Nasilje – kako ga prepoznamo

Nasilje je zelo prisotno v našem vsakdanu. Gledamo ga preko dnevnih poročil, igramo krvoločne in nasilne računalniške igrice, v prometu se soočamo z nestrpnimi vozniki, nasilje buta v nas iz vseh por sodobnega pre-hitrega življenja. In smo se kar nekako bizarno navadili na to, da toleriramo in sprejemamo različne stopnje nasilja. Kako pa se soočamo z nasiljem za domačimi stenami?

Se mi zdi, da še vedno ne vemo točno, kakšni so signali in znaki stopnjevanja nasilja ter čustvene in psihične zlorabe partnerskega odnosa. Kako hitro in kdaj opazimo, da smo ujeti v zanko bolečine spričo nasilnega vedenja našega partnerja, s katerim delimo svoje življenje? Jaz sama delim nasilje na več vrst.

Najbolj pogosto je fizično nasilje, torej klofute, brcanje, pretepanje, lasanje. To je pogosto tudi pri vzgoji otrok, ko se starši na ta zelo primitiven in izjemno poniževalen način spravijo na dušo in telo lastnega (!)  otroka s ciljem baje, da ga tako hočejo disciplinirati in kaznovati. Ter ga seveda popolnoma zlomijo, tako čustveno, duševno kot telesno. Tako maltretiran otrok bo odrasel v nesigurno ali zelo nasilo osebnost. In enako velja za nasilje v zakonu oziroma v partnerski zvezi.

Verbalno nasilje je kričanje in povzdignjen glas, ki služi za opozarjanje in zlorablja spoštljiv in zdrav odnos. Verjetno se večini vam zdi popolnoma normalno, da kdaj pa kdaj zakričite in si date duška. Na primer, ko otroku petkrat nekaj ukažete pa vas ne sliši ter ko ne zdržite več, se zaderete. In mislite, da sedaj bo to zaleglo ter da vas je otrok slišal. Seveda vas ni. In enako se partnerja med seboj obkladata s povišanimi toni ter kričanjem, ki po navadi vsebuje še različne zmerljivke. Nesoglasje se tako zagotovo ne reši!

Čustveno nasilje se igra z naborom našega čustvovanja. Zelo boli. Je tišje, a zelo razdiralno. Sem bi lahko prišteli čustveno manipulacijo in čustveno izsiljevanje, igranje žrtve ali nemočne žalostne osebe, ki nujno potrebuje nekoga, da bo od njega odvisen. Ali pa z manipulacijo doseže, da se celotno družinsko in partnersko dogajanje vrti okoli tovrstne drame.

Zelo boli tudi pasivna agresivnost, ki je izjemno pogosta in zelo težko prepoznana. Na videz ni nihče agresiven, a s določenimi pritiski in zahtevami se izvaja zelo boleč pritisk, katerega namen je disciplinirati drugega.

Psihično nasilje deluje na osebnost posameznika, običajno z namero, da se ga spremeni in da se zlomi njegova hrbtenica. Tako psihično zlomljen in poteptan posameznik si posledično ne upa se postaviti za sebe. Psihično nasilje vključuje tudi kuhanje mule oziroma trdovratno ignoriranje partnerja kot prijem kaznovanja.

Stopnjevanje nasilja pa si sledi običajno z grožnjami, kričanjem, izsiljevanjem, manipulacijo zlepa in zgrda, ignoriranjem, zanikanjem potreb in želja dotičnega, tepežem, psihično in fizično zlorabo. Vse opisano je žal del vsakdana. Premnogo otrok, najstnikov in odraslih ljudi je žrtev nesmiselne agresije. Ne zatiskajmo si oči ter vedno sporočite pristojnim intitucijam, če zasledite nasilje. Uvajajmo nično toleranco na nasilje!

Različna kri

Ste se kdaj zamislili, da pravimo, da smo moški in ženske res različni? Kot da smo res z različnih osončij ali planetov. No, danes se je to potrdilo tudi znanstveno. Oziroma se je to pokazalo in razložilo meni.

Greva s mojo najdražjo prijateljico kot vedno na vsake toliko dajat kri kot pridni in vestni krvodajalki. Je dober občutek, ko nekaj takšnega narediš za sočloveka, četudi ga ne poznaš in ne veš, kje bo tvojih štiri deci krvi končalo. Sama sem krvna skupina O+ in to skupino kar pogosto potrebujejo.

Skratka, medtem ko teče moja kri po plastični cevki v plastičen žakeljček, kramljava z zelo prijazno medicinsko sestro, ki sedi cel čas poleg in skrbi, da je vse okej s tabo, pa zagledam na drugi strani dvorane enega gospoda na malce drugačnem stolu, kot je bil moj in povprašujem, zakaj ima on monitor nad glavo. Skratka, prijazno mi razloži, da imamo ženske in moški različno kri. Aha. In da na tisti strani z monitorji dajejo kri zgolj moški, ker gre za odvzem eritrocitov in potem preko nekih filtrov jim njihovo kri spustijo nazaj v organizem. No, ali nekaj podobnega. Pa jo čudno gledam, da zakaj pa to lahko samo moški in pove, da imamo ženske kot nekakšna protitelesca in da tega postopka pač ne prenesemo.

No, pa seveda jaz kot jaz, tuhtam, da smo dejansko tudi na krvnem področju različni. Ne samo, da različno dojemamo enake argumente, temveč se v nas pretaka drugačna kri. Se mi zdi pomembno to novo dognanje deliti tudi z vami.  Ker se pogosto znajdemo v dilemi, ko res nočemo ali ne moremo štekati in se nam zdi, da nas partner ali partnerka heca, ko nekaj ne razume, ali pa je res različnost obeh spolov tako velika.

Povzetek bi pa vseeno bil, da kljub vsem razlikam govorimo vsi isti jezik ljubezni, spoštovanja, zdrave in zrele komunikacije, naklonjene ljubečnosti in z malo truda lahko odlično skupaj funkcioniramo, tako me dame kot naši moški.

Ali ostanem ali odidem?

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si

Sprejeti žensko v sebi

No, moje današnje razmišljanje  je mogoče bolj namenjeno nam, damam, bo pa super, če tudi kakšen moški tole prebere, ker bo tako bolj seznanjen s tem, kako delujemo me. Ki smo pozabile, da smo ženstvene. Ki delujemo na moški pogon, to je vse z razumom, umom, gospod Ego nas upravlja, odklanjamo vsako pomoč, ker baje da vse znamo, zmoremo in hočemo. Pa to je seveda zeloooo daleeeeč od resnice.

Ker ne zmoremo, nočemo, ne bomo in ne znamo. No, sedaj pa drage moje lepotice, ponovite tale zadnji stavek. Ga ne morete kajne? Ker se seveda v sebi zavedamo, da vse zmoremo, znamo in ne potrebujemo tuje pomoči. Ampak to je govor moškega. To ni delovanje ženske v vsej njeni ženskosti. Torej smo postale ženski moški? Upam, da je še čas, da se zopet preobrazimo nazaj v polnokrvne dame. S tem ne mislim, da se moramo vrniti v temni srednji vek. Ne, danes bomo združile najboljše v nas.

Bomo lepotice na zunaj in znotraj. Bomo negovale svoje telo, obraz, kakšno mišico, delale Kegleve vaje in se potile na raznih bootkampih, si privoščile masaže, pedikure in manikure, osebno stilistko in kozmetičarko, frizerja in svetovalca/svetovalko … pri tem pa NE BOMO pozabile na negovanje svojega notranjega čustvenega bogastva, intuicije, srčka, ljubezni do sebe in bomo z veliko naklonjenosti pustile našim moškim, da naredijo in organizirajo namesto nas vsa klasično moška opravila ter bile tiho, ko boste opazovale, kako porabi za neko aktivnost dve uri, me pa za isto realizacijo porabimo 12 minut. Ker mu bomo pustile, da bo (spet) Moški in sebi bomo dovolile, da bomo zopet – ponovno  Ženske. V najbolj žlahtnem pomenu moškoženskih energij. In bomo seksi za nas same.  Ker ko sebe ljubimo in se sprejemamo takšne kot smo, smo seveda itak najbolj seksi. In polne energije. In življenjskega poguma.

In seveda vse opisano velja tudi za vašo pišočo damo, ki se vedno bolje počuti v svoji koži, srčku, umu in Egu, ki bo mogoče sčasoma postal tudi moj zaveznik. Veselim se vsakega novega dne.

 

Kako ugotovimo čustveno manipulacijo in se ji izognemo

Tokrat razmišljam o nečem, čemur smo vsi bili ali smo izpostavljeni. Boli, nas bega, dela nore ali nesigurne, težko pa se je iztrgati iz drame čustvene manipulacije. Čustvena ali psihološka manipulacija se lahko definira kot vedenje, ki je namenjeno, da spremeni odnos ali vedenje drugih ljudi na način, da se pri tem uporabljajo prevare, preslepitve ali zlorabe.  Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko vam je nekdo škodoval in ko ste skušali razjasniti, kaj se je zgodilo, ste se vi sami začeli opravičevati napadalcu oziroma povzročitelju škode. No, bili ste žrtev čustvene manipulacije.

Z manipulacijo se posega v naš prostor svobodne volje in se skozi prisilo, grožnje, nasilje, zlorabo ljubezni in pozornosti dosega nekaj, kar je proti našim željam, potrebam, interesom. To manipulatorja ne zanima. Vse kar hoče je, da doseže, kar si je zamislil oziroma kar misli, da je njegova pravica biti gospodar tujega življenja, čustvovanja in odzivanja. Ko ozavestimo, da smo žrtev manipulacije ter presežemo strah, ki je običajno prisoten ob čustveno zmanipulirani drami, lahko začnemo proces osvobajanja in rezanja vezi od manipulatorja. Seveda se le-ta upira na vse pretege, saj tako izgubi predmet, na katerem vrši svoje pritiske z različnimi manipulativnimi metodami.

Tole je nekaj znakov, kako prepoznati čustveno manipulacijo ter kako se pred njo obraniti:

1. Izrazite osebi nekaj, kar pa se vam vrne obrnjeno nazaj na negativen način, po možnosti še pospremljeno s solznimi očmi in z obtožujočim pogledom. Mogoče je tudi izrečeno opravičilo, za katerega pa intuitivno čutite, da ni pristno in iskreno. Ni vam okej cela ta drama, pa vendar morate vedeti, da če boste tako narobe plasirano vašo izjavo vzeli v opravičilo, ste postali žrtev čustvene manipulacije. Kajti, oseba, ki vas je takole zmanipulirala, je dobila od vas sporočilo, da se lahko v bodoče zopet tako spreneveda in preobrača vaše besede in zato ji ne bo nič hudega. Kako se obraniti pred tovrstno čustveno manipulacijo? Tako, da jasno in argumentirano poveste, kaj vas moti ter da ne verjamete obrnjeni izjavi in da se ne pustite čustveno izsiljevati.
2. Oseba nam želi pomagati, ne da bi jo kdo za to prosil. Seveda je takšna ponudba videti odlično, vendar je to za čustvenega manipulatorja le poteza, da pridobi, kar si je zamislil in bo pri tem hitro začel negodovati in se izmikati, četudi se je sam ponudil za pomoč. S tem želi pridobiti pozornost, četudi bo zaradi tega vzbudil nejevoljo in jezo, ki pa jo bo s čustveno manipulacijo obrnil v smer, ko bo nas obtožil, da smo mi tečni in nerazumski, ker nočemo sprejeti njihove pripravljenosti na pomoč. Takšni situaciji se izognemo tako, da manipulatorja direktno soočimo z dejstvi in odklonimo pomoč.
3. Čustveni manipulator nekaj pove, a kasneje trdi, da tega pa že ni rekel. Poznate to kajne? No, če ne kje drugje, ste zagotovo takšne manipulacije slišali s političnega parketa, kjer se tovrstno orodje rado uporablja. V odnosih bodite pozorni na osebe, ki kar naprej trdijo, da nečesa niso rekle, a vi se zelo dobro spomnite, da je bilo nekaj izrečeno, pa se že sami sebi čudite, če vas spomin zapušča ali pa se vam že meša. Vedeti je treba, da ‘izkušeni’ čustveni manipulatorji znajo zelo dobro opravičiti lastne izjave ter jih obračati naokoli ali jih zelo racionalno razložiti, pa tudi lagati z gledanjem direktno v oči. Vam pa nič jasno… No, pred tem se lahko zavarujete tako, da snemate ali si zapisujete izjave manipulatorja, če ste seveda že poprej pogruntali, da je neka oseba te sorte. Ali pa imate s seboj osebo, ki ji zaupate ter da je tudi ona prisotna pri lažeh in zanikanih izrečenih stavkih. Tako imate tudi pričo, ki vam bo pomagala pri ohranjanju zdrave pameti.
4. Manipulator na vas preloži občutek krivde. Tovrstni ljudje imajo sposobnost, da se počutite krive če ste spregovorili, pa če niste, če ste pokazali preveč čustev, pa če jih niste pokazali dovolj, če ste dovolj skrbeli ali če ste preveč bili skrbni itd. Skratka, karkoli naredite, vas bo čustveni manipulator okrivil v smislu, da boste vi občutili slabo vest ali občutek krivde. Kajti, njihova poglavitna potreba je, da zadovoljijo lastne želje in potrebe ter bodo vse naredili, da plešemo tako kot oni igrajo. Sočutje, ki je mešano z občutkom krivde, je zelo močno orodje s katerim se manipulira vaša čustva. Čustveni manipulator je odličen v svoji vlogi žrtve in mu mimogrede nasedemo. Ubranimo se tako, da mirno povemo, da naj sam naredi nekaj, kar indirektno hoče in zahteva od nas. Pri tem moramo biti res trdni in pogumni, saj se čustveni manipulator ne vda kar tako. Tovrstna pasivna agresija je zelo boleča, a je ne moremo pravočasno definirati.

Podobnih situacij je še mnogo. Pomembno pri prepoznavanju čustvene manipulacije je predvsem to, da ko se enkrat postavimo v bran, moramo biti pri tem dosledni in vzdržati vse pritiske in izsiljevanja, grožnje ter občutke krivde. Le tako lahko čustveno (pre) živite.

 

Prigodek: STRES, IZGORELOST IN KAKO IZSTOPITI IZ ZAČARANEGA KROGA

Ali se počutite izjemno brezvoljni, utrujeni, težko se premikate, težko dihate in vam notranjost telesa kar podrhtava? Imate občutek, da bi najraje “slekli” lastno kožo, pa veste, da ne bo pomagalo? Ali vas obkrožajo okoliščine, ki bi jih lahko definirali kot zelo stresne?

Vabljeni na sredino druženje pri meni, v prostorih Svetovalnice. Govorili bomo prav o tem: stresu in sindromu izgorelosti, ki se na prvo žogo kaže kot zgoraj našteti simptomi. Pomenili se bomo o tem, kaj lahko sami naredimo, da ublažimo stres in kako preprečimo, da ne zdrsnemo v izgorelost.

Torej, zapišite si v svoje koledarje:

SREDA, 5.11.2014 ob 18h

lokacija: Parmova ulica 41 / 45, Bežigrad

prispevek: 10€

Obvezne predhodne prijave na: 031 666 168 ali na info@svetovalnica.si

 

Vesela bom, da se spoznamo in naučimo česa koristnega.

vaša Melita