Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?

Kako letos biti (še) boljši starš

Saj vemo, kajne, kako si damo cel koš zaobljub na novega leta dan. Ker pač nismo perfektni in dovolj vztrajni, kaj kmalu zaobljube prekršimo. Tokrat si postavimo nekaj obljub samih sebi, kako biti boljši starši, ne najboljši ali perfektni. Ker otroci ne potrebujejo idealnih staršev. Kaj pa to sploh je?

Otroci potrebujejo starše, ki jih sprejmemo z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi, ki jim nudimo varno zatočišče in topel objem, razumevanje in da se znamo otroku tudi opravičiti, če ga kje polomimo ali naredimo krivico.

Ja, težko je nam staršem upravljati z našimi čustvenimi odzivi. Četudi si zaobljubimo, da bomo bolj potrpežljivi, tega ne zmoremo za dolgo časa. Nekaj časa si lahko grizemo ustnice, da ne bi spet izbruhnili in kaj hitro zdrsnemo zopet v stresne odzive, ki tako rekoč vedno povzročijo močne negativne čustvene drame vseh družinskih članov.

Poglejmo nekaj pravil, s pomočjo katerih lahko postanete še boljši starš. Seveda je to delo na sebi za kar nekaj časa, odziv vašega otroka pa bo, da bo bolj umirjen, bolj srečen in bolj kooperativen otrok. Se vam zdi, da se splača potruditi?

1. Delali boste na upravljanju z lastnimi čustvi. Ne boste si dovolili, da boste mrtvo utrujeni zvečer, tečni in nasikani, ko bo treba dati otroke spati, ker seveda bo njihov odziv enako nastrojen in ni pogoja, da bi se otroci umirili in kot takšni utonili v spanec. Torej, da dosežete večji notranji mir in s tem pridete bolj v stik s svojimi čustvi, so pomembne tudi trivialne stvari kot so, da greste dovolj zgodaj spat, da se zdravo in enakomerno prehranjujete, negativne stresorje skušate preobraziti v pozitivne vzpodbude, ste ljubeče čuječi do sebe in do drugih družinskih članov. Skušajte se obrzdati svojih hipnih jeznih reakcij. S tem itak nič ne rešite.
2. Postali boste zdrav vzgled otrokom. Verjamem, da želite vzgojiti skrbne in spoštljive otroke, torej ste vi tisti prvi, ki morate skrbeti za to, kako se vedete, reagirate in kako se odzivate na nepričakovane situacije. Ker otrok to zaznava, opazuje in se bo sčasoma popolnoma enako začel odzivati tudi sam. Torej, če nočete nespoštljivega arogantneža v hiši, boste vi, dragi starši morali prvi poprijeti za delo na sebi.
3. Ostali boste čustveno povezani z vašim naslednikom. Ker naši otroci nam sledijo takrat, ko se počutijo povezani z nami. Otroku posvetite svoj kvalitetni čas, s tem krepite povezavo in medsebojno pripadnost. Otroka objemajte in se zgolj njemu posvetite vsaj petnajst kvalitetnih minut na dan, ko ga poslušate, se igrate, smejete, pogovarjate, pa spet poslušate čebljanje in spoznavate notranji svet otroka, kaj se mu je čez dan zgodilo, kako je doživel ali občutil kakšno situacijo, kako izraža svoja čustva, skratka, on je ves vaš svet za tiste dragocene trenutke. Magari odložite in izklopite telefon, računalnik, tablico, televizijo in se vsi družinski člani skupaj crkljajte. Pa saj sami veste, da so to res izjemno močni in čustveni trenutki, ki kasneje skozi odraščanje tvorijo »urbano legendo« posamezne družine, ko starši kasneje že najstniškim otrokom lahko pripovedujemo, kako so bili ti sedaj že skoraj odrasli ljudje nekoč miniaturne podobe, ki smo jih starši lupčkali, stiskali, objemali, tolažili, pihali na buške in odrgnine, jim vsak večer brali pravljico, dve ali šest. Ko sedaj moji odraščajoči mladi dami pripovedujem, kakšen je bil na primer obred odhoda v mižule in kako se pri branju Muce copatarice nisem smela zmotiti v eni sami besedi, ker se je zbudila in me takoj popravila, se samo reži na vsa usta. Je zadovoljna in srečna. 
4. Otroka boste ljubili in mu omogočali varnost raziskovanja okolja in odnosov. Spričo otrokovega razvoja se slej kot prej zgodi faza separacije od starša, zato je še toliko bolj pomembno, da kar naprej obnavljate vašo povezavo, stik, toplino, navezanost. Otroci, ki uspevajo in se kvalitetno razvijajo, se počutijo predvsem ljubljene in cenjene točno takšne kot so. Za nas starše je pomembno, da se zavedamo, da je vsak naš otrok unikaten, zato tudi potrebuje različen pristop pri vzgoji in pri izkazovanju čustev. Kot starši smo pred izzivom spoznavati in sprejemati lastnega otroka takšnega kot je, z vsemi njegovimi lastnostmi in z njegovim vedenjem.
5. Potrudili se boste ugotoviti potrebe in čustva otroka, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem. Ker vedeti je treba, da je vsako neprimerno vedenje alarm otroka, da potrebuje pomoč pri upravljanju s svojimi močnimi čustvi ali da potrebuje varen objem in tolažbo, brez obsojanja. Ko otrok to dobi, se tudi njegovo vedenje spremeni. No, seveda, otrok bo kdaj naredil tudi kaj napačnega. Ampak enako boste tudi vi kdaj naredili kakšno napako. Smo pač zgolj ljudje in ne roboti ali mašine. Dejstvo je, da ne obstajajo idealni starši, ni idealnih otrok in ni idealnih družin. So pa družine, ki znajo živeti v krogu medsebojne ljubezni, podpore, varnosti in razumevanja.

Zakaj se zaljubimo v nedosegljivo osebo

Malo čuden naslov ampak verjetno je bil marsikdo od nas kdaj nesrečno zaljubljen. Oziroma zaljubljen v osebo, ki nam enako močnih ljubezenskih čustev ni vračala. Pa saj nikjer ne piše, da se vsi avtomatsko poparčkamo, če se zaljubimo v nekoga. Je verjetno dokaj majhna statistična možnost, da se taista oseba tudi enako zaljubi v nas. Ali pač?

Očitno neka kemija zaljubljene norosti deluje pri mnogih parih, ki pa nekvalitetno preidejo iz stanja zaljubljenosti v stanje ne-spoštovanja in ne-ljubezni, ki pač ne vodi v dolgoživo in kvalitetno partnersko zvezo. Mnogi tega nismo znali in zmogli, vključno z menoj. Sedaj že nekaj let učim sebe in moje drage stranke v Svetovalnici , kako je res izjemno pomembno zavedati se svojih prednosti in slabosti ter na sebi osebnostno delati ter preko komunikacije in spoštljivega ravnanja taisto znati razložiti tudi partnerju. Dejstvo je tudi, da mi ne moremo nikogar prisiliti, da dela ali razmišlja tako kot mi, lahko pa razložimo svoje potrebe, želje, ideje ter kako vidimo skupno reševanje nesoglasij.

Zakaj pa se kdaj dame zaljubimo v nam nedosegljivo osebo? Ker tudi to je zelo pogosto. Nekdo se lahko v nekaj letih par krat zaljubi v osebo, ki ljubezni ne vrača, ki vašo zaljubljeno stanje ignorira ali zaničuje. Ko se to zgodi več kot enkrat, lahko pomeni, da nezavedno izbiramo nam nedosegljivega partnerja in s tem “igramo” igro, ki jo poznamo iz otroštva. Lahko je bil oče dame idealiziran in zelo pogosto odsoten. Lahko je bil sicer fizično prisoten, a čustveno hladen in odtujen. Pa posledično kot odrasli hrepenimo po bližini očetu podobne osebe, si pa vedno nehote izberemo osebo, ki nam bo odpirala stare rane in bomo podoživljali enak vzorec zavrnitve in odtujenosti. Ker to bolečino poznamo še iz otroštva. In seveda boli.

Ker smo sedaj odrasli in ker smo se sposobni odločati drugače, kot ko smo bili otroci, svetujem, da se sami s seboj pomenite zakaj ponavljate vedno ene in iste vzorce. Z delom na osebnostni rasti in preobrazbi bolečih točk lahko napredujemo, se postavljamo na nove osebnostne temelje in začnemo ceniti vsak trenutek lastnega neponovljivega Življenja. Ki je neprecenljivo!

 

Čustveni izsiljevalci

Se mi zdi, da se vsakdo od nas v določenih situacij zmore spremeniti v čustvenega izsiljevalca. Namen je, da dosežemo tisto, kar smo si zadali, da želimo ali zahtevamo od druge osebe, pa če bo treba pri tem uporabiti čustveno nasilje, tudi prav. Človek, ki je deležen čustvenega izsiljevanja, podleže tovrstnemu nasilju, pa običajno sploh ne ve, da je žrtev čustvenega izsiljevanja. Jaz temu pravim tudi čustvena manipulacija. Posameznika boli in je prizadet, pa pravzaprav ne ve točno zakaj. Ne ve, kaj ga je doletelo, čuti le, da je žalosten, boli ga srce in občuti jezo.

No, to da občutimo fazo jeze, je takrat, ko je žrtev čustvenega napadalca ozavestila, da je primežu čustvenega izsiljevanja. Tega običajno sami od sebe ne sprevidimo, pomaga nam strokovnjak, ki vodi proces ozaveščanja. Postane jezen na ljubljeno osebo, ki je šla tako daleč, da prizadene čustva točno tam, kjer najbolj boli. In je jezen na sebe, da to dovoli osebi, za katero je bil prepričan, da mu ne želi nič slabega in da ga ima rada.

Ste se morebiti prepoznali v katerem od zgornjih stavkov? Problem je v tem, da čustveni napadalci nikoli nočejo izgubiti boja zato uporabijo težko topništvo izsiljevanja in manipulacije, da prepričajo partnerja v nekaj, za kar so sami zelo prepričani, da je nujno in obvezno, da se z njimi strinja tudi draga jim oseba. Vem, tole je slišati mogoče malce kontradiktorno, a kot vemo je življenje polno presenečenj, bolečih izkušenj in nabiranja modrosti.

Rešitev za čustveno izsiljevanje? Zdrava rešitev je prekinitev odnosa z osebo, ki četudi jo ljubimo, v nas budi bolečino in odpor. Na dolgi rok nas bo čustveno izsiljevanje zlomilo.

A kot vemo, običajno ni tako enostavno kar oditi (oziroma je lažje reči kot narediti kajne?), zato v dani situaciji predlagam, da se začnete postavljati za sebe (tako imenovano asertivno vedenje) z argumenti in dejstvi, ne verjamete več slepo navidezni realnosti čustvenega napadalca ter skušate sebi dopovedati, da se takšna oseba, ki uporablja orožje čustvenega napadanja, ne bo spremenila ali pa kar čez noč razumela, da to kar počne, je boleče in nečloveško. Sicer jih lahko opravičimo, da tega v večini primerov ne delajo načrtno in premišljeno temveč je to koncept nezavednega obrambnega mehanizma, s katerim želijo okrepiti ali vsaj ohraniti svojo dominantno pozicijo v odnosu.

Življenje je vedno zapleteno, a obenem zanimivo. Priznajte. Mislim za vas.

Jeza, ki povzroči temo pred očmi

Pogosto pri svojem svetovalnem delu opažam, da smo ljudje res krvavi pod kožo in da nam čustva usekajo ven, ko niti ne pričakujemo. Če želimo svoj čustveni svet opazovati in nadzirati, je potrebno mnogo ozaveščanja in čuječnosti, da uspemo pravočasno reagirati tako, da ni povsem razdiralno za odnose in okolico.

Jeza je eno od čustev, ob katerem se kreše mnogo strokovnih in laičnih mnenj. Nekje sem prebrala, da je jeza oblika strahu in beg pred odgovornostjo. Osebno menim, da je jeza čustvo, ki je del nas in ki tudi zna delati za nas v določenih situacijah. Z jezo smo opremljeni vsi mi. V kakšni meri pa nas bo omejevala in delovala razdiralno je odvisno od več med seboj prepletenih dejavnikov. Eden je ta, kako smo bili vzgajani oziroma ali se je v primarni družini kazalo čustva, med njimi tudi jezo. Opažam, da cel kup družin pri vzgoji majhnih otrok dela napako in otroku starši rečejo, ko je jezen, da naj ne bo žalosten. In otrok odraste v zmedi, katero čustvo občuti, ko pa vidi, da žalost ni jeza. In obratno.

Drugi dejavnik je, da vpijamo v sebe kot otroci odziv naših staršev oziroma drugih pomembnih odraslih oseb ter opazujemo, kako reagirajo v neki situaciji, ki povzroči stres in posledično jezo. Tako, kot so reagirali naši starši na jezen način, zelo podobno bomo tudi mi. Prekopiramo vzorec.

Jeza se pogosto izraža skozi nasilje. Zato jeznim ljudem priporočaj(m)o, da se začnejo ukvarjati z različnimi borilnimi veščinami, znotraj katerih lahko na legitimen način izražajo in ventilirajo nakopičeno jezo. Kajti, ko imamo jezo v sebi, je ni priporočljivo zatirati ali jo ignorirati temveč predlagam, da se je zavemo, jo opredelimo ter izrazimo tako, da je sprejemljivo. Pogosto navajan primer tovrstnega športa je boks, kickboksing, MMA in ostale borilne veščine oziroma preko športne aktivnosti omogočiti jezi, da pride kontrolirano na plano.

Problem imamo, ko v sebi začutimo jezo, ki nas privede do tega, da se nam pred očmi stemni in sploh nismo razsodni ali odgovorni za svoja dejanja. Popoln bes nas preplavi in četudi nam je kasneje zelo žal in se kesamo za storjen izbruh, je velika škoda na odnosih in razmerjih že storjena. Tudi v takšnem primeru predlagam, da se raziščejo vzroki, ki privedejo posameznika do močne jeze, ker vedno je nekaj v ozadju površinskega dogajanja in reagiranja.

Meditacija, globoko dihanje z dajanjem namena vsakemu vdihu in izdihu, kričanje na kakšno drevo v gozdu, pretepanje povštra ali kričanje v njega, boksanje v boksarsko vrečo in druge aktivnosti pomagajo pri ventiliranju jeze. Poskusite. Lahko svojo jezo pretopite v pisanje, preko katerega oblikujete svoje misli in čustva ter tako ugotovite, da se za marsikaj na temu svetu ne splača jeziti. Ker Življenje gre svojo pot, pa če vi bili jezni ali ne. Ker z jezo si vse samo otežkočate.

Poporodna depresija

Sem mama najstnice. Ko sem rodila hči, nisem bila najbolj spretna in zadovoljna mami. Na začetku sploh nisem vedela kako jo prijeti, kaj šele previti. Imela sem občutek, da bom tiste majhne nogice in rokice kar polomila, ko jo bom preoblačila in menjavala pleničke. Pa sem v bolniško sobo v porodnišnici poklicala na pomoč kar eno od sester ter jo prosila, da mi pokaže in me nauči kako novorojenčka prijeti, sleči, previti in obleči nazaj. S tem, ko sem sama celotno proceduro ponovila ob asistenci medicinske sestre, sem pridobila samozavest. Ker, nekaj je, kar prebereš v stoineni knjigi in priročniku, v katerih piše vse enostavno ter drugo je, ko dejansko v objemu držiš drobno bitjece in debelo gledaš in nimaš pojma kaj narediti in kako.

Pač, bom odkrita in priznala, da sem tudi sama imela kakšen trenutek ali dva, tri, ko sem samo stala in gledala majhno človeško bitje ter sem bila v popolni temi in zmedi, kaj narediti, kako se odzvati in zadovoljiti ter potešiti jok nebogljene polmetrske štručke. Pa sem sama sebi rekla ter se nekako “zbrcala”, da sem začela poslušati moj notranji glas in nisem več prebirala receptov in nasvetov kaj in kdaj narediti to-pa-to. Enostavno sem začela sodelovati z dojenčico, jo poslušati in jo ljubiti in ljubkovati. Skušala sem ugotoviti, kaj mi sporoča in kmalu prepoznala različne načine joka. Vse, kar sem vedela za stoprocentno, je bilo to, da jo ljubim bolj kot karkoli drugega.

Pogovarjam se z mladimi mamicami, ki imajo sedaj dvo ali triletne otroke, pa so bile po rojstvu v diagnosticirani poporodni depresiji. Zmedene, prazne, jokajoče niso vedele, kaj naj počnejo z otrokom, nič ni imelo smisla, vanje se je kradla misel, da so slabe mame, ker otroka se seveda moramo vse veseliti in skrivati svojo nesigurnost, nespretnost, biti moramo idealne, nasmejane in popolno srečne mamice kajne? No, vsaj tako piše v različnih priročnikih, a dejansko življenje in porod so nekaj drugega. Majhno bitjece prinese velikanske spremembe v čustvovanje vseh vpetih, v odnose, v komunikacijo, v družinsko življenje. To je velika odgovornost. Je tudi velik izziv. In od osebne opremljenosti mamice, kako zna in zmore prenašati udarce življenja, je v veliki meri odvisno, kako bo uredila svoje misli, čustva in življenje ob prihodu dojenčka na ta svet.

Mislim, da ni nobena sramota priznati, da mnoge novopečene mamice nismo (bile) noro srečne, ko smo rodile, temveč smo bile utrujene, izmozgane, ne čisto prepričane v to, da bomo znale in zmogle nuditi vse kar dojenček potrebuje. Če ob nas takrat ni razumevajoče podpore s strani partnerja in drugih bližnjih, se vse skupaj še bolj poglobi v občutke nemoči in depresije, žalosti in strahu, kako naprej.

Jaz kot večni optimist in nekdo, ki se danes sooča z izzivi najstniškega obdobja hčerke lahko rečem, da sem se morala pred šestnajstimi leti krepko vzeti v roke, si dopovedati, da zaupam svojim materinskim instinktom in da bo vse v redu. Nimam občutkov krivde, da nisem bila popolna in perfektna mami, ko je bila hči dojenček, saj pravim, da življenje ni nikoli idealno ali perfektno temveč je takšno, kot si ga oblikujemo in nato dojemamo. Je eno in je naše. Sploh, če ga delimo z našim potomstvom.

Zato, drage mlade mamice: zaupajte v svojo ljubezen, otročki so bolj trpežni kot si mislite, ne gradite si občutkov krivde temveč vedite, da vas vaši mladički potrebujejo ljubeče, skrbne in človeške, ne pa brezmadežne “robote”. Ker nekoč majhni dojenčki zelo hitro odrastejo v pametne in lepe mlade ljudi, ki se nato soočajo z lastnimi izzivi in cilji. In sama se sedaj krepko učim tudi od svoje mlade najstniške dame.

Sprejeti žensko v sebi

No, moje današnje razmišljanje  je mogoče bolj namenjeno nam, damam, bo pa super, če tudi kakšen moški tole prebere, ker bo tako bolj seznanjen s tem, kako delujemo me. Ki smo pozabile, da smo ženstvene. Ki delujemo na moški pogon, to je vse z razumom, umom, gospod Ego nas upravlja, odklanjamo vsako pomoč, ker baje da vse znamo, zmoremo in hočemo. Pa to je seveda zeloooo daleeeeč od resnice.

Ker ne zmoremo, nočemo, ne bomo in ne znamo. No, sedaj pa drage moje lepotice, ponovite tale zadnji stavek. Ga ne morete kajne? Ker se seveda v sebi zavedamo, da vse zmoremo, znamo in ne potrebujemo tuje pomoči. Ampak to je govor moškega. To ni delovanje ženske v vsej njeni ženskosti. Torej smo postale ženski moški? Upam, da je še čas, da se zopet preobrazimo nazaj v polnokrvne dame. S tem ne mislim, da se moramo vrniti v temni srednji vek. Ne, danes bomo združile najboljše v nas.

Bomo lepotice na zunaj in znotraj. Bomo negovale svoje telo, obraz, kakšno mišico, delale Kegleve vaje in se potile na raznih bootkampih, si privoščile masaže, pedikure in manikure, osebno stilistko in kozmetičarko, frizerja in svetovalca/svetovalko … pri tem pa NE BOMO pozabile na negovanje svojega notranjega čustvenega bogastva, intuicije, srčka, ljubezni do sebe in bomo z veliko naklonjenosti pustile našim moškim, da naredijo in organizirajo namesto nas vsa klasično moška opravila ter bile tiho, ko boste opazovale, kako porabi za neko aktivnost dve uri, me pa za isto realizacijo porabimo 12 minut. Ker mu bomo pustile, da bo (spet) Moški in sebi bomo dovolile, da bomo zopet – ponovno  Ženske. V najbolj žlahtnem pomenu moškoženskih energij. In bomo seksi za nas same.  Ker ko sebe ljubimo in se sprejemamo takšne kot smo, smo seveda itak najbolj seksi. In polne energije. In življenjskega poguma.

In seveda vse opisano velja tudi za vašo pišočo damo, ki se vedno bolje počuti v svoji koži, srčku, umu in Egu, ki bo mogoče sčasoma postal tudi moj zaveznik. Veselim se vsakega novega dne.

 

Kako ugotovimo čustveno manipulacijo in se ji izognemo

Tokrat razmišljam o nečem, čemur smo vsi bili ali smo izpostavljeni. Boli, nas bega, dela nore ali nesigurne, težko pa se je iztrgati iz drame čustvene manipulacije. Čustvena ali psihološka manipulacija se lahko definira kot vedenje, ki je namenjeno, da spremeni odnos ali vedenje drugih ljudi na način, da se pri tem uporabljajo prevare, preslepitve ali zlorabe.  Ali ste se kdaj znašli v situaciji, ko vam je nekdo škodoval in ko ste skušali razjasniti, kaj se je zgodilo, ste se vi sami začeli opravičevati napadalcu oziroma povzročitelju škode. No, bili ste žrtev čustvene manipulacije.

Z manipulacijo se posega v naš prostor svobodne volje in se skozi prisilo, grožnje, nasilje, zlorabo ljubezni in pozornosti dosega nekaj, kar je proti našim željam, potrebam, interesom. To manipulatorja ne zanima. Vse kar hoče je, da doseže, kar si je zamislil oziroma kar misli, da je njegova pravica biti gospodar tujega življenja, čustvovanja in odzivanja. Ko ozavestimo, da smo žrtev manipulacije ter presežemo strah, ki je običajno prisoten ob čustveno zmanipulirani drami, lahko začnemo proces osvobajanja in rezanja vezi od manipulatorja. Seveda se le-ta upira na vse pretege, saj tako izgubi predmet, na katerem vrši svoje pritiske z različnimi manipulativnimi metodami.

Tole je nekaj znakov, kako prepoznati čustveno manipulacijo ter kako se pred njo obraniti:

1. Izrazite osebi nekaj, kar pa se vam vrne obrnjeno nazaj na negativen način, po možnosti še pospremljeno s solznimi očmi in z obtožujočim pogledom. Mogoče je tudi izrečeno opravičilo, za katerega pa intuitivno čutite, da ni pristno in iskreno. Ni vam okej cela ta drama, pa vendar morate vedeti, da če boste tako narobe plasirano vašo izjavo vzeli v opravičilo, ste postali žrtev čustvene manipulacije. Kajti, oseba, ki vas je takole zmanipulirala, je dobila od vas sporočilo, da se lahko v bodoče zopet tako spreneveda in preobrača vaše besede in zato ji ne bo nič hudega. Kako se obraniti pred tovrstno čustveno manipulacijo? Tako, da jasno in argumentirano poveste, kaj vas moti ter da ne verjamete obrnjeni izjavi in da se ne pustite čustveno izsiljevati.
2. Oseba nam želi pomagati, ne da bi jo kdo za to prosil. Seveda je takšna ponudba videti odlično, vendar je to za čustvenega manipulatorja le poteza, da pridobi, kar si je zamislil in bo pri tem hitro začel negodovati in se izmikati, četudi se je sam ponudil za pomoč. S tem želi pridobiti pozornost, četudi bo zaradi tega vzbudil nejevoljo in jezo, ki pa jo bo s čustveno manipulacijo obrnil v smer, ko bo nas obtožil, da smo mi tečni in nerazumski, ker nočemo sprejeti njihove pripravljenosti na pomoč. Takšni situaciji se izognemo tako, da manipulatorja direktno soočimo z dejstvi in odklonimo pomoč.
3. Čustveni manipulator nekaj pove, a kasneje trdi, da tega pa že ni rekel. Poznate to kajne? No, če ne kje drugje, ste zagotovo takšne manipulacije slišali s političnega parketa, kjer se tovrstno orodje rado uporablja. V odnosih bodite pozorni na osebe, ki kar naprej trdijo, da nečesa niso rekle, a vi se zelo dobro spomnite, da je bilo nekaj izrečeno, pa se že sami sebi čudite, če vas spomin zapušča ali pa se vam že meša. Vedeti je treba, da ‘izkušeni’ čustveni manipulatorji znajo zelo dobro opravičiti lastne izjave ter jih obračati naokoli ali jih zelo racionalno razložiti, pa tudi lagati z gledanjem direktno v oči. Vam pa nič jasno… No, pred tem se lahko zavarujete tako, da snemate ali si zapisujete izjave manipulatorja, če ste seveda že poprej pogruntali, da je neka oseba te sorte. Ali pa imate s seboj osebo, ki ji zaupate ter da je tudi ona prisotna pri lažeh in zanikanih izrečenih stavkih. Tako imate tudi pričo, ki vam bo pomagala pri ohranjanju zdrave pameti.
4. Manipulator na vas preloži občutek krivde. Tovrstni ljudje imajo sposobnost, da se počutite krive če ste spregovorili, pa če niste, če ste pokazali preveč čustev, pa če jih niste pokazali dovolj, če ste dovolj skrbeli ali če ste preveč bili skrbni itd. Skratka, karkoli naredite, vas bo čustveni manipulator okrivil v smislu, da boste vi občutili slabo vest ali občutek krivde. Kajti, njihova poglavitna potreba je, da zadovoljijo lastne želje in potrebe ter bodo vse naredili, da plešemo tako kot oni igrajo. Sočutje, ki je mešano z občutkom krivde, je zelo močno orodje s katerim se manipulira vaša čustva. Čustveni manipulator je odličen v svoji vlogi žrtve in mu mimogrede nasedemo. Ubranimo se tako, da mirno povemo, da naj sam naredi nekaj, kar indirektno hoče in zahteva od nas. Pri tem moramo biti res trdni in pogumni, saj se čustveni manipulator ne vda kar tako. Tovrstna pasivna agresija je zelo boleča, a je ne moremo pravočasno definirati.

Podobnih situacij je še mnogo. Pomembno pri prepoznavanju čustvene manipulacije je predvsem to, da ko se enkrat postavimo v bran, moramo biti pri tem dosledni in vzdržati vse pritiske in izsiljevanja, grožnje ter občutke krivde. Le tako lahko čustveno (pre) živite.

 

Spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!

Naučimo otroka čustvene inteligence in socialnih veščin

NAUČIMO OTROKA ČUSTVENE INTELIGENCE IN SOCIALNIH VEŠČIN

No, kako lahko otroka naučimo socialnih veščin in da bodo sploh znali uporabljati čustveno inteligenco? Vsakodnevna uporaba in ponavljanje je edini recept. Mogoče se vam staršem zdi, da je neprestano ponavljanje določenih socialnih veščin že res preveč tečno in nepotrebno, a to otrok potrebuje, da jih ponotranji in da postanejo del njegovega čustvenega in vedenjskega ustroja.

Otroku lahko pomagate osvojiti socialne veščine tudi tako, da uporabite vsakodnevne težave kot podlago za nauk ali primer, kako delujejo v socialnem in družinskem okolju:

1. Govorite o čustvih. Ko starši razložijo otroku kako se kakšen član družine počuti in kaj potrebuje, postanejo otroci bolj dojemljivi za čustva drugih ter tudi hitreje razumejo stališča drugih oseb.
2. Postavljajte vprašanja glede čustev, potreb, želja in možnosti izbire. Ko opazite, da se je otrok na primer slabo odločil v neki situaciji, ga lahko povprašate glede tega ter ga tako učite, da se iz lastnih izkušenj nekaj nauči. Pomagajte otroku, da razmisli, kaj ga je napeljalo na določeno odločitev ali izbiro ter kako se je le-ta pokazala. Tole je nekaj vprašanj:

• Kako si se počutil/a?
• Kaj si želel/a s tem doseči?
• Kaj si naredil/a?
• Kako se je tvoja izbira obnesla?
• Ali si dobil/a kaj si želela / hotel/a?
• Kaj misliš, kako se je tvoj prijateljček počutil ob tvojem dejanju?
• Ali boš enako ravnal/a tudi v bodoče ali pa boš mogoče razmislil/a, da bi poskusila/a kaj drugega?
• Kaj se lahko zgodi, če se odločiš kako drugače kot sedaj?

Pa poslušajte, kaj bo otrok povedal in obrazložil. Prikimajte, preverite s kakšnimi kratkimi vprašanji, če ste pravilno razumeli njegovo razlago. Ne sodite in ne obsojajte, izrazite svoj smisel za humor in ocenjujte situacije namesto otroka. S refleksijo in povzetkom dogodka bo otrok lahko razvil lastno integriteto in znal oceniti neko bodočo podobno situacijo. Dobra presoja izvira običajno iz kakšne slabe izkušnje.

3. Zmaga – zmaga situacija naj bo vaše vodilo. Trudite se vedno znova, da takšno ravnovesje prevaga tudi v navadnih družinskih situacijah, ki jih otrok pozna. Obrazložite kako ste prišli do tega in kaj to sploh pomeni. Prakticirajte.
4. Porabljajte stavke, ki se povzamejo z besedo »jaz«. S tem lahko opišete, kako se počutite, kaj čutite ali kaj potrebujete in se izognete obsojanju ali nepotrebnim in nekoristnim sodbam.
5. Oblikujte socialno sprejemljivo vedenje in mu sledite vsi družinski člani. Preko poistovetenja se otrok najhitreje nauči socialnih veščin in vedenja, ki je primerno v določeni družbeni situaciji. Seveda se to še hitreje dogaja, ko opazuje starša, kako se vedeta in delujeta v okviru družinske dinamike.

No, pa seveda, še vedno se boste ponavljali do nezavesti. Ampak vedite, da boste vzgojili zdravo osebnost, ki bo znala izraziti svoje potrebe in bo obenem spoštovala potrebe drugih ljudi. In takšne posameznike svet potrebuje. Zato se kar potrudite ponavljati.