Čustveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Otroci tega ne smejo nikoli slišati

 

Starši smo dosti krat v stiski, kako reagirati na situacije, ko nas otrok ali najstnik postavi na preizkušnjo. Poriva naše meje, krši sprejete dogovore, ignorira naša navodila, trmasto vztraja pri nečem, kar si je vbil v glavo, četudi dobro ve, da nas bo s tem razjezil. In ker smo starši tudi zgolj ljudje, nam seveda odnese pokrovko.

Če k temu prištejem še naporen delovni dan, tečno in zahtevno taščo, nizek pritisk, nerazčiščen nesporazum s partnerjem in evo, hoče se nam zmešat. Ne izbiramo besed, jeza in bes nas preplavljata zato je zelo težko izbirati prave oziroma primerne besede, preko katerih želimo podati določeno sporočilo ali zopet vzpostaviti omajano mejo otroku. To je zelo pomembno, saj ne želimo, da naši otroci trpijo, pa vseeno jim moramo dati vedeti, da se ne morejo samopašno ali ignorantsko vesti.

Tole je nekaj navodil, kaj nikoli ne smete reči svojemu otroku, četudi ste jezni in totalno razjarjeni.

1. “Spravljaš me ob živce!” je ena od najbolj pogostih jeznih pripomb. Ta in njej podobne uporabljajo krivdo, preko katere skuša starš spremeniti vedenje otroka.  Prav je, da mu damo vedeti, kaj občutimo in da smo razjarjeni, vendar je potrebno naša čustva ustrezno verbalno dati iz sebe. Če vzgajamo s krivdo (glej moj post Občutek krivde) , se bo to kasneje odrazilo v otrokovi nizki samopodobi in tudi v tesnobi. Bolj primerno je reči: “To, kar sedaj počneš in izzivaš, dobro veš, da ni primerno in da smo dogovorjeni kako se vedemo. Zahtevam, da se ravnaš v skladu s dogovori, ki veljajo v naši družini”. Torej, ne dajemo krivde na otroka kot njegovo osebnost, temveč poudarimo neprimernost njegovega dejanja oziroma vedenja.

2. “Pa kaj je narobe s tabo?!” Tale obtožba uporablja sram kot vzvod discipliniranja oziroma starši zmotno mislijo, da bodo s tem dosegli spremembo otrokovega vedenja. Ker nas otrokovo vedenje razjezi, v tistem hipu ne zmoremo ali ne moremo upoštevati vseh dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se je otrok vedel v neki situaciji. Morebiti želi otrok na neprimeren način pritegniti vašo pozornost ali vas želi vplesti v svojo igro, pa tega ne zna ustrezno sporočiti. In tako po krivici otroka s svojo hitro in jezno pripombo pahnemo v veliko osebnostno stisko in namesto, da bi skupaj poiskala rešitev, se otrok umakne in čustveno zapre, saj je občutek sramu močan in lahko pusti večen pečat na samopodobi.

3. “Izboljšaj se, sicer te bomo kaznovali!” ali podobne grozeče fraze. Strah, ki naj bi tudi motiviral in vzpodbudil spremembo otrokovega vedenja pravzaprav povzroči agresijo ali zastrašenost. S tem stavkom boste kmalu povzročili izgubo zaupanja otroka do vas, prav tako vas bo nehal spoštovati in ne bo več sledil zahtevam in navodilom, temveč se bo začel odločati po svoje. Kar je seveda za otroka nevarno.

4. “Poglej bratca / sestrico / sosedovega fantka, kako priden je!” Primerjava lastnega otroka z drugimi je prav tako nekaj, kar zelo boli otroka in ga zagotovo ne disciplinira na način, kot starši mislijo in da bo zato spremenil svoje vedenje. Pogosto je učinek prav nasproten: s primerjavo uničujemo lastno vrednost otroka in le-ta se odzove zanalašč točno kontra, kot mi hočemo, da bi se. Priporočam, da res nikoli ne uporabljate primerjav, saj je vsak otrok unikaten. Spoštujte, sprejmite in vzgajate svojega otroka z vsemi lastnostmi, ki jih ima. Navsezadnje je to vaš otrok!

Torej, ko izbirate vzgojne besede, se predvsem osredotočite na vedenje otroka in nikakor na osebnostne lastnosti. Pri tem lahko uporabite: “Ni mi všeč tvoje vedenje” ali “Ne maram, ko počneš tointo”. Ko se razgreta situacija umiri, se z otrokom pogovorite kaj točno se je zgodilo in kako lahko v bodoče prepreči podobno reakcijo, ker mu boste dali vedeti, da ste mu vedno na voljo ter da mu ni treba na neprimeren način iskati vaše pozornosti, ljubezni ali časa.

 

Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?

Občutek krivde

Ko se pogovarjam z mojimi strankami v Svetovalnici ali s prijatelji in prijateljicami, je kar velik delež ljudi, ki nosijo v sebi močan občutek krivde. Krivde za to, da niso bili dobri otroci, da nikoli ne morejo narediti nekaj dobro v taki meri, da bi jih kdo pohvalil, vedno imajo težnjo za dokazovanjem in pregorevajo, da bi drugim, predvsem staršem (sedaj že ostarelim) dokazali, da zmorejo in da so dovolj dobri.

Vam zveni znano? Ste morebiti sami vzgojeni preko občutkov krivde? Vam je kdaj mama rekla nekako takole: “Zelo sem žalostna, ker me ne ubogaš. Iz tebe nikoli nič ne bo” ali pa “Mene je sram pred drugimi, ker si takšen nemogoče divjak. Kako naj te imam rada, če kar naprej delaš probleme?!”. Nemočen otrok je postavljen pred nemogočo nalogo: zadovoljiti mamo. Ki je seveda nikoli ne more. Ker mama, ki vzgaja tako, da otroku vceplja kot sredstvo discipliniranja krivdo, nikoli ne bo zmogla spregledati in spremeniti svojega vzorca navidezne nemoči in žalosti, ki sta vzvod patološke vzgoje.

Tedaj otroci, sedaj odrasli posamezniki še vedno na svojem srcu in čustvenem svetu nosijo ta izjemno težek pečat in ta je, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri. In to jih zaznamuje pri vseh njihovih odločitvah in pričakovanjih, ki jih projicirajo v druge ljudi, bodisi lastne otroke, partnerje, sodelavce, prijatelje. Po navadi kot povratni odnos dobijo od nekaterih ljudi iz socialne mreže podoben čustveni pritisk, kot so mu bili izpostavljeni v otroštvu, ki mu poglobi lasten občutek krivde. In mreža se zaplete, težko je najti izhod iz lastne čustvene kolobocije.

Kakšna je lahko rešitev? Vedeti je potrebno, da je vsako zdravljenje in soočanje z notranjimi vzorci dolgotrajen proces. Bližnjic ni. Potrebna je odločenost nekaj narediti za sebe, da lahko sčasoma zaživimo bolj kvalitetno, zadovoljno in nekonfliktno življenje, v sožitju z drugimi ljudmi. Pa upati si je treba. Ker strah pred tem, kaj mi v resnici smo, nas lahko v veliki meri zablokira in onemogoči, da smo iskreni sami s seboj. Sama pravim, da je nagrada ogromna, če se odločimo za pot samospoznavanja. Dobimo sebe nazaj!