Čustveno izsiljevanje preko otrok

Ko se starša ločujeta, sta v ogromni stiski, jezi, stresu, žalosti in tesnobi. Ne vesta kaj ju čaka v prihodnosti, le v tem trenutku ne moreta in nočeta več biti skupaj. Ko se partnerja in istočasno starša zagledata, planeta v kreg, verbalno in čustveno nasilje, psihološke drame so na dnevnem redu in v vse to so hočeš-nočeš vpleteni tudi otroci.

Nekateri starši v razhodu in ob odločanju, da se ne gredo več skupnega življenja trdijo, da skrivajo pred otroki partnerske krege in očitanja. Da se kregata zvečer v postelji oziroma ko otroci zaspijo. In potem se nekega dne otrok zbudi in vidi, kako oči odhaja s kufrom od doma, da se nikoli več ne vrne. In je seveda zelo zmeden, žalosten in jezen. Zakaj pa je otrok jezen v tem primeru? Zato, ker se počuti ogoljufanega in osleparjenega. Baje, da je med staršema vse v redu (ker sta se kregala potiho v temi spalnice), naenkrat pa ni nič v redu, ker enega od staršev ni več!! In še več kot to: otrok seveda na čustveni ravni ve, da se starša ne razumeta saj čuti njuno žalost in vdanost v neuspeh partnerske zveze, le da tega ne zna in ne more še zavestno občutiti in izraziti. Na tem mestu pozivam starše, da ste do lastnih otrok iskreni in da jim za njihovo starostno dobo poveste, kaj se dogaja med mamico in očijem, kako načrtujeta, da se to razreši, da mu razložita, da je otrok še vedno povsem varen in ljubljen.

In potem poslušam primere, ko starša v postopku ločitve uporabita otroke za orožje čustvenega izsiljevanja, kar je ena od najbolj okrutnih oblik čustvenega nadzora in manipulacije. Ker več pravzaprav ni možno izgubiti, še posebej pa je močno zaradi čustev obeh, torej moškega in ženske, ki sta se včasih ljubila, se pa ob razhodu zapletata v hud boj, v katerem seveda izgubljata oba. Največja postranska žrtev pri vsem pa je prav otrok, ki je predmet zlorabe s pozicije moči enega ali drugega starša. Takšen otrok odraste v osebo, ki nikomur ne verjame, v vsaki osebi vidi nekoga, ki ga želi zmanipulirati in izigrati, ne dovoli čustvene bližine, saj se boji biti zopet ranjen in ki lahko postane tudi sam agresiven do sebi bližnjih, saj ga razdirata nerazdelana jezen in bolečina izdaje.

Zato, dragi moji starši, ki ste v dilemi kaj narediti s partnersko zvezo: prvo poskusite vse možne poti in sredstva, da ugotovite ali je res vse med vama umrlo. Če res ne gre drugače, se razidita na zrel, odrasel in odgovoren, civiliziran način, v katerem dobi tudi otrok svojo pomembno vlogo, ko se mu pove, kaj se dogaja. To je bolj zdravo za njegov nadaljnji osebnostni razvoj, kot če se mu vse skriva in z njegovimi čustvi manipulira. Sem bila dovolj jasna?

 

 

Ali ostanem ali odidem?

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si

Kvadratura kroga

 

Podnaslov bi lahko bil: kako obdržati partnerja, ko se je le-ta odločil, da zapusti vajino zvezo. Pri svojem delu svetovalke za partnerske probleme in težave s spolnosti se soočam z zelo težkim vprašanjem, ki se nahaja v naslovu mojega pričujočega razmišljanja.

Gre za to, da se je ena stran že definitivno odločila, da gre ven iz partnerske / zakonske skupnosti, tega pa še ni sporočila drugi polovici oziroma je to večkrat nakazala, vendar druga stran teh opozoril ali smerokazov ni hotela, ni želela ali pa ni zmogla razbrati. Postavlja se vprašanje, kakšni so načini delovanja ali ukrepanja, ki bi lahko ponovno zbližali dva posameznika, ki sta že tako zelo načela in razmajala svojo partnersko zvezo.

Menim, da sta v tem primeru možni le dve poti.

1. Odločita se, da gresta narazen
2. Odločita se, da ostaneta za sedaj skupaj in pričneta s trdim delom vlaganja v odnos, v komunikacijo, v zdravo in toplo spolnost, v pozitivno energijo, voljo in spoštovanje. Pri tem je dobro vedeti, da se takšen par podaja na trhlo in rahlo brv, ki lahko ob najmanjši napaki poči, zato priporočam, da se res držita zlatih pravil, ki so zgoraj našteta.

Vendarle moram ob tem napisati, da je točka 2 rahlo nerealna, je pa verjetna. Kajti, če sta si dva človeka nekaj let zadajala boleče in močne udarce v vse pore njunega skupnega življenja, je zelo malo silnic, ki bi zdržale take brutalne nalete in posledično se partnerski odnos iz strastnega in na začetku noro zaljubljenega spremeni v bolečino, jezo, maščevanje, krivdo. Če v tem primeru vendarle še obstaja nekaj privrženosti in bomo rekli še nekaj ostankov ljubezni pa seveda spoštovanja in če si res želita ponovno vzpostaviti odnos, tokrat na zdravih temeljih, to tudi lahko dosežeta, a ob zgoraj naštetem vložku.

Bolj običajna in na videz bolj enostavna je vsebina pod točko 1. Ampak kaj pa naj naredita posameznika, kjer želi eden na vsak način oditi, drugi pa tega noče sprejeti in trmasto vztraja na tem, da jima je čisto fajn v njuni zvezi, pa da sploh ne čuti, da bi bilo kaj narobe in podobno. Ker vemo iz realnega življenja, da se večina ljudi odloča tako, kot je prepričana, da je prav za njega samega, bo najverjetneje prišlo do pobega tistega, ki se je odločil, da gre in ki je to verjetno že prej nakazoval. Tisti partner, ki ni želel razhoda se bo ljub vsemu moral žal na zelo boleč način soočiti s svojo bolečino in izgubo. Dobro pri tem je, da gre življenje naprej in da čas celi rane, četudi se ob močni bolečini to zdi dokaj jalova tolažba.

Poročen moški se zaljubi

 

Žena opaža, da je mož raztresen, nič več ga ne zanima kako je ona, zvečer je on tisti, ki ga ob njeni pobudi za seks začne boleti glava ali pa je preveč utrujen in bi rajši zaspal kot ženo zadovoljil. Vam zveni znano?

Takšni dogodki so vedno bolj pogosti in običajno sprva soproga verjame, da je mož utrujen in izčrpan od vsakodnevnega garanja. Vseeno pa se mnoge gospe slej kot prej začnejo spraševati kaj je narobe s soprogom in poskušajo načeti pogovor, kjer običajno dobijo meglene odgovore kot so: »vse je v redu, le utrujen sem« ali pa »ne skrbi, je verjetno le takšno obdobje«. Nekatere žene svoje može pripeljejo tudi v Svetovalnico, ker so prepričane, da se skriva nekaj za njegovimi izgovori.

Mnogokrat se za takšnim vedenjem skriva mož, ki se je zaljubil v drugo žensko, vendar je še neodločen, kaj narediti. Ali ostati z ženo in družino ter živeti »dvojno« življenje ali pa zbrati pogum in na glavo skočiti v neznano, kjer ne veš, kje vse se lahko udariš v glavo.

Običajno si moški izberejo tisto pot, ki se jim zdi najmanj nevarna in tako mnogi zmorejo dolga leta imeti tako rekoč dve zvezi, eno uradno, z zakonito soprogo in otroci ter drugo, skrito, kjer se ljubice ne izpostavlja in ostaja le njuna skrivnost. So pa tudi takšni možje, ki jim nova zaljubljenost da pogum, da priznajo ženi, da so zaljubljeni v drugo žensko in da želijo biti z njo ter s tem sprejmejo vse posledice, ki sledijo.

Je pa treba priznati, da so tudi takšne žene, ki bodo svojemu soprogu dovolile, da imajo ljubico, s pogojem, da je vseeno žena na prvem mestu v njunem družabnem in socialnem krogu, s tem da je tukaj pomemben tudi ekonomski faktor in faktor ugleda.

Predvsem je pomembno, da se partnerja odkrito in iskreno pogovorita ter ugotovita vzroke, ki so pripeljali v našem primeru moža do tega, da se je zaljubil v neko drugo žensko. Vedeti je treba, da če bi doma med zakoncema bilo vse v redu, če bi se imela še vedno rada in bi se spoštovala, bila prijatelja in zaveznika, je zelo majhna verjetnost, da bi mož želel najti koga drugega. Saj, kot pravijo modri moški: »zakaj bi vozil fičota drugje, če pa imam mercedesa doma!« V prevodu bi to pomenilo: zakaj bi imel neko drugo žensko, ki nima takih kvalitet kot jih ima moja žena doma.

Iskren pogovor je po navadi za oba partnerja zelo boleč, ker se ruši njun ustaljen sistem vrednot in varnosti zato se mu trudita izogibati in se zatekati v navidezno urejenost odnosov.

Pri tem je treba vedeti, da brez konstruktivnega pogovora ne bo dolgoročne rešitve, ki bi nekako pripeljala do tega, da bi se oba zmogla soočiti s posledicami. Ker ni priporočljivo, da si zatiskata oči pred resnico in dejstvi, je bolje, da se odločita kakšen korak narediti naprej. Skoraj vsaka dama je začela na skrivaj brskati po soprogovem mobitelu ali mailih ter običajno odkrila konkretne dokaze o prevari oziroma ljubezni nekje drugje. Šok je ogromen.

Poglejmo nekaj možnosti:

• Obsedeti na dveh stolih in čakati, kdaj bosta stola stisnila moško »premoženje«, kot so rekli včasih;
• Odločiti se za en »stol«, torej ali za ženo ali pa za žensko, v katero je moški zaljubljen in prevzeti vse posledice, ki sledijo v obeh primerih;
• Na vso moč se truditi, da bi pozabili in zanikali svojo zaljubljenost v drugo žensko, kar je lažje reči kot narediti, ker se čustev ne more imeti stoprocentno pod nadzorom in se jih tudi ne da kar odrezati čez noč;

Najslabša možnost je, da mož skriva svojo vpletenost z drugo žensko, doma igra, da je vse v redu, ko pa žena povpraša kaj se dogaja, hitro in vztrajno zanika, da bi bilo karkoli narobe. S tem tudi sebi ne olajša položaja, ker se takšne laži in skrivanja skoraj vedno ugotovijo, nobeden vpleten pa v takšni situaciji ne more biti zmagovalec. In da ne govorimo o kvaliteti življenja, ko je treba živeti v lažeh in prikrivanjih.

ZVESTOBA

Pravijo, da labodi ali štorklje ostanejo za celo življenje skupaj, ko se »spoznata« samček in samička. Ko eden v paru pogine, drugi ostane sam oziroma od žalosti zelo hitro pogine tudi sam. Noče živeti brez svoje ‘boljše’ polovice. Sta pač zvesta eden drugemu.

Kaj pa mi, ljudje? Zmoremo biti zvesti eni osebi, ki si jo izberemo in to ne zgolj za nekaj mesecev ali let, temveč naj bi ostali skupaj v dobrem in slabem, dokler vaju smrt ne loči? Zadnje čase poslušam vse več parov, ki se razhajajo prav zato, ker ugotavljajo, da ne morejo biti več zvesti, saj so se zaljubili v drugo osebo, s katero želijo živeti. Kar pomeni, da so bili nezvesti partnerju.

Kaj pripelje posameznika do tega, da krši načelo zvestobe? Namreč, ko dva posameznika postaneta par, se s tem se pričakuje, da bosta zvesta eden drugemu in da ostale vabljive skušnjave odpadejo. Ko smo zaljubljeni in ko se odločimo za resno zvezo, potem nekako niti ne vidimo še koga drugega, ki bi nam lahko padel v oči in ki bi ga smatrali za potencialnega partnerja. Vendar, ko se strasti umirijo in ko postane zveza ustaljena, lahko napišem tudi rutinska, se hitro lahko prikrade dolgčas, pomanjkanje pozornosti, rutina in ko nam nekdo zna zapihati na dušo, lahko hitro podležemo.

A to se lahko zgodi v primeru, ko se zvestobe ne jemlje resno, Menim, da ko se zaveš, da si v resni zvezi, je tudi zvestoba pomemben del le-te in večina partnerjev se niti zelo natančno ne dogovori, kaj pomeni, če se zvestobo prelomi. Večini pomeni to ultimativno izdajo partnerske zveze in s tem konec. Vendar, če dobro pomislimo, smo lahko zvesti na več področjih. Na primer, najbolj pogosto pomislimo na spolno zvestobo, torej da smo v spolnem odnosu zgolj z našim partnerjem in ne s kom drugim. Zvestoba je lahko tudi na področju prijateljstev ali zvestoba do delodajalca. A danes pač razmišljamo o zvestobi kot dejavniku zdrave partnerske zveze.

Obstajajo tudi pari, kjer se partnerja dogovorita, da tvorita skupnost, se imata rada in vse poteka kot se predvideva pri zvezi, le s to razliko, da imata lahko tudi druge spolne partnerje. Kolikor poznam tovrstno prakso, večina zvez, ki temeljijo na takšnem dogovoru, ni dolgega veka. Zakaj ne? Ker se slej kot prej zgodi, da se eden od partnerjev zaljubi v drugo osebo, s katero ima sicer zgolj spolno srečanje, a ko se prebudijo tudi čustva, pomeni to modifikacijo poprej dogovorjene zveze, običajno pa rezultira v razpadu.

Zvestoba je pomembno kohezivno tkivo, ki drži dva skupaj. Raziskave pravijo, da dobrih 70% ljudi ne odobrava prevar in se jim zvestoba zdi izjemno pomembna pri zakonu. Marsikaj lahko oprostijo, a prevare večina partnerjev ne bo. No, nekateri pa pravijo, da je zvestoba fikcija in da ljudje nismo narejeni tako, da bi zmogli biti zvesti le eni sami osebi celotno življenje. Kaj pa menite vi?

Lahko pa osvetlimo pojem zvestobe tudi kot dejanje, da eden drugega ne pustita na cedilu, da skrbita in da vam je mar za to, kako se ima partner. In ker se predpostavlja, da enako skrbi tudi partner za vas, pride do medsebojnega negovanja odnosa, katerega pomemben element je tudi zvestoba. Marsikdo pa bo mogoče zamahnil z roko in rekel, da je to preživeto in da je treba uživati vsak trenutek življenja. To je lahko res le do tiste meje, ko se preide na področje druge osebe. Ko prizadenemo partnerja in kršimo ter izdamo medsebojni dogovor glede zvestobe, s tem povzročimo veliko bolečino. Posledica je ločitev. Kar je zoper zelo boleča izkušnja. In tako se krog sklene.

Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

12.1.2014

DRUŽINSKO NASILJE

Spet smo priče grozovitim zaključkom celotnih družin, ko nasilnež pobije in umori ženo, pastorko in nazadnje dvigne roko na sebe. Moja razmišljanja o družinskem nasilju boste sicer brali čez približno dva tedna, kar pa popolnoma nič ne zmanjšuje realnih dogajanj za zidovi slovenskih družin, saj se takšni in podobni zločini in nasilje vršijo vsakodnevno in po celi Sloveniji. So se in se še bodo.

Kar me boli in čudi, je dejstvo, da bomo zelo kmalu pozabili na šok in osuplost, ki smo jima bili mogoče za minutko dve izpostavljeni, ko smo spremljali ali brali novice o grosupeljskem masakru ter se ob novem družinskem nasilju zopet čudili nekaj trenutkov, zamahnili z roko, češ saj se to ne dogaja nam ter se zopet posvetili vsakodnevnim opravilom.

Ampak!! Nasilja ni mogoče opravičiti! Nikoli in nikdar. Pa če se strinjate z menoj ali ne. Tukaj trdno stojim za tem stališčem. Vsi prvo pomislimo na fizično nasilje, mogoče še na spolno nasilje, hitro pa pozabimo na verbalno, čustveno, psihično nasilje. Vse oblike nadvlade in izživljanja ene osebe nad drugo enostavno niso dopustne, pa naj gre za še tako veliko razliko v dojemanju (iste) realnosti, različnih osebnostnih lastnosti ali želja, potreb. Rešitve? Predvsem ozaveščanje o tem, da že starši z lastnim vzgledom in odgovorno naravnanostjo svojim majhnim otrokom privzgojijo občutek in vedenje, da nobena oblika nasilja ni dopustna. Torej, če bi vsak od nas staršev otroka učil strpnosti do različnega mnenja drugih ljudi, če bi se potrudili, da bi pokazali, kako se konstruktivno in v optimističnem duhu rešujejo problemi in konflikti, sem že dokaj prepričana, da bi bilo nasilja med kasneje odraslimi mnogo manj.

Slovenija je res zelo specifična dežela. Majhen bazen duš, ki smo med seboj tako rekoč v žlahti v kakem petem ali desetem kolenu, ki se trmasto držimo tistega kar poznamo in že na daleč odklanjamo nove ideje, pobude ali vzgibe, ki bi nas primorali, da se premaknemo, mobiliziramo. Vsidrani smo v naše hiše, na oknih so rože, skrbni smo za čistočo in se pred vratu sezuvamo, da se ja kaj ne bi onečedilo, četudi pucamo in sesamo vsak dan. Radi si zgradimo ograje, znotraj katerih smo vladarji in nas ne zanima, kaj dogaja na drugi strani ceste. No seveda, če slišimo, da se pri sosedu kregajo, po navadi rajši radio damo še bolj na glas, da jih ne slišimo in smo tako varno zaprti v svojem kotičku uma. O sebi menimo, da nismo konflikti narod in da menda ne maramo vojnih obračunavanj. Pa se malce zamislimo in prevedimo tole generalizirano misel: se pravi, da nasilje in agresija nad tujcem nam ne diši, do članov lastne družine pa lahko zlorabljamo svojo pozicijo in moč? Tepemo otroke? Zakonca med seboj obračunavata s pestmi? Fizično močnejši moški se spravijo na šibkejše (četudi kdaj jezično močnejše, torej verbalno nasilne) partnerice, da bi jim na poniževalen agresiven način pokazali in dokazali, da imajo oni prav.

Ob tem ne bom kazala s prstom na državo, kot zelo radi zvalimo krivdo za vse sranje, ki se nam dogaja, pa jadikujemo, da je nemočna ta služba, pa tisti center, pa nek minister, pa zakoni so brezvezni in neživljenjski itd. Ah ne, tokrat se osredotočam na to, kaj mi sami, mikro celice družine lahko storimo, da sploh ne pride do tako grozljivih posledic partnerskih nesporazumov, kregov, razhajanj v mnenjih in zlorabe otrok v partnerskih obračunavanjih. Kajti, se še spomnite preteklih mesecev, ko so očetje metali lastne otroke skozi okno, pa še sebe, da bi pokazali svoj prav in kaznovali mame in partnerke? Opravičila ni!!

Navkljub vsej vaši bolečini, tesnobi, ogromni jezi in srdu vas vse iz srca naprošam, da se spravite k pameti, začnite se pogovarjati in poslušati, predvsem pa ljubite svoje otroke, kažite jim svojo neskončno ljubezen, dajajte jim varnost in sprejetost. To je po mojem mnenju največji preventivni ukrep, ki se bo vedno obnesel. Namreč, ljubljeni in varni otroci (pa s tem ne mislim razvajeni v materialnem smislu, ko jim starši namesto iskrenega izkazovanja ljubezni kupujejo na tone brezveznih igračk) nimajo potrebe na agresiven način dokazovati svoj prav. Znajo prisluhniti sočloveku in četudi se morebiti ne strinjajo z njegovimi argumenti, ne bodo zapele pesti pri kasneje odraslih otrocih. Saj veste ponarodeli rek: »kar se Janezek in Špelca naučita, to Špela in Janez znata«! Ne zamahnite z roko sedaj, ko ste tole prebrali temveč se vprašajte, kdaj ste bili na zadnje nasilni do svojih bližnjih.

 

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

20.7.2014