A tudi vi gledate na skrivaj v partnerjev telefon?

Hči mi pravi, da je brala, da okoli 40% partnerjev redno pregleduje telefon drugega partnerja. Seveda na skrivaj. Jaz pa ugotavljam, da 80% vseh parov, ki pride v Svetovalnico, odkrije prevaro partnerja  prav preko skrivnega brskanja po sporočilih dragega ali drage ali pa z vdorom v elektronska sporočila ali FB profil.

Zelo pomenljivo je tudi takrat, ko ugotovijo, da so vsa sporočila kar naenkrat zbrisana. Ali da se za nekim moškim imenom v telefonskem imeniku skriva ljubica. Vam je kaj znano? Ste se sami kdaj znašli v takšni situaciji, ko ste po slutnji ali intuiciji pobrskale po telefonu dragega (se vmes naučile potez po ekranu, ki vodijo k odklepanju zaslona) in odkrile vroča dopisovanja, gole fotke in zelo direktna seksi sporočila. Pa tudi ljubezenske izjave vašega dragega, ki jih vam že zeloooo dolgoooo ni izrekel. Ker jih je govoril neki drugi ženski. Ali pa naenkrat začne gospa doma skrivati telefon. Ni ga na polici, na katero ga je vedno odlagala, ko je prišla domov. Ko dobi klic, se žena diskretno umakne na balkon ali se zaklene v kopalnico, da kdo od drugih članov družine ne bi slišal kaj šepeta. Če se jo vpraša, s kom je govorila, bo rekla, da z eno novo prijateljico.

Skratka, prevara partnerja se po mojim strokovnih izkušnjah v največji meri odkrije prav preko skritega gledanja v partnerjev telefon ali maile. Kar se mi zdi najbolj žalostno in tragično pri vsem tem, je dejstvo, da vsi ti do tedaj baje ljubeči in zvesti partnerji nikakor nočejo priznati svojih skokov čez plot, tajijo in se lažejo, izmišljujejo si vse mogoče zgodbice, katerim partner dosti krat celo nasede, četudi črno na belem dokaže partnerju, da je varal.  Kar je bedno, je dejstvo, da takole odkrite ljubezni v tujih posteljah so le redko povedane partnerju še preden posumi ali brska po telefonu. Hočem povedati, da marsikomu zmanjka poguma, da prizna svojo avanturo ali pač novo zaljubljenost in se ne upa soočiti s posledicami priznane prevare.

Torej, da se povrnem do mojega vprašanja: ali ste vi tudi med tistimi, ki redno brskate po partnerjevem telefonu, seveda da tega partner ne ve? Če vas pri tem zasači, kaj mu poveste? Se tudi sami zlažete ali poveste po resnici, da preverjate, če je partner zvest?

 

Občutek krivde

Ko se pogovarjam z mojimi strankami v Svetovalnici ali s prijatelji in prijateljicami, je kar velik delež ljudi, ki nosijo v sebi močan občutek krivde. Krivde za to, da niso bili dobri otroci, da nikoli ne morejo narediti nekaj dobro v taki meri, da bi jih kdo pohvalil, vedno imajo težnjo za dokazovanjem in pregorevajo, da bi drugim, predvsem staršem (sedaj že ostarelim) dokazali, da zmorejo in da so dovolj dobri.

Vam zveni znano? Ste morebiti sami vzgojeni preko občutkov krivde? Vam je kdaj mama rekla nekako takole: “Zelo sem žalostna, ker me ne ubogaš. Iz tebe nikoli nič ne bo” ali pa “Mene je sram pred drugimi, ker si takšen nemogoče divjak. Kako naj te imam rada, če kar naprej delaš probleme?!”. Nemočen otrok je postavljen pred nemogočo nalogo: zadovoljiti mamo. Ki je seveda nikoli ne more. Ker mama, ki vzgaja tako, da otroku vceplja kot sredstvo discipliniranja krivdo, nikoli ne bo zmogla spregledati in spremeniti svojega vzorca navidezne nemoči in žalosti, ki sta vzvod patološke vzgoje.

Tedaj otroci, sedaj odrasli posamezniki še vedno na svojem srcu in čustvenem svetu nosijo ta izjemno težek pečat in ta je, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri. In to jih zaznamuje pri vseh njihovih odločitvah in pričakovanjih, ki jih projicirajo v druge ljudi, bodisi lastne otroke, partnerje, sodelavce, prijatelje. Po navadi kot povratni odnos dobijo od nekaterih ljudi iz socialne mreže podoben čustveni pritisk, kot so mu bili izpostavljeni v otroštvu, ki mu poglobi lasten občutek krivde. In mreža se zaplete, težko je najti izhod iz lastne čustvene kolobocije.

Kakšna je lahko rešitev? Vedeti je potrebno, da je vsako zdravljenje in soočanje z notranjimi vzorci dolgotrajen proces. Bližnjic ni. Potrebna je odločenost nekaj narediti za sebe, da lahko sčasoma zaživimo bolj kvalitetno, zadovoljno in nekonfliktno življenje, v sožitju z drugimi ljudmi. Pa upati si je treba. Ker strah pred tem, kaj mi v resnici smo, nas lahko v veliki meri zablokira in onemogoči, da smo iskreni sami s seboj. Sama pravim, da je nagrada ogromna, če se odločimo za pot samospoznavanja. Dobimo sebe nazaj!

 

Ali ostanem ali odidem?

Ali naj ostanem ali naj odidem, je večno vprašanje, ki se oblikuje, ko se pari soočajo z vprašanjem, ali naj svoje nesrečno in nezadovoljujoče razmerje, zakon ali zvezo še nadaljujejo, ali pa jo rajši prekinejo. V obeh primerih gre za ogromno bolečine in novih spoznanj, ker vse situacije, v katerih smo čustveno vpeti in so intenzivne na vseh področjih, v nas pustijo mnogo strahov, vprašanj in bojazni. Saj veste tisti pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi”.

Kot otrok novega vala in panka sem v srednji šoli poslušala skupino The Clash, ki so imeli še danes popularen in za današnji glasbeni okus tako rekoč pop komad Should I stay or should I go, ki ga še dandanes slišim na kakšni od komercialnih radijskih postaj. Več kot pomenljiv naslov. Torej, kdaj je meja, ko ne gre več? Kje obupamo in se rajši razidemo, kot da bi se še naprej srečevali in živeli z osebo, s katero imamo nesrečno zvezo?

Dilema, ki se postavlja pred partnerja, ki ne zmoreta, nočeta ali ne želita več biti skupaj je vedno mnogoplastna. Na zunaj se vidijo le posledice razkrajanja ljubezni, spoštovanja, pripadnosti, intimnosti. Vsega tega je zdavnaj umanjkalo in se je sčasoma nadomestilo s nasilnim odnosom, čustvenimi manipulacijami in izsiljevanji, z zlorabo zaupanja, z begom v različne vrste odvisnosti in begom pred realnostjo, nekateri tudi v antidepresive in druge farmacevtske pripravke.

Ko smo v boleči točki in ko se zavemo, da tako kot je potekal odnos do sedaj, ne gre več, ne vemo ali ne vidimo, kako naprej. Nekateri izberejo metodo zanikanja ter poskušajo pre-živeti eden mimo drugega. Drugi se odločijo, da ignorirajo partnerja in se bolj ali manj samostojno odločajo na področjih, ki so bila poprej domena obeh, kar seveda pomeni, da partnerja ignorirajo. Tretji se vdajo bolečini in v vlogo žrtve. Četrti se začnejo boriti za spremembo in ozavestijo, da sta bila za razpad kriva oba. Poskušajo vzpostaviti na novo spoštovanje in ljubečo pripadnost. Je težko, a se da. Postavite si cilj.

Kdaj je dovolj? Kdaj je šlo čez mejo, ko ne gre odnos več naprej? Prepričana sem, da smo vsi bili kdaj pred temi vprašanji. Kako ste jih razrešili? Kaj ste se odločili?

Kontaktirajte me na: info@svetovalnica.si

Spoštovanje življenja

Vsak od nas naj se po tihem in pri sebi vpraša ali spoštuje življenje? Res, globoko v sebi, če je iskren do sebe. Ali se mi vsi zavedamo, kako smo minljivi in kako jemljemo za samoumevno vse dobro, kar se nam zgodi, pa debelo jamramo, ko se nam pripeti kako opozorilo v obliki nezgode, težkih okoliščin ali pač slabih odločitev.

Pred nami je praznik oziroma oživeta starodavna tradicija preobrazbe energij, ko se spominjamo vseh tistih, ki niso več z nami. Mnogi bi verjetno želeli svojcem ali prijateljem, ki so zapustili ta snovni svet še kdaj zašepetati, da vam je žal, da obžalujete nekatere besede ali dejanja, saj vas mogoče še vedno gloda črv krivde, a žal se časa ne da premakniti nazaj in vsega, kar bi želeli povedati umrlim, ne boste mogli. In to vas boli in vas spremlja vaše celotno življenje, nekje v majhnih možganih se prižiga svečka, ki tli in venomer opozarja, kako smo minljivi, mi vsi.

Danes želim sporočiti enostavno resnico in to je, da dajmo mi, ki smo tukaj in sedaj, spoštovati življenje, torej spoštovati in ceniti naš obstoj ter še vsa druga bitja, ki nas obkrožajo. Sedaj se še vedno lahko odločamo, da delujemo v pozitivni in konstruktivni smeri, iskreno in ljubeče, spoštljivo in hvaležno do vseh in vsakogar, ki smo ga kdaj srečali v življenju. Ljudem, ki so nam prekrižali pot tako ali drugače izrazimo, če niso več nekje blizu, v mislih in z našo energijo hvaležnost za tisto, kar so nas prišli naučit. Otrokom, prijateljem, staršem, bratom, sestram, dedkom in babicam, sosedam in sodelavcem ter vsem drugim, ki stopajo v našo premico bivanja povejmo kdaj pa kdaj, da nam je fajn v njihovi družbi in pozornosti, da jih imamo radi in da spoštujemo vse, kar smo se kdaj od njih naučili ali prejeli.

Tako je, danes berete o spoštovanju in hvaležnosti. Več krat se spomnite na ti dve besedi. Negujte ju v mislih in dejanjih, pozitivna naravnanost, ki ju nosita, vas bo opremila z energijo, ki vam bo omogočala sprejemati pogumne in izzivalne odločitve, ki čakajo na vas. Pogumno!

Čustveni in energetski vampirizem

Bliža se noč čarovnic. Ob besedi “vampir” si vsi predstavljamo osebo, ki ima ošiljene podočnike in si s krvavim pogledom ogleduje svojo naslednjo žrtev. A danes bo beseda o ljudeh, ki so vse okoli nas in jih zagotovo vsi poznate, morebiti živite z njimi, delite svoje delovnik z njimi ali so vaši partnerji, sorodniki, starši, bratje, sestre….

KAKO PREPOZNATI ENERGETSKEGA VAMPIRJA. KAJ JE TO SPLOH ČUSTVENI VAMPIRIZEM?

Okoli nas se slej kot prej najde oseba, ki bi jo lahko označili kot energetskega vampirja. Prepričana sem, da smo se vsi kdaj že srečali z osebo, za katero bi lahko trdili, da nas je izžela in pustila brez lastne energije. Sama sem zelo dobro spoznala tovrstno sorto posameznikov, ki iščejo življenjsko energijo drugih ljudi za lastno delovanje.

Najlažje bi to lahko opisali kot občutenje, ko se vam zdi, da vas je na primer partner tako zmanipuliral, da se sprašujete po svojem mentalnem zdravju. Lahko vas bo prepričal, da je nebo zelene barve. Je tisti občutek, ko čutite, da izgubljate svojo energijo, veselje do življenja in nimate več nobene življenjske sile. Nekako se vse okoli vas začne spreminjati v negativno smer, pa tega niti ne opazite, ko ste enkrat v vampirski energetski zanki.

Če energetski vampir ne dobi vaše energije tako kot to želi in zahteva, vas hoče nadvladovati, manipulirati ali groziti, z namenom, da pridobi vašo energetsko vrednost. V ozadju ljudi, ki potrebujejo vašo energijo je čustvena ranjenost, manko ljubeče pozornosti (ki je oseba ni bila deležna s strani staršev kot nebogljen otrok) in varnosti. Tako okvarjena oseba je prepričana, da ne dela nič narobe, ko igra bodisi žrtev, napadalca ali manipulatorja. Seveda to vse izhaja iz nezavednih procesov. Nihče ne bo nikoli trdil, da je energetski vampir! To je prispodoba za osebe, ki se hranijo na energijah drugih iz lastnega deficita ljubezni do sebe.

VRSTE PSIHIČNIH IN ČUSTVENIH VAMPIRJEV:

1. Ubogi jaz: povzroči v nas krivdo in mišljenje, da smo za njegovo ugodje mi odgovorni. Ta vrsta ni škodljiva, saj ne deluje iz zlobe temveč iz iskanja pozornosti in ljubezni, pa vseeno jo lahko občutimo kot taktiko manipulacije, saj je takšen posameznik neprestano žrtev vseh okoliščin in našega odnosa do njega samega.
2. Kazanje nezainteresiranosti: na videz se kaže, da je oseba popolnoma nezainteresirana za nekoga, a s tem v resnici želi zaustaviti pretok energije in s tem prevzame nadzor nad odnosom.
3. Ljudje, ki kar naprej morajo imeti prav. Srkajo energijo drugim s tem, da sodijo in kar naprej sprašujejo. Kar naprej želijo nekaj vedeti še bolj podrobno samo zato, da vam dokažejo, da se motite. Ali pa namenoma rečejo nekaj, za kar predvidevajo, da boste skočili v luft in s tem, ko tako reagirate, energetski vampir dobi svojo porcijo vaše energije. Njihov cilj je nadzor in napihovanje lastnega ega, to pa prihaja iz njihove lastne nesigurnosti, namen pa je, da tudi vi začnete dvomiti. In tako energetski vampir zopet vzpostavi svojo kontrolo nad vami.
4. Kradejo energijo drugim s grožnjami ali s pritiski, ki v drugem človeku vzbudijo strah. Ta sorta ljudi je najbolj prefinjeno vampirska. Takšna vampirska oseba se vam mora dovolj približati, da spozna vaše osebne strahove, ki jih nato uporabi proti vam. Vemo, če nas je strah, nas nekdo drugi zelo lahko nadzoruje in krmili, s tem pa nam jemlje našo življenjsko energijo. Gre tudi za podkupovanje in zastrahovanje, lahko bi rekli za prefinjeno čustveno manipulacijo. Na primer: »Če tega in tega ne narediš, boš ogrozil svojo varnost ali varnost drugih. Saj tega ne želiš kajne?«. No, to je zelo zlobno in zelo namerno. Edina obramba zoper tovrstno osebo je ločitev oziroma odhod ali ignoriranje, ki pa se običajno ne obnese, saj tovrstni čustveni vampir pozna naše šibke in boleče točke in na njih pritiska ter nam s tem povzroča občutek krivde, ki je, kot vemo, zelo močno boleče čustvo.

KAKO SE LAHKO ZAŠČITIMO PRED ENERGETISKIMI / ČUSTVENIMI VAMPIRJI?

Na hitro bi rekla, da tako, da izberemo razhod oziroma popolno rezanje zveze s takšno osebo, a v realnosti je to skoraj misija nemogoče.

Ena možnost je, da dvignemo ozaveščenost osebe, ki izvaja energetsko srkanje tako, da smo prijazni in ponudimo nekaj besed s katerimi osebi pomagamo videti lastno situacijo, ki je pravzaprav klic na pomoč in klic po ljubezni, ki je niso prejeli kot otrok. Gre za vrsto ljudi »ubogi jaz«.

Druga možnost bi bila, da se sami zaščitimo. Lahko vizualiziramo razne vrste zaščit, a to je le začasna možnost. Če imamo energetsko srkajočo osebo v bližini in se ne moremo odmakniti od nje, se moramo prisiliti nehati biti žrtev naših pričakovanj, da bo oseba, ki nas čustveno napada enkrat le spregledala, kako nas njeno vedenje in besede globoko prizadenejo in bolijo, a žal se to nikoli ne zgodi, ker energetski vampir potrebuje našo bolečino in strah za svoje delovanje in aktiviranje.

Tretja opcija je, da prekinete celotno komunikacijo ali osebo ignorirate. Sicer je dejstvo, da smo eden drugemu zrcala in nam vampirska oseba jemlje našo življenjsko energijo pa vendar se moramo na eni točki vprašati, ali nam je res treba prenašati čustveno in psihično tesnobo in bolečino, ki jo oseba povzroča s svojimi pritiski, izsiljevanji in grožnjami. Običajno ni druge možnosti, če sebe želimo zaščititi kot da sebe odstranimo tako fizično kot mentalno.

No, to je seveda težje narediti kot se zdi. Namreč, vampirska oseba nas običajno zaplete v svojo mrežo prikrojenih polresnic, meglenih obljub in odvisnosti od patološkega odnosa, ki ga tvorimo s tovrstno osebo. Čustveni vampir potrebuje našo vlogo žrtve! Obenem pa potrebuje našo reakcijo ali negativno pozornost na njegove ekscese. Od tega živi in se napaja. Naša energija plane, ko znorimo ali smo jezni, žalostni, prizadeti in to je odličen vir za napajanje osebe, ki je energetski in čustveni vampir. Iz nas posrka tisto, kar nam je sveto. In nas prepriča, da smo res žrtev življenja, okoliščin, drugih ljudi, ki nam baje ne želijo dobro (po vampirjevih besedah), mi pa zaslepljeni kot smo, temu seveda nasedemo in verjamemo.

Da se rešite te mreže, se začnite zavedati, kaj si res želite vi sami in se ne ozirajte več na to, kaj vampirska oseba počne in provocira. Najdite svojo osredotočenost in lastni cilj ter od njega ne odstopajte. Poslušajte svoj notranji kompas, zberite svojo moč in s tem lahko porazite oziroma odrinete energetske tipalke osebe, ki želi od vas vašo energijo. Če boste vztrajni, boste še sami presenečeni, kakšno moč naenkrat dobite! Energetski vampir se bo sicer upiral vaši moči na vse pretege, uporabljal bo najbolj prefinjeno manipulacijo in izsiljevanja, a če boste res res dosledni in vztrajni v doseganju svojega cilja, se vas bo časoma začel bati. A ker takšnega pritiska ne boste mogli dolgo zdržati, se boste morali slej kot prej odločiti in odrezati odnos s vampirsko osebo. Ko boste začeli ljubiti sebe točno takšne kot ste, vam noben energetski vampir ne bo več mogel blizu!

No, dejstvo je, da smo mi vsi po malem bili ali smo energetski vampirji, na določeni točki v otroštvu zagotovo, saj smo sprogramirani tako, da pridobivamo energijo skozi travme, ki jih doživi vsak otrok v procesu vzgoje in socializacije. Moč energetskega vampirizma je lastna vsakemu od nas. Če se zavemo, da lahko sami črpamo energijo iz univerzalen energije, ki je vse okoli nas, potem ne potrebujemo druge osebe, da njej krademo njeno energijo. Saj, kot vemo, energija je neuničljiva in je vedno vse okoli nas!

Ljubosumje

Ljubosumje ubija ljubezen. Je zelene barve in je videti kot vedno večja pošast, ki sproti spreminja obliko in če ni potolažena, vedno bolj trpinči in ubija odnos med dvema, ki sta bila v ljubeči zvezi. Ali smo Slovenci ljubosumni? Kje je meja med ljubosumnostjo in posesivnostjo? Zakaj je pogosto prevelik poudarek na ljubosumnosti, ko se dva spreta in frči perje?

Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo, recimo ji »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen, Pri drugi kategoriji gre pa za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to ali obstaja utemeljen sum ali razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.

Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati in ne umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških. Zakaj so večinoma moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?

Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih, v Sloveniji pa se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.

Je pa tudi ljubosumnost del človeškega čustvovanja. Ko znamo z njo upravljati, ko se zavemo njenega delovanja, skušamo razumeti vzroke, ki nas pripravijo do tega, da vidimo zgolj žgočo bolečino in naval ljubosumja. Če ne gre drugače, poiščite strokovno pomoč, da vam pri tem pomaga. Ni nič narobe, če si priznamo, da česa ne znamo ali ne zmoremo. Bolj pogubno je, če zanikamo svoje težave, ki nato lahko nenadoma izbruhnejo v zelo nasilni obliki.

 

Kvadratura kroga

 

Podnaslov bi lahko bil: kako obdržati partnerja, ko se je le-ta odločil, da zapusti vajino zvezo. Pri svojem delu svetovalke za partnerske probleme in težave s spolnosti se soočam z zelo težkim vprašanjem, ki se nahaja v naslovu mojega pričujočega razmišljanja.

Gre za to, da se je ena stran že definitivno odločila, da gre ven iz partnerske / zakonske skupnosti, tega pa še ni sporočila drugi polovici oziroma je to večkrat nakazala, vendar druga stran teh opozoril ali smerokazov ni hotela, ni želela ali pa ni zmogla razbrati. Postavlja se vprašanje, kakšni so načini delovanja ali ukrepanja, ki bi lahko ponovno zbližali dva posameznika, ki sta že tako zelo načela in razmajala svojo partnersko zvezo.

Menim, da sta v tem primeru možni le dve poti.

1. Odločita se, da gresta narazen
2. Odločita se, da ostaneta za sedaj skupaj in pričneta s trdim delom vlaganja v odnos, v komunikacijo, v zdravo in toplo spolnost, v pozitivno energijo, voljo in spoštovanje. Pri tem je dobro vedeti, da se takšen par podaja na trhlo in rahlo brv, ki lahko ob najmanjši napaki poči, zato priporočam, da se res držita zlatih pravil, ki so zgoraj našteta.

Vendarle moram ob tem napisati, da je točka 2 rahlo nerealna, je pa verjetna. Kajti, če sta si dva človeka nekaj let zadajala boleče in močne udarce v vse pore njunega skupnega življenja, je zelo malo silnic, ki bi zdržale take brutalne nalete in posledično se partnerski odnos iz strastnega in na začetku noro zaljubljenega spremeni v bolečino, jezo, maščevanje, krivdo. Če v tem primeru vendarle še obstaja nekaj privrženosti in bomo rekli še nekaj ostankov ljubezni pa seveda spoštovanja in če si res želita ponovno vzpostaviti odnos, tokrat na zdravih temeljih, to tudi lahko dosežeta, a ob zgoraj naštetem vložku.

Bolj običajna in na videz bolj enostavna je vsebina pod točko 1. Ampak kaj pa naj naredita posameznika, kjer želi eden na vsak način oditi, drugi pa tega noče sprejeti in trmasto vztraja na tem, da jima je čisto fajn v njuni zvezi, pa da sploh ne čuti, da bi bilo kaj narobe in podobno. Ker vemo iz realnega življenja, da se večina ljudi odloča tako, kot je prepričana, da je prav za njega samega, bo najverjetneje prišlo do pobega tistega, ki se je odločil, da gre in ki je to verjetno že prej nakazoval. Tisti partner, ki ni želel razhoda se bo ljub vsemu moral žal na zelo boleč način soočiti s svojo bolečino in izgubo. Dobro pri tem je, da gre življenje naprej in da čas celi rane, četudi se ob močni bolečini to zdi dokaj jalova tolažba.

Poročen moški se zaljubi

 

Žena opaža, da je mož raztresen, nič več ga ne zanima kako je ona, zvečer je on tisti, ki ga ob njeni pobudi za seks začne boleti glava ali pa je preveč utrujen in bi rajši zaspal kot ženo zadovoljil. Vam zveni znano?

Takšni dogodki so vedno bolj pogosti in običajno sprva soproga verjame, da je mož utrujen in izčrpan od vsakodnevnega garanja. Vseeno pa se mnoge gospe slej kot prej začnejo spraševati kaj je narobe s soprogom in poskušajo načeti pogovor, kjer običajno dobijo meglene odgovore kot so: »vse je v redu, le utrujen sem« ali pa »ne skrbi, je verjetno le takšno obdobje«. Nekatere žene svoje može pripeljejo tudi v Svetovalnico, ker so prepričane, da se skriva nekaj za njegovimi izgovori.

Mnogokrat se za takšnim vedenjem skriva mož, ki se je zaljubil v drugo žensko, vendar je še neodločen, kaj narediti. Ali ostati z ženo in družino ter živeti »dvojno« življenje ali pa zbrati pogum in na glavo skočiti v neznano, kjer ne veš, kje vse se lahko udariš v glavo.

Običajno si moški izberejo tisto pot, ki se jim zdi najmanj nevarna in tako mnogi zmorejo dolga leta imeti tako rekoč dve zvezi, eno uradno, z zakonito soprogo in otroci ter drugo, skrito, kjer se ljubice ne izpostavlja in ostaja le njuna skrivnost. So pa tudi takšni možje, ki jim nova zaljubljenost da pogum, da priznajo ženi, da so zaljubljeni v drugo žensko in da želijo biti z njo ter s tem sprejmejo vse posledice, ki sledijo.

Je pa treba priznati, da so tudi takšne žene, ki bodo svojemu soprogu dovolile, da imajo ljubico, s pogojem, da je vseeno žena na prvem mestu v njunem družabnem in socialnem krogu, s tem da je tukaj pomemben tudi ekonomski faktor in faktor ugleda.

Predvsem je pomembno, da se partnerja odkrito in iskreno pogovorita ter ugotovita vzroke, ki so pripeljali v našem primeru moža do tega, da se je zaljubil v neko drugo žensko. Vedeti je treba, da če bi doma med zakoncema bilo vse v redu, če bi se imela še vedno rada in bi se spoštovala, bila prijatelja in zaveznika, je zelo majhna verjetnost, da bi mož želel najti koga drugega. Saj, kot pravijo modri moški: »zakaj bi vozil fičota drugje, če pa imam mercedesa doma!« V prevodu bi to pomenilo: zakaj bi imel neko drugo žensko, ki nima takih kvalitet kot jih ima moja žena doma.

Iskren pogovor je po navadi za oba partnerja zelo boleč, ker se ruši njun ustaljen sistem vrednot in varnosti zato se mu trudita izogibati in se zatekati v navidezno urejenost odnosov.

Pri tem je treba vedeti, da brez konstruktivnega pogovora ne bo dolgoročne rešitve, ki bi nekako pripeljala do tega, da bi se oba zmogla soočiti s posledicami. Ker ni priporočljivo, da si zatiskata oči pred resnico in dejstvi, je bolje, da se odločita kakšen korak narediti naprej. Skoraj vsaka dama je začela na skrivaj brskati po soprogovem mobitelu ali mailih ter običajno odkrila konkretne dokaze o prevari oziroma ljubezni nekje drugje. Šok je ogromen.

Poglejmo nekaj možnosti:

• Obsedeti na dveh stolih in čakati, kdaj bosta stola stisnila moško »premoženje«, kot so rekli včasih;
• Odločiti se za en »stol«, torej ali za ženo ali pa za žensko, v katero je moški zaljubljen in prevzeti vse posledice, ki sledijo v obeh primerih;
• Na vso moč se truditi, da bi pozabili in zanikali svojo zaljubljenost v drugo žensko, kar je lažje reči kot narediti, ker se čustev ne more imeti stoprocentno pod nadzorom in se jih tudi ne da kar odrezati čez noč;

Najslabša možnost je, da mož skriva svojo vpletenost z drugo žensko, doma igra, da je vse v redu, ko pa žena povpraša kaj se dogaja, hitro in vztrajno zanika, da bi bilo karkoli narobe. S tem tudi sebi ne olajša položaja, ker se takšne laži in skrivanja skoraj vedno ugotovijo, nobeden vpleten pa v takšni situaciji ne more biti zmagovalec. In da ne govorimo o kvaliteti življenja, ko je treba živeti v lažeh in prikrivanjih.

Zona udobja

 

Se sliši dobro kajne? Kaj prvo pomislite, ko preberete današnji naslov? Da nič ne boli, da je vse tako kot mora biti? Udobje pomeni, da tako kot je, je čisto v redu, ne želimo se premakniti nikamor, da ne porušimo našega ljubega udobja.

Udobje prinaša varnost. Ker je predvidljivo in nam pisano na kožo, ne želimo iz te zone ali območja,  v katerem se počutimo varno, fajn nam je, poznamo situacije, dogodke in ljudi, ki se menjavajo v našem udobnem območju. Posledica? Stagniramo, nobene spremembe ni, ker ne želimo nič podreti, da bi videli ali je za našim zidom udobja še karkoli drugega, ker tako kot smo si postlali naše udobje, nam je super.

Dobro, sedaj veste, da smo v nekih trenutkih našega življenja v zoni udobja. Sedaj boste mnogi vpili, da kako udobje, ko pa se borimo za golo preživetje saj so časi težki in še svinčeni za povrhu. Seveda, a danes pišem o udobju v psihološkem pomenu, torej o občutenju realnosti na način, da ne želimo ničesar spremeniti.

Zakaj je zona udobja tako prekleto nevarna? Ker nas uspava, ker nas vleče k nedejavnosti, ker nam šepeta nekje v naših možgančkih, da ni potrebno razmišljati o kaki novi akciji, da v situaciji, kakršna je, je čisto vse v redu. Vsakdo izmed nas se seveda lahko odloči in ohrani status quo, zavedati pa se treba, da to ne vodi k spremembam oziroma napredku.

Lahko vam opišem lastni primer, kjer sem doumela, kaj pomeni se premakniti iz zone udobja. Namreč, od otroštva sem imela kakšno kilco več, s tem odrasteš, se nekaj pretirano ne obremenjuješ, stiske in življenje, ki ti jih nameni vodijo v zlorabo hrane, iz kilc postanejo velike iz težke kile odvečne teže, a to mi je dolga leta pomenilo mojo zono udobja. Pa sem celotno situacijo racionalizirala s tem, da itak sem všeč ljudem, ki me imajo radi, takšna kot sem, da komu na čast bi jaz sedaj morala nekaj spremeniti, ko pa nimam časa, nimam volje, prioritete so postavljene popolnoma na drugih področjih in dnevi, meseci in leta so bežali mimo mene v nekem ritmu, ki je nalagal nove kilce. Kaj čem tajit.

Pa gledam hči, ki se ukvarja z manekenstvom in športom, sploh borilne veščine ji oblikujejo celo telo in z grozo ugotovim, da je ne dohajam več, niti fizično. V tem bolečem trenutku sem doumela, da bom morala splezati iz svoje zone udobja in nekaj narediti, se premakniti in nehati iskati izgovore, pa minimalizirati dejstva. Ta trenutek ni bil prijeten, bil je direkten udarec v čelo in v moj ego. Torej Melita, spremeniti bo potrebno celotno lastno notranjo infrastrukturo, da ne boš več uporabljala priročnih izgovorov, sem se pogovarjala sama s seboj.

Razdreti lastno cono udobja je težko, a mislim, da je posameznik nagrajen, ker občuti zmago nad svojimi demoni, ki te obvladujejo in ti ne pustijo premika na drugi nivo, ki ni nujno, da je privlačen ali rajski. V mojem primeru je bilo težko za moj ego, ki mi je šepetal za eno uho, da je itak brez veze, da se grem nekakšen fitnes pa pazim na vnos ogljikovih hidratov in podobno, na drugo uho mi je govorila moja odločna osebna trenerka Barbara, da se je za vsak uspeh vredno boriti. Izbrala sem premik, razbila področje udobja v svoji glavi, egu sem šepnila, naj me poskusi podpirati in se podala v boj.

Seveda po določenem uspehu in mnogih kilah manj ter z več mišic zoper tiščim v na novo vzpostavljeno zono udobja. Pa že sedaj vem, da tudi ta ne more dolgo trajati, ker boj mene same s seboj še ni končan. Tale moja osebna zgodba vam lahko služi kot motivacija, če želite vam lahko služi kot ideja ali pa zgolj kot podlaga za privoščljiv nasmeh. Poanta je, da se mi vsi predajamo zonam udobja, ki pa nam ne želijo kar same predati poguma in volje, da bi spremenili karkoli. Za vsako spremembo, ki nas ojača, se je treba močno potruditi. Jaz sem že skoraj ponosna sama na svoj uspeh, voljo in spremembe, ki jih srečujem na poti. A vem, da je to zgodba, ki se nikoli ne preneha.

 

 

PREDALI

Kakšni predali, se boste zagotovo spraševali. Mislim na naše notranje predale, na tiste delčke nas samih, v katerih se skriva naša esenca. Tisto, kar smo v življenju že doživeli, se naučili, pridobili skozi manj ali bolj boleče in težke preizkušnje in izkušnje, ki nas vodijo naprej. V predale tlačimo našo jezo, frustracije, aspiracije, želje, pogum, strah in druge občutke, ki se vrtinčijo v nas.

No, tole zgoraj ni zelo znanstveno napisano, a verjamem, da se najdete v opisanih prispodobah. Predali so del naše osebne zgodovine kot posameznika. Vsak od nas je nekaj v življenju doživel kajne? In preizkušnjo je tudi preživel ter povzetek le-te spravil v nek del svojega spomina in izkustva. No, temu jaz »po moje« pravim ‘predal’. Zakaj prav predal?

V moji ljubezni do umetnosti sem pred nekaj leti stala v galeriji sredi Londona, ko so imeli veliko razstavo genialnega umetnika Salvadora Dalija ter opazovala njegov bronast kip mogočne ženske, ki je imela na svojem torzu odprtih nekaj predalov. Mislim, da sem ta kip občudovala nekaj ur skupaj. Prešinilo me je, da smo to mi vsi. Vsak od nas v določen nezaveden ‘predal’ spravi svoje izkustvo, bolečino, pa tudi upe in želje za prihodnost.

Ko nas nekaj prizadene, smo jezni ali žalostni. Smo v stanju šoka ali zanikanja. Žalujemo ali pa se borimo. Vse to smo mi. Odločamo se tako ali drugače in naše odločitve temeljijo na različnih izvirih. Človek, ki je iz preživetih situacij izluščil modrost, verjetno ne bo ponavljal napak, ki so ga pripeljale v stanje bolečine ali jeze. To modrost in izkušnjo je recimo temu, spravil v enega od predalov. In ta svoj notranji predal je lahko vedno odprt in iz njega črpa naprej znanje in modrost za prihodnje situacije. V tiste predale, v katere smo shranili nekaj, kar želimo pozabiti ali ko smo nekoga preboleli, pa jih lahko zapremo in ni nujno, da jih spet odpiramo.

Namreč, ko so nas ljudje prizadeli, smo se recimo iz naše bolečine tudi nekaj naučili. Je del naše osebne zgodovine in tega pač ne moremo zanikati, pa če bi še tako radi negirali ali si dejali, da neka oseba ni bila pomembna v našem življenju, kar to bi bila laž in zopet zanikanje. Namesto laganja samim sebi rajši rečemo, da so vse boleče vsebine spravljene v nekem drugem predalu, ki smo ga zaprli, ko smo nek razpad zveze odžalovali in preboleli vse kar smo upali, da bo, pa se žal ni uresničilo. No, ta predal naj bo zaprt, je pa del nas. Ne zanikajmo si dejstev, ki smo jih na svoji poti življenja doživeli, poskusimo pa iz njih iztisniti sok, esenco, ki nam bo dajala energijo in napotke, kako ravnati najbolj smotrno naprej, v takšnih ali podobnih situacijah.

Vse zgoraj napisano velja ob predpogoju, da se ne smilimo sami sebi in ne igramo vloge žrtve, temveč se aktivno odločamo po tehtnem premisleku. Ob tem priporočam, da slišimo svojo notranjo intuicijo, poiščemo sebi lastno življenjsko strast in vztrajnost, ki nas lahko popelje do trenutkov, ki jih želimo in do katerih smo upravičeni. Osebno menim, da če smo v težki žalosti, obupu, brezupu in s prstom na kažemo na druge, da so krivci za naše bolečinske točke, verjetno še nismo na poti zapiranja predala, ki nas boli. Tak predal lahko zapremo le takrat, ko smo se zmogli dvigniti nad bolečino in nas ne bo več »žulil«, ko bo napol odprt.

Današnje malce abstraktno pisanje je vsem nam v premislek, kako lepo je lahko življenje!