Psihopat – poznate katerega?

Verjamem, da je vsakdo od nas že bil v bližini osebe, ki nosi nekatere značilnosti, ki jih pripisujemo psihopatu. Pri tem bi rada poudarila, da imamo vsi mi nekatere lastnosti, ki veljajo tudi za psihopatsko osebnost, le da se nismo odločali za udejanjenje naših idej ali potreb na način, ki je značilen za psihopata. Zanj je značilno, da se pri realizaciji svojega cilja ne meni za lastne emocije. Stremi zgolj k temu, kako bo dosegel rezultat, ki si ga je zadal.

Dr. Dutton, angleški psiholog je razdelil ljudi s psihopatskimi nagnjenji na tiste, ki zabredejo v kriminal in tiste, ki funkcionirajo v družbi in v socialni okolici in so pri tem lahko zelo uspešni. Takšne tako imenovane funkcionalne psihopate lahko najdemo med nekaterimi direktorji družb, so lahko odvetniki, medijski voditelji pa tudi kakšen vrhunski kirurg bi se znašel med njimi. Na svojem profesionalnem področju so na zunaj uspešni, a kako so prišli do tega, bi verjetno znali marsikatero pikro in trpko povedati njihovi sodelavci in podrejeni.

Za psihopata je značilno, da imajo malce bolj izražene osebnostne lastnosti: pomanjkanje empatije, nima vesti, je brezobziren, neustrašen, ima močno osebno karizmo, ki jo uporablja v prepričevanje drugih ljudi v svoj prav, osredotočen je na svoj cilj in mu za drugo ni mar. Zna odlično delovati pod pritiskom in stresom.

Ali se bo naša osebnostna naravnanost izkazala za pogubno psihopatsko, je lahko odvisno od okolja, iz katerega prihajamo in od družinskih ter vzgojnih vzpodbud, ki smo jih bili deležni kot otroci. Da se ne bom ponavljala, zopet pridemo do tega, kako izjemno pomemben je odnos staršev do otroka. Predvsem smo starši tisti, ki zaznamujemo mlado bitje tudi v smeri, po kateri bo stopal kasneje v življenju. Če ravnamo z našim mladičem ljubeznivo, pozorno in skrbno, če sprejema naša navodila in meje, se počuti varnega, mu razvijamo občutek za soljudi in privzgojimo empatijo, potem je veliko manjša verjetnost, da bo razvil v odrasli dobi psihopatska nagnjenja.

Prepričana sem, da na dolgi rok ostane takšen težek, brezobziren in tudi nasilen posameznik sam, četudi ni stopil na poti kriminala. Ker, ko je oseba čustveno manipulativna in gre čez vsa “trupla” brez slabe vesti ali sočutja, da doseže svoj cilj, se to slej kot prej maščuje. Ker v nedogled takšna oseba ne more čustveno nadzirati ljudi okoli sebe, ki slej kot prej obupajo, ne zmorejo več čustvene ali socialne interakcije in se umaknejo, tudi pobegnejo od take osebe. Ker morajo zaščititi sebe.

Biti v družbi ali službi osebe, ki je nagnjena k psihopatskemu ravnanju, je zelo izčrpljujoče in človeku se zdi, da je v začaranem krogu. Veš, da moraš pretrgati to nit, a ko si že na tem, psihopat to začuti in se hipno spremeni v prijazno osebo, zgolj z namenom, da zopet omreži in prepriča sočloveka, da je vse v redu. Ker potrebuje občudovanje, priznanje in potrditev okolice, da je sposoben, čeprav na glas tega ne bo nikoli priznal. Če ostane sam, potem se njegova osebna drama šele začne. Vam zveni znano? Poznate koga, ki bi ga lahko označili za psihopata?

Laži

Kot vsi vemo, se po nekajkrat na dan mimogrede zlažemo. No, a to tajite? Vem, laganje je res ena taka slaba navada in lahko postane velik in destruktiven problem. Mene so strašili kot dete, da ima laž kratke noge ali pa da se ti zaradi laži kar nos podaljša, pa nekako dolgo časa nisem štekala kaj naj bi to pomenilo. Sem začela razumevati takrat, ko sem začela vzgajati mojo mlado damo. In sem ji prodajala iste pregovore.

Poznamo več vrst laži. Ali jih razpoznate?

1. Bela laž: vsi jih kdaj povemo zato, da zmanjšamo škodo. Včasih jo izrečemo tudi zato, da pomagamo drugemu. Je neškodljiva.

2. Lažni prikaz stanja: pravzaprav je to zavajanje, ker se ne pove resnično stanje ali se ne popravi narobe razumljeno dejstvo. Se pravi, da rajši izberete, da ste tiho namesto, da poveste resnico, ki bi verjetno spremenila odločitev druge osebe.

3. Minimalizacija: je vrsta prevare. Zmanjša pomen nekega dogodka ali situacije.

4. Poštena laž: ne obstaja škodljivi namen, posameznik ne ve, da govori laži.

5. Resničen odgovor se skriva v kopici laži ali nepomembnih informacij. Težko se ugotovi, kaj se res.

6. Polovična resnica: vsebuje nekaj resnice in nekaj laži oziroma morebiti neresničnih predvidevanj, po domače bi temu rekli “natolcevanje”.

7. Otročje laganje: nepomembna oziroma nedolžna laž. Običajno jo hitro oprostimo (če jo sploh ugotovimo), ker ne vsebuje elementa zavajanja ali prevare.

8. Izmišljevanje: nekdo pove nekaj kot da je resnica, ne da bi zagotovo vedel ali je res ali ne.

9. Pretiravanje: nekaj bolj poudarjamo četudi v resnici sploh ni tako pomembno.

10. Ignoriranje: laži ne pripisujemo nobene pozornosti in se odločimo, da se na laž ne oziramo.

Katero uporabljate sami? Kolikokrat? Vse je to sicer del našega vsakdana, pa vseeno je fajn živeti bolj ali manj brez laži, ker le-te pokurijo ogromno energije. Sploh, ko si moraš laž zapomniti in biti previden, da te pri njej ne ujamejo. Malce bedno, se vam ne zdi?

Kdaj pomagati?

Večkrat me sprašujete, ali je dovoljeno pomagati človeku v stiski. Ko sami vidite, da ima težave, pa jih ne zna, noče ali ne more rešiti. Ker to osebo poznamo, je morebiti kdo iz naše socialne mreže, človeka imamo radi, mar nam je za njega, sam pa nikoli ne reče, da ne zna ali ne zmore rešiti svoje zagate in smo v dilemi ali mu pomagati ali ga pač pustiti, da se muči.

To je res dobro vprašanje. Nimam enoznačnega odgovora. Kar lahko predlagam, je dejstvo, da če nas ta oseba ne prosi za pomoč, se pravzaprav nimamo pravice vmešavati v njegovo življenje in odločitve, pa četudi nas še kako boli in pravzaprav ne razumemo, zakaj si noče pomagati. Tukaj naj pripomnim, da smo dejansko sami kreatorji lastnih odločitev, pa čeprav se vam bo to mogoče zdelo krneki. Ker lahko se odločimo tako ali drugače. Vse ostalo so izgovori, ki nam prav pridejo, ko se hočemo pred drugimi (in tudi pred sabo) opravičiti za neko slabo odločitev, ki je imela za posledico tegobe, bolečino, prizadetost in še druge negativne vplive. Ko se odločimo, da za vse to sr*nje prevzamemo odgovornost, smo že na malce boljši poti, da začnemo iskati rešitve, ki nam bodo pomagale splezati iz trenutne bedne situacije.

No, odgovor na začetno vprašanje, kdaj sočloveku pomagati bi bil, da takrat, ko sam zaprosi za to. Ker če se sami vsilimo in hočemo nekaj reševati namesto te osebe, mi prevzamemo njeno odgovornost. In spet ne bo nič sama ta oseba naredila. Je dobila “berglo” v nas, ki smo razumevajoči in se nam srce para, ko gledamo tega človeka, kako sprejema same bedne odločitve. A kaj, ko je to njegovo življenje in so to njegove odločitve. Nimamo pravice se vmešavati v nekoga, če nas za to sam ne poprosi. Ker le-tako bo pripravljen narediti kakšen korak naprej. In bo cenil našo pomoč. Tudi zato bo bolj motiviran, da se spravi k sebi. Ker mi vsi imamo nek lasten namen v življenju in s svojimi odločitvami res lahko vplivamo na dolgoročen potek le-tega. Našega in drugih. Ker nam je mar. Prav zato!

Strah pred srečo

Ja, obstaja tudi strah pred srečo. Verjetno se vam bere zelo odbito in čudno, munjeno, ker menda mi vsi hočemo biti srečni. Celo življenje si predstavljamo, da ko / če bomo srečni, potem bo vse super in ohinsploh. Sreča nam je predstavljena kot ultimativni cilj, ki bo zadovoljil vso vsoto naših pričakovanj, želja, pa tudi iluzij. “Kjer je strah, tam ni sreče”, je vedel že antični modrec Seneka.

Mnogi sami sebi postavljamo “pohodne mine” glede doseganja ciljev, ki naj bi nas osrečili. Ko nam je zadovoljitev določene potrebe na dosegu roke in posledično bi lahko začutili srečo in verjetno tudi notranji mir, si že – hop – skreiramo kakšno situacijo, ki nam pozornost odvrne od začrtanega cilja, kar posledično pomeni, da ga ne dosežemo in smo spet nesrečni. Ker to občutenje nam je znano in blizu.

Da se razumemo: to ne delamo z zavestnim namenom, da bomo delali sami sebe nesrečne. To seveda pač ne. A ker se bojimo biti srečni in pravzaprv niti ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo, se nam zdi ali pa v sebi čutimo nemir, ko bi lahko postali srečni, a to rajši zminiramo.

Dejstvo je, da je večini ljudi bližje biti trpeč posameznik, biti žrtev okoliščin, življenja, ravnanja drugih ljudi in kar je še zunanjih pritiskov, ki nas silijo v mizerijo, občutek tesnobe, teme in brezizhodnosti. To je mnogim znano in poznano tudi iz otroštva in dobe odraščanja, ko so nas starši silili preko vzgojnih pritiskov in primarne socializacije v to, da smo se pretvorili v trpeče duše. Ki niso bile deležne okusa sreče, notranje umiritve in občutka popolnosti. In strah nas je, da če bomo kdaj res okusili srečo, bomo to hitro zopet izgubili. Kar seveda zopet boli.

Ko tole berete, dragi moji, ali ste se vsaj za kanček obrnili v sebe navznoter in pomislili, kdaj ste se počutili za hip srečne? Ali sploh poznate ta občutek? Ki v milisekundi preplavi tvoje telo in skoraj neopazno izgine, a pusti umirjen priokus, da se ti je pravkar nekaj finega, magičnega pripetilo?

Ker vem, da je občutenje sreče subjektivno doživetje, ga ne znam in ne morem opisati. Majhen približek mojih osebnih občutenj sreče je v zadnjem vprašanju zgornjega odstavka. Lahko bi kot trenutek sreče kdaj doživeli tudi naslado v obliki krepkega orgazma. Ne vem, sami pomislite in skušajte sebi privoščiti tisti občutek, da je vse okej in vse prav točno takšno kot je. Sreča, varnost, umirjenost in pozitivna naravnanost misli – ker misli so tudi energija – pomagajo na poti v uvidom, ki nam mogoče predstavljajo občutenje sreče. Si upate?

Občutek krivde

Ko se pogovarjam z mojimi strankami v Svetovalnici ali s prijatelji in prijateljicami, je kar velik delež ljudi, ki nosijo v sebi močan občutek krivde. Krivde za to, da niso bili dobri otroci, da nikoli ne morejo narediti nekaj dobro v taki meri, da bi jih kdo pohvalil, vedno imajo težnjo za dokazovanjem in pregorevajo, da bi drugim, predvsem staršem (sedaj že ostarelim) dokazali, da zmorejo in da so dovolj dobri.

Vam zveni znano? Ste morebiti sami vzgojeni preko občutkov krivde? Vam je kdaj mama rekla nekako takole: “Zelo sem žalostna, ker me ne ubogaš. Iz tebe nikoli nič ne bo” ali pa “Mene je sram pred drugimi, ker si takšen nemogoče divjak. Kako naj te imam rada, če kar naprej delaš probleme?!”. Nemočen otrok je postavljen pred nemogočo nalogo: zadovoljiti mamo. Ki je seveda nikoli ne more. Ker mama, ki vzgaja tako, da otroku vceplja kot sredstvo discipliniranja krivdo, nikoli ne bo zmogla spregledati in spremeniti svojega vzorca navidezne nemoči in žalosti, ki sta vzvod patološke vzgoje.

Tedaj otroci, sedaj odrasli posamezniki še vedno na svojem srcu in čustvenem svetu nosijo ta izjemno težek pečat in ta je, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri. In to jih zaznamuje pri vseh njihovih odločitvah in pričakovanjih, ki jih projicirajo v druge ljudi, bodisi lastne otroke, partnerje, sodelavce, prijatelje. Po navadi kot povratni odnos dobijo od nekaterih ljudi iz socialne mreže podoben čustveni pritisk, kot so mu bili izpostavljeni v otroštvu, ki mu poglobi lasten občutek krivde. In mreža se zaplete, težko je najti izhod iz lastne čustvene kolobocije.

Kakšna je lahko rešitev? Vedeti je potrebno, da je vsako zdravljenje in soočanje z notranjimi vzorci dolgotrajen proces. Bližnjic ni. Potrebna je odločenost nekaj narediti za sebe, da lahko sčasoma zaživimo bolj kvalitetno, zadovoljno in nekonfliktno življenje, v sožitju z drugimi ljudmi. Pa upati si je treba. Ker strah pred tem, kaj mi v resnici smo, nas lahko v veliki meri zablokira in onemogoči, da smo iskreni sami s seboj. Sama pravim, da je nagrada ogromna, če se odločimo za pot samospoznavanja. Dobimo sebe nazaj!

 

Zakaj se zaljubimo v nedosegljivo osebo

Malo čuden naslov ampak verjetno je bil marsikdo od nas kdaj nesrečno zaljubljen. Oziroma zaljubljen v osebo, ki nam enako močnih ljubezenskih čustev ni vračala. Pa saj nikjer ne piše, da se vsi avtomatsko poparčkamo, če se zaljubimo v nekoga. Je verjetno dokaj majhna statistična možnost, da se taista oseba tudi enako zaljubi v nas. Ali pač?

Očitno neka kemija zaljubljene norosti deluje pri mnogih parih, ki pa nekvalitetno preidejo iz stanja zaljubljenosti v stanje ne-spoštovanja in ne-ljubezni, ki pač ne vodi v dolgoživo in kvalitetno partnersko zvezo. Mnogi tega nismo znali in zmogli, vključno z menoj. Sedaj že nekaj let učim sebe in moje drage stranke v Svetovalnici , kako je res izjemno pomembno zavedati se svojih prednosti in slabosti ter na sebi osebnostno delati ter preko komunikacije in spoštljivega ravnanja taisto znati razložiti tudi partnerju. Dejstvo je tudi, da mi ne moremo nikogar prisiliti, da dela ali razmišlja tako kot mi, lahko pa razložimo svoje potrebe, želje, ideje ter kako vidimo skupno reševanje nesoglasij.

Zakaj pa se kdaj dame zaljubimo v nam nedosegljivo osebo? Ker tudi to je zelo pogosto. Nekdo se lahko v nekaj letih par krat zaljubi v osebo, ki ljubezni ne vrača, ki vašo zaljubljeno stanje ignorira ali zaničuje. Ko se to zgodi več kot enkrat, lahko pomeni, da nezavedno izbiramo nam nedosegljivega partnerja in s tem “igramo” igro, ki jo poznamo iz otroštva. Lahko je bil oče dame idealiziran in zelo pogosto odsoten. Lahko je bil sicer fizično prisoten, a čustveno hladen in odtujen. Pa posledično kot odrasli hrepenimo po bližini očetu podobne osebe, si pa vedno nehote izberemo osebo, ki nam bo odpirala stare rane in bomo podoživljali enak vzorec zavrnitve in odtujenosti. Ker to bolečino poznamo še iz otroštva. In seveda boli.

Ker smo sedaj odrasli in ker smo se sposobni odločati drugače, kot ko smo bili otroci, svetujem, da se sami s seboj pomenite zakaj ponavljate vedno ene in iste vzorce. Z delom na osebnostni rasti in preobrazbi bolečih točk lahko napredujemo, se postavljamo na nove osebnostne temelje in začnemo ceniti vsak trenutek lastnega neponovljivega Življenja. Ki je neprecenljivo!

 

Kaj si bodo drugi mislili o meni?!

Ja, pogosto poslušam ljudi okoli sebe in stranke moje drage, ki se sekirajo o popolnoma brezvezni zadevi in sicer, da se zelo, ampak res zelo obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih ali pa rekli. In ker se obremenjujejo s takimi brezplodnimi mislimi, ne živijo svojega življenja. Živijo pričakovanja drugih ljudi.

No, ste se našli v temle zgornjem odstavku? Marsikdo kar naravnost prizna, da je pravzaprav globoko v sebi odvisen od mnenja od drugih. Kaj si bodo drugi mislili o meni, če grem po ulici z zeleno šminko na ustnicah? No, jaz sem takšna in še bolj “barvita” hodila naokoli v svojih ludih najstniških pank letih, še v socializmu, ko smo poslušali Dead Kennedys, pa Sex Pistols, pa Anty Nowhere League in druge junake pank scene, torej upora proti konformizmu. Očitno sem se sama sebe že takrat “operirala” od tega, kaj si drugi mislijo o meni. Sama sebi sem si pač čisto okej točno takšna kot sem. Se sprejemam, kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Ker k temu vedno stremim. Biti boljša in se izboljševati. Se imam rada. Se spoštujem. Uživam v vsakem trenutku Življenja.

Sicer so seveda možni in potrebni dodatni popravki v smislu še bolj poglobljenega dela na sebi, mojih ponotranjenih vzorcih in nezavednih prepričanjih, ki jih sedaj ne potrebujem več. Pa pač delam na teh sicer bolečih, a sčasoma, ko to premeljem, kvalitetnih in sebe spoznavnih temeljih.

Razmišljam, da če bi se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o mojih člankih in razmišljanjih, bi verjetno že pred nekaj leti kar nehala pisati. Ker dejstvo je, da moja pisanja niso vsem povšeči in da ima verjetno marsikdo pripombe na moje trditve ali zapise. In to je seveda povsem normalno in pričakovano. Z veseljem sprejmem argumentirane in realne kritike. Ker mi to daje povratno informacijo, kje se lahko izboljšam, kako naj zapeljem kakšno misel, da bo še bolj razvidna, enostavna in poučna. Dobronamerne kritike mi dajejo dodatne izzive, da sem še boljša, bolj zavzeta in skušam biti še bolj enostavna v podajanju nekih realnih dejstev in okoliščin Življenja, ki jih opisujem v mojih prispevkih v medijih in seveda pri mojem strokovnem delu v Svetovalnici.

Slabonamerne kritike, ki so odsev majhnosti duha posameznikov pa me niti ne brigajo. Ne berem komentarjev pod objavljenimi intervjuji z mano na raznih spletnih portalih. Me res ne zanima, kako si dajejo posamezni anonimneži duška, ko pišejo neumnosti ali opolzkosti. To pač ni moj problem. Ker me ne zanima, kaj si mislijo takšni ljudje o meni. Ki ne živijo lastnega življenja ampak si lastijo preko grobih kritik tuja življenja in njihov trud. Vsakemu svoje.

Zato vam polagam na srčka, da se ne obremenjujte z mnenjem drugih. Ker drugi ljudje imajo svoje težave in lastne življenjske izzive, vi imate pa svoje. Je res?

TRIJE KORAKI ZA OZDRAVITEV ČUSTVENIH RAN

 

Ko berem različne prispevke od tu in tam, nabiram teoretično znanje ter se učim iz praktičnih primerov ob svojem svetovalnem delu, pogosto naletim na strnjen povzetek vsega, do česar sem se sama dokopala. Je odlično, ko lahko preberem »svoja razmišljanja«, ki jih je pisno ubesedil nekdo drug. Takšen primer je članek Bena Ralstona, ki je navedel tri osnovne korake, s katerimi lahko ozdravimo skoraj karkoli.

Sama bi k temu dodala, da so tile trije koraki tako ali tako zelo pomembni vedno in povsod. Tisti, ki ste bili pri meni v Svetovalnici dobro veste, da vedno poudarjam tele magične ključne besede: odgovornost, vzroki in kako jih osvetliti, ozavestiti in kot takšne, torej spremenjene zopet dati v svoj notranji ustroj ter kako biti čuječi v vsakem trenutku.

Torej, tole so tri izjemno pomembne faze, ki pomagajo pri ozdravitvi notranjih bolečih vzorcev, ran in poškodb.

1. PREVZEMITE ODGOVORNOST

Kakršenkoli problem da je, je pač vaš. Ni od koga drugega ampak je enostavno zgolj vaš. Lahko si seveda mislite, da je nekdo drugi kriv za nekaj kar se vam je zgodilo v preteklosti, ampak tisto, kar vas muči, je zgolj in samo vaše. Soočite se s tem, da je problem torej zgolj vaš, prilastite si ga. Pomembno je vedeti, da ko prevzamete odgovornost, ne pride več do tega, da krivite druge ter tako od problema ne bežite. Tako ozavestite, da ste vi in zgolj vi odgovorni za vašo lastno notranjo spremembo. Ko dovolj boli, smo motivirani, da nekaj spremenimo, gremo v akcijo ter povzročimo, da bolečina izgine.

Pa še nekaj je pomembno vedeti: ne morete drugih ljudi prisiliti, da se spremenijo. Lahko se spremenite in osebnostno rastete zgolj vi sami. Seveda, ko prevzamete odgovornost za svoje odločitve.

2. POIŠČITE VZROK TEŽAVI

Mnogi ljudje ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje težave. Tisti, ki jih, so na dobri poti, da jih razrešijo ter gredo lažje naprej v Življenje. To so pogumni ljudje, ker so se upali soočiti s svojimi najglobljimi strahovi, ki ovirajo posameznikov napredek. Premagali so svoje bojazni.

Kako pa poiščemo vzrok težave? Je pravzaprav zelo enostavno (predstavljajte si celotno drevo): zaznate težavo, problem, ki se seveda nahaja v najvišjih vejah, to je v vaši glavi. Saj vemo, naše misli, prepričanja, ideje se nahajajo v glavi. Deblo predstavlja naše srce, torej čustva. Korenine so naša notranjost, torej naša globoka občutenja travm, stresa, strahu in drugih težkih občutkov. Vzrok težav je vaša reakcija na točno te najgloblje občutke bolečine, to je preživetveni instinkt.

Pa nato sebe vprašajte: »kako se počutim ob misli na to težavo«? Tako se še naprej sprašujte, dokler ne pridete do vaših najbolj globokih občutij. In se povprašajte, kaj si želite narediti, da bi prišlo do spremembe.

Odgovor bo seveda zopet nagon preživetja, ker večina naših težav izvira prav iz njega.

3. POZDRAVITI VZROK

To je pravzaprav najbolj enostaven korak, če ste se prebili skozi prva dva. Vzrok problema je podzavestna blokada oziroma blokada med varnostjo / preživetjem ter instinktom, ki je lahko boj, beg ali zamrznitev.

Če je narava problema v podzavestnem področju, jo odpravimo enostavno tako, da jo naredimo zavestno. Blokada je kot senca, ki zatemni naše bistvo in zavedanje. Če odmaknemo senco, na problem posveti svetloba ter s tem ozavestimo težavo, ki v veliki meri izgubi svojo moč nad našimi reakcijami. To je dejanje čuječnosti, tukaj in sedaj oziroma točno v sedanjem trenutku. Zavedamo se sebe in svojih občutenj.

Ne pustimo strahu, da nas paralizira in ne pusti naprej. Zavestno se trudimo delati na sebi, tako jaz kot enako predlagam tudi vam.

Problem je v tem, da smo se kot človeška vrsta naučili držati našo bolečino namesto, da bi jo spustili. Instinkti, ki so nam nekoč pomagali preživeti, so danes prisotni v obliki, ki je pogubna. Kar je še hujše, kar naprej so vklopljeni! Tako so naša življenja vodena preko podzavestnih nagnjenj, kot so osredotočenost k načinom boja (osvoji, uniči, ubij, spopadaj se, zmagaj itd.), bega (skrij se, pobegni proč, ostani pasiven) ali načina zaledenitve, ko ostaneš paraliziran, tog, nepokreten itd.

Lahko smo visoko duhovno razviti posamezniki, pa bomo vseeno imeli zdravstvene, čustvene ali psihične težave, ker je nekaj v naši podzavesti, ki se med seboj bori ter želi izriniti naše notranje zdravo bistvo. In smo spet pri nagonu preživetja. Sama pravim, da z delom na sebi, to je na lastnih nezavednih vzorcih in prepričanjih lahko spremenimo marsikaj v sebi ter to nadomestimo z vsebinami, ki nas vodijo naprej, k našemu pravemu in žlahtnemu bistvu.

 

Vsem ne moremo ustreči

Opazujem, kako hočejo mnogi ljudje biti takšni, kot drugi od njih pričakujejo. Ker mislijo, da bodo tako hitreje sprejeti v določen krog ljudi. Da bodo upoštevani in dobili pozornost po kateri hlepijo. In sebe seveda pri tem negirajo.

Če hočeš biti nekdo drugi, kot si ti v resnici, potem sam sebe obsodiš na bolečino, jezo in zagrenjenost. Normalno je, da imamo v posamezni življenjski fazi določene vzornike, ki nam predstavljajo možno idealno sliko, po kateri lahko sami oblikujemo svoje vrednote, stališča in vedenje. Sicer je v tem skrit en majhen ‘kavelj 22’, saj mi nismo tista oseba, ki jo gledamo kot ideal. A vseeno vedno pravim, da se oblikujemo preko procesa primarne socializacije in vzgoje, identifikacije s pomembnim drugim, vzgledov in bolečine, ki nam jo povzročajo življenjski izzivi ter ob podpori zdravih idealov lahko živimo čisto fajn in zdravo življenje.

Finta je, da ko mi ne znamo, nočemo ali ne moremo biti lastni mi, ter nam drugi predstavljajo večji ideal, za katerega bomo kršili norme in merila, potem sebe oziroma svojo unikatno osebnost izgubimo. Postanemo socialni klon neke druge osebe. A mi v sebi nosimo določene izzive, ponotranjena prepričanja in vzorce, ki nas oblikujejo v neponovljive osebe, ki se seveda razlikujejo od tega, kar nosi v sebi neka druga oseba. In ko želimo vsem ustreči, sebe spremenimo v taki meri, da se ne moremo več prenašati.

Postanemo jezni. Razdiralni. Agresivni. Pademo pod vpliv različnih odvisnosti. Tudi odvisnosti od patoloških odnosov. Pri tem je težko najti primarni vzrok takšnih izpadov in nasilja. Sem prepričana, da če bi se vsak od nas malce ustavil v hitenju skozi življenje in se intimno analiziral, kaj si želi, česa noče in kaj je pripravljen narediti za spremembo, bi mnogo lažje zadihal in se odločal tako, da bi bilo za vse okej. Ne obupajte. Sami sebi želite najboljše, ker ste vi sami unikat!

 

Intimno in življenjsko. Jaz vam na voljo

Razmišljam, kako mi je seksi imeti tale moj blogec / blokec, v /na katerega lahko pišem moja tuhtanja in ugotovitve, ki jih nabiram skozi osebnostni in strokovni razvoj. In pri tem skušam uporabljati kar najbolj primerno izražanje v meni zelo ljubem jeziku, maternem, slovenskem. Kot je zelo čustveno napisala Vesna Milek v Sobotni prilogi dne 13. decembra letos , tudi sama sanjam in živim v slovenščini http://www.delo.si/sobotna/vse-kar-sem-je-moj-jezik.html. Citiram Vesno: “V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj”.

Moje delo v Svetovalnici, ki zajema podporo in svetovanje zelo širokemu krogu ljudi z zelo različnimi življenjskimi izzivi, je dejansko moje poslanstvo in izziv. Ljubim svoje delo. In sem hvaležna vsem mojim osebnim izkušnjam in odločitvam, bolečinam in uspehom, da sem se oblikovala v osebo, kakršna sem sedaj. Sprejemam se v vseh mojih plusih in minusih. Delam na čiščenju lastnih ponotranjenih vzorcev in prepričanj, ki jih vlečem na plano ter jih skušam preoblikovati in jih živeti tako, kot sedaj ustreza mojemu osebnostnemu razvoju. Seveda me čaka še veliko dela na sebi. Ni mi problem tega priznati. In se veselim vsake preizkušnje, ki mi jo Življenje nanosi na mojo pot. In sem ji neskončno hvaležna. Ker brez vsega, kar sem doživela in preživela v mojem življenju, ne bi bila to, kar sem sedaj.

Namreč, prepričana sem, da je delo na sebi in vsakodnevni preizkusi, preko katerih sebe spoznavamo, nujno in neizogibno, če sebi želimo zdravo in kvalitetno staranje. Pa ne zgolj sebi. Tudi skupnost in socialna mreža, ki jo oblikujemo skozi časovno potovanje po Življenju sta tista pomembna dejavnika, ki nam dajeta povratne informacije kdo smo in kakšni smo.

Biti optimističen in aktiven je po mojem bistvo našega utelešenja tukaj in sedaj. Seveda pridejo trenutki, ko bi se človek skril v najbolj temno luknjo in počakal, da vihar življenja mine, a spet smo pri izzivu: KAKO KVALITETNO IN ZADOVOLJNO ŽIVETI? Vsekakor vsak od nas mora skozi težke in boleče teste, da sčasoma pride do zavedanja, da se lahko (deloma) umiri in živi svoje življenjsko poslanstvo. In sama sem sedaj na točki, ko to cenim in uživam vsako sekundo svojega privatnega in poslovnega življenja.

In se veselim vsakega dne posebej. Veselim se vseh ljudi, ki jih poznam in na novo spoznavam. Osrečujejo me moji iskreni prijatelji in prijateljice, moja mami, ki z leti postaja čedalje večja faca, moj tati, ki je tako noro mladosten in še vedno odbit, moja najstniška hči, ki odrašča v čudovito mlado žensko, najina pasja lubica, pitbulka Poppy, ki si zna na zelo direkten način vzeti svojo dozo najine neizmerne ljubezni do nje ter vsi vi, moje drage stranke, ko se skupaj z vami učim različnih modrosti.

Takole, danes sem se vam predstavila še v nekoliko bolj intimni luči, ne zgolj skozi moje članke in prispevke, ki jih objavljam v različnih medijih. Takšna sem, pa me vzemite ali me (s)pustite. Diham in stojim za vsako mojo besedo in dejanjem. In se veselim slehernega trenutka.

Kaj pa vi, drago moje občestvo?